VSL sklep I Cp 2325/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke z dne 18. 4. 2014 in ji naložijo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 339,06 EUR v roku 8 dni s pripadki. Ugotovilo je, da bila tožba vložena že po izteku 30 - dnevnega subjektivnega roka, ki ga za vložitev motenjske tožbe določa 32. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

2Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, dokazna ocena pa ne temelji na skrbni in tehtni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, kot to določa 8. člen ZPP. Da je tožeča stranka šele 7. 4. 2014 izvedela za to, da so zelena železna vrata ponovno zaklenjena, je tožeča stranka dokazovala s tem, da je tega dne K. P. poslala pooblaščencu tožeče stranke elektronsko sporočilo, v katerem sporoča, da so vrata spet zaklenjena. Vse to je potrdil M. Z., župan tožeče stranke ob svojem zaslišanju. Da so bila vrata v začetku aprila 2014 ponovno zaklenjena, potrjujejo tudi navedbe tožeče stranke, da sta toženi stranki vložili predlog za obnovo postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za servisni objekt v Športnem parku P. in da je UE K. 8. 4. 2014 razpisala ustno obravnavo. Le nekaj dni prej, to je 3. 4. 2014, je druga tožena stranka poslala pooblaščencu tožeče stranke elektronsko sporočilo, da prekinja vse pogovore s tožečo stranko v zvezi z ureditvijo služnostne poti. Šele temu obvestilu je več kot očitno sledila manifestacija moči, ki se izraža v tem, da je druga tožena stranka ponovno zaklenila vrata na začetku poti. Da je do ponovne zaklenitve vrat prišlo v začetku aprila 2014, izhaja tudi iz elektronskega sporočila F. B. z dne 22. 4. 2014. V njem je med drugim navedeno, da je dostopna pot že približno dva tedna fizično zaprta. Tožeči stranki na sestanku 17. 3. 2014 ni bilo predstavljeno, da so na dan tega sestanka vrata zaklenjena. Govora je bilo le o vsebini služnostne pogodbe. Opozarja na izpovedbo župana tožeče stranke ter odvetnika A. P., do katerih se sodišče v razlogih ni opredelilo. Dodaten dokaz predstavlja tudi predlog služnostne pogodbe in vsebina elektronskega sporočila, ki ga je v posledici sestanka z dne 17. 3. 2014 pooblaščenec tožeče stranke poslal drugi toženi stranki. Da tožeči stranki pred 7. 4. 2014 ni bilo znano, da naj bi bila sporna vrata ves čas zaklenjena, potrjuje izpovedba župana tožeče stranke, da v obdobju od novembra 2013 do aprila 2014 tožeča stranka ni prejela pritožbe občanov ali članov E. Sodišče v celoti sledi izpovedbi priče J. A., ki je prijatelj in pravni svetovalec druge tožene stranke in pri tem ne pove, zakaj mu verjame, ne sledi pa izpovedbi župana in pooblaščenca A. P.. Dejstvo, kdaj je tožeča stranka izvedela za motilno dejanje in motilca, sodišče ne ugotavlja z dokazno oceno, kot jo narekuje 8. člen ZPP. Izpovedbe župana in pooblaščenca ne navede in ju tudi ne presodi v povezavi z drugimi dokazi. Sklicevanje na pisni izjavi S. R. in A. Š. sodišče ne bi smelo upoštevati, saj se tožeča stranka ni strinjala, da se štejeta kot izjavi prič. Dokazna ocena izpovedbe priče F. B. temelji na seciranju njene izpovedbe. Res se je priča enkrat zmotila, vendar je to napako sama popravila. Verodostojnosti priči ne jemlje niti dejstvo, da ni vedel, kakšne barve je bil leseni moral, s katerim so bila podprta odklenjena sporna vrata.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka v dokaz svojih navedb med drugim predlagala tudi zaslišanje priče S. R. in A. Š. (list. št. 39 in 61). Na obravnavi dne 9. 7. 2014 je v spis vložila tudi njuni pisni izjavi. Tožeča stranka je upoštevanju izjav nasprotovala, ni pa zahtevala neposrednega zaslišanja obeh prič.

6Po šestem odstavku 236.a člena ZPP lahko sodišče odloči, da se namesto zaslišanja priče prebere le njena pisna izjava, razen če zaslišanje zahteva katera od strank. Ker v konkretnem primeru tožnica zaslišanja ni zahtevala, je bilo sodišče pri odločitvi, ali bo prebralo zgolj njuni pisni izjavi, ali pa opravilo zaslišanje, prosto. Očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 236.a člen ZPP, je zato neutemeljen.

7Med pravdnima strankama ni sporno, da so bila vrata na poti, ki pomeni dostop do nepremičnine parc. št. 980, k. o. X, ki v naravi predstavlja Športni park P., prvič zaklenjena v začetku novembra 2013 in da je bila s tem dejstvom tožnica tudi seznanjena. Med njima je ravno zaradi zaklenitve vrat stekla pisna korespondenca. Tudi ni sporno, da je tožena stranka vrata zaradi sanacije strehe na servisnem objektu tožeče stranke (to je v času med 16. in 19. 11. 2013) odklenila. Med pravdnima strankama pa je bilo pred sodiščem prve stopnje sporno (in je sporno tudi v pritožbenem postopku), kdaj so bila vrata ponovno zaklenjena (ali takoj po sanaciji ali šele v začetku aprila 2014), sporno pa je bilo tudi, kdaj je tožeča stranka izvedela za motenje.

8Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost dejanske ugotovitve, da so bila vrata (ponovno) zaklenjena že vse od zaključka sanacije strehe dalje. To sta poleg toženca J. A. potrdili tudi zaslišani priči V. A. in J. A. ter priči S. R. in A. Š. v svojih pisnih izjavah. Posredno to potrjuje tudi nekaj drugih dokazov. Tako drugi toženec v elektronskem sporočilu (B4) svojega pooblaščenca obvešča, da dopušča prehod le za čas sanacije, iz česar logično sledi, da je po zaključku sanacije vrata ponovno zaklenil. Tudi v predlogu za obnovo postopka za pridobitev gradbene dovoljenja z dne 20. 1. 2014 (priloga B2) je navedeno, da je bila pred kratkim zagotovljena fizična zapora poti. Glede na to, da vrata na poti niso bila postavljena šele v novembru 2013, pač pa tu stojijo že nekaj let, to lahko pomeni zgolj zaporo z zaklepanjem vrat. Prva tožena stranka v predlogu zapore ne bi omenjala, če ta v času vložitve predloga (20. 1. 2014) ne bi več obstajala.

9Dokazi, na katere opozarja pritožnica v pritožbi, dvoma v to, da so bila vrata zaklenjena že vse od zaključke sanacije dalje in ne šele od aprila 2014 dalje, ne vzbujajo. Iz prilog A18 in A22 tako izhaja zgolj to, da so bila vrata v času med 17. 11. in 19. 11. 2013 (še) odprta, kar ni v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je toženec vrata zaklenil po zaključku sanacije. Nerelevantno je sklicevanje na obvestilo drugega toženca z dne 3. 4. 2014, da po pregledu dokumentacije na UE K. (v zvezi z predlogom za obnovo), prekinja vse pogovore v zvezi z ureditvijo služnostne poti. To namreč ne dokazuje, da je vrata zaklenil šele tedaj oziroma kasneje. V povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, tega ne dokazuje niti posredno. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tudi elektronsko sporočilo z dne 22. 4. 2014 (priloga A19) ter z dne 7. 4. 2014 (A23) ne dokazujeta, da so bila vrata po zaključku sanacije ves čas odprta. Vsebina obeh sporočil sicer lahko posredno dokazuje to, kar trdi tožeča stranka, vendar pa ni mogoče izključiti možnosti, da je njuna vsebina posledica dejstva, da F. B. in K. P. s dejanskim stanjem pred tem nista bila seznanjena. Zakaj sodišče ni sledilo zaslišanima F. B. in I. Ž., je v razlogih sodišče prve stopnje pojasnilo. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pri tem se dokazna ocena priče B. ne opira zgolj na eno „napako“, ampak sodišče izpovedbo oceni samo zase in v povezavi z drugimi izpovedbami in listinskimi dokazi.(1) Da vrata v času od zaključka sanacije do začetka aprila 2014 niso bila zaklenjena, končno ne izhaja niti iz izpovedbe župana tožeče stranke, saj slednji s tem ni bil seznanjen. Res je sicer izpovedal, da tožeča stranka pritožb s strani občanov oz. članov društva v tem obdobju ni zaznala, vendar pa ta okoliščina trditve tožeče stranke ne dokazuje. Gre namreč za obdobje od novembra do aprila, ko se športni park ni uporabljal oz. se je uporabljal redko(2). Tudi odvetnik P., ki ga je sodišče zaslišalo, s tem, ali so bila vrata v tem obdobju zaklenjena ali ne, osebno ni bil seznanjen.

10Pritožba je v tem delu zato neutemeljena, neutemeljena pa je tudi kritika dokazne ocene, ki jo je izvedlo sodišče prve stopnje.

11Pritožba pa utemeljeno graja dokazno oceno izvedenih dokazov v pogledu vprašanja, ali je bilo na sestanku 17. 3. 2014, ki je potekal med predstavniki tožeče stranke ter drugo toženo stranko, govora tudi o tem, da so vrata (ponovno) zaklenjena. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo izpovedbo župana tožeče stranke ter njenega pooblaščenca odvetnika A. P.. Izpovedb strank in prič tudi ni presojalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, predvsem z elektronskimi sporočili. Ugotovitev, da je tožeča stranka za (ponovno) zaklenitev vrat izvedela najkasneje 17. 3. 2014, je zato vsaj vprašljiva oziroma preuranjena. Vendar pa v tem pogledu zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni vplivalo na pravilnost odločitve. Vsebina pogovorov na sestanku dne 17. 3. 2014 oziroma dejstvo, kdaj je bila tožeča stranka seznanjena s tem, da je drugi toženec vrata po sanaciji spet zaklenil, na odločitev ne more vplivati.

12Pri ponovni zaklenitvi vrat namreč ne gre za novo motilno dejanje, ampak zgolj za nadaljevanje prvega, do katerega je prišlo že v začetku novembra 2013 in s katerim je bila tožeča stranka seznanjena. Druga tožena stranka vrat v času med 16. in 19. 11. 2013 ni odklenila zato, da bi s tem ponovno omogočila nemoten dostop do nepremičnine tožeče stranke, pač pa izključno zaradi sanacije strehe tožničinega objekta. To iz obvestila drugega toženca, ki je bilo posredovano tudi pooblaščencu tožeče stranke (priloga B4) jasno izhaja. Posledično ni mogoče šteti, da je bilo v tem času ponovno vzpostavljeno prvotno posestno stanje. Rok za vložitev motenjske tožbe je zato začel teči že, ko je tožeča stranka izvedela za prvo motilno ravnanje in motilca, to pa je bilo, kot izhaja iz neprerekanih trditev tožene stranke, že v začetku novembra 2013. Ker je bila tožba v tej zadevi vložena šele 18. 4. 2014, torej po poteku 30 - dnevnega subjektivnega roka za vložitev tožbe, ki ga določa 32. člen SPZ, je odločitev sodišča o njenem zavrženju, kljub napačnim razlogom, pravilna.

13Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

14Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Do povračila pritožbenih stroškov zato ni upravičena (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Ker odgovor na pritožbo po oceni pritožbenega sodišča ni bil potreben, tožena stranka stroške, ki so ji s tem nastali, nosi sama (155. v zvezi s 165. členom ZPP).

-----------

(1) Tako je njegova izpovedba nasprotovala izpovedbi priče Ž. glede skupnega obiska parka v decembru 2013; kljub trditvi o mesečnih obiskih priča B. ni videl morala, ki je podpiral vrata in tudi ni bil on tisti, ki je pooblaščenca tožeče stranke obvestil o zaklenjenih vratih; izpovedba pa je bila glede dejstva, ali so bila vrata od sanacije dalje zaklenjena, tudi drugačna od izpovedb priče A., A. ter izjav R. in Š.

(2) Priča I. Ž. je tako izpovedal, da je rekreacija v tem parku potekala v času od maja do oktobra.