VSL sklep III Cp 2668/20124

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo, da v zapuščino po pok. D. (po podatkih smrtovnice pravilno: D.) L. sodijo nepremičnine, ki so bile zapustniku vrnjene v postopkih denacionalizacije, kot so s parcelnimi številkami in oznakami katastrskih občin navedene od točke a) do q) na straneh 2 in 3. Za dediče je razglasilo zakonite dediče, in sicer dva vnuka in pet pravnukov oz. pravnukinj po pok (točke 1 do 7 sklepa).

2Zoper sklep se pritožuje dedič B. O., zapustnikov vnuk, ki je dedoval 1/3 zapuščine. Navaja, da se sklep ne ravna po odločbah o denacionalizaciji, pač pa po spisku GURS, ki pa ni legitimen ne po vrednosti ne po vsebini. Sicer pritožba ni v celoti razumljiva, omenja še neko odškodnino oz. obveznice. Razbrati je, da se pritožnik zavzema za prepolovitev ugotovljene vrednosti zapuščine in za odpravo izpodbijanega sklepa.

3Na pritožbo sodediči niso odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijani sklep o dedovanju je pravilen in zakonit. Zapuščinsko sodišče prve stopnje je ustrezno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, kršitev določb postopka pa ni storilo.

6Sodišče je pravilno ugotovilo obseg zapuščine na podlagi odločb o denacionalizaciji in pravilno uporabilo določbe Zakona o dedovanju (ZD), ko je za dediče razglasilo zapustnikove potomce oz. njihove potomce na podlagi vstopne pravice (12. čl. ZD) in izjav o odpovedi dediščini dedičev prej umrlih dedičev (134. čl. ZD). V izpodbijani del (torej del, ki se tiče pritožnika) pritožbeno sodišče ni poseglo že zaradi prepovedi reformacije v škodo pritožnika (359. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP, ki se po 163. čl. ZD uporablja v zapuščinskem postopku, če ni drugače določeno), večjega deleža od 1/3 pa kot zapustnikov vnuk glede na ostale preživele potomce potomcev zapustnika pritožnik ne bi mogel doseči.

7Kot je pritožniku pojasnilo že zapuščinsko sodišče prve stopnje, je vrednost zapuščine v konkretnem primeru pomembna le zaradi odmere zapuščinske takse, pri njeni oceni pa se je sodišče povsem ustrezno oprlo na oceno vrednosti GURS. Drugačno vrednost bi lahko pritožnik sicer dokazoval, vendar se je temu odpovedal. Ko mu je namreč sodišče predočilo, da mora založiti predujem za cenilca, je povedal, da tega ne bo storil, nakar mu je sodišče pojasnilo, da bo v soglasju z ostalimi dediči upoštevalo vrednost nepremičnin po oceni GURS. Pritožbeni očitek previsoko ugotovljene vrednosti zapuščine zato ni utemeljen.

8O še drugem morebitnem premoženju, za katerega se bo izkazalo, da spada v zapuščino (odškodnina oz. obveznice), bo zapuščinsko sodišče prve stopnje odločilo v skladu z določbo 221. čl. ZD po prejšnjem (tu izpodbijanem) sklepu o dedovanju.

9Ker v pritožbi uveljavljeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP, v zvezi s 163. čl. ZD), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).