VSL sodba II Cp 1666/2014

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna na svoji spletni strani z oznako http://www.../ v roku 8 dni pod izvršbo preklicati trditve v člankih z naslovom 1) „M.“, objavljenem 21.10.2008 na spletni strani http://www.../ o tem, da „najdemo na seznamu tudi partiji najbolj zveste vojščake iz vrst Službe državne varnosti oziroma Udbe, kot je na primer sedanji predsednikov svetovalec A. A.“ in 2) „A.meter“, objavljenem 24.6.2009 o tem, da „... vendar pa to ni edini primer zaposlitve uslužbenca nekdanje SDV v vrhovih slovenske politike. V uradu predsednika republike je že skoraj dve leti zaposlen g. A. A., ki je medijem in javnosti znan kot edini svetovalec predsednika republike, za katerega na spletni strani urada ne najdete nobenih podatkov oziroma njegovega delovnega področja.“ Toženi stranki je naložilo, da je dolžna na svoje stroške v 8 dneh pod izvršbo objaviti izrek sodbe na spletni strani z oznako http://www.../ na način, kot je bil objavljen članek tožene stranke „M.“. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 4.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar pa denarne odškodnine tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki in uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagata spremembo ali razveljavitev sodbe.

3Tožeča stranka v pritožbi navaja, da sta bila oba inkriminirana posega v tožnikovo čast in dobro ime storjena na spletni strani toženke, torej preko svetovnega spleta. Specifičnost objav na svetovnem spletu, zlasti pa njihova (običajno brezplačna) dostopnost bralcem, narekuje odmik od ustaljene sodne prakse. Sodišče je pri odločitvi o višini odškodnine prezrlo, da so bile žaljive trditve objavljene na spletni strani toženke kar 1048 dni, pri čemer jih je na spletnih straneh ostalih medijev zaslediti še danes. Sporni članki o tožniku, objavljeni na spletni strani toženke in spletnih straneh ostalih v tožbi navedenih medijev, so imeli v javnosti precejšen odziv. Toženka je pri inkriminiranih člankih namerno in premišljeno zlorabila spletne strani, očitno z namenom izigrati medijske predpise. Protipraven poseg v tožnikovo osebnostno sfero utemeljeno narekuje drugačno odločitev o višini odškodnine. Nezakoniti je tudi stroškovni izrek, tožnik je upravičen do povračila svojih celotnih stroškov postopka.

4Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče v ponovljenem postopku zavrnilo dokazni predlog po ponovnem zaslišanju priče B. B., dr. C. C., D. D. ter zakonitega zastopnika tožene stranke, pri tem pa ni navedlo, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze, s čemer je kršilo pravila postopka. Tudi v ponovljenem postopku je zgrešilo bistvo presoje, saj ni presojalo trditev, da je imela tožena stranka utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih navedb. Prav slednje je dokazovala s predlaganimi pričami, zato je zavrnitev dokaznega predloga zgrešena. Glede pravne presoje žaljivosti trditve, da je tožnik pripadnik nekdanje SDV oziroma Udbe, tožena stranka trdi, da takšna trditev ne more biti protipravna, saj označitev nekoga za „udbovca“ ni negativna in nima zaničljivega prizvoka. Bistvo spora je presoja trditev tožene stranke, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih navedb o tožnikovi pripadnosti Udbi oziroma bivši SDV in njeno dokazovanje v smeri resničnosti trditev. Zaključki sodišča so dejansko in pravno zmotni, saj se toženi stranki nalaga nerazumne obveznosti, ki nimajo nikakršne zveze z dolžno skrbnostjo pri preverjanju posredovanih informacij ter se ji brez pravne podlage naloži strožje dokazno breme. Sodišču ne zadostuje, da je sam izvedenec Inšpektorata za kulturo in medije z verjetnostjo potrdil, da je mikrofiš pristen. Zaključek sodišča, da bi se morala toženka z zaslišanimi pričami pred objavo člankov posvetovati, je materialno pravno zmoten. Po prepričanju tožene stranke za dokazovanje utemeljenega razloga verjeti v resničnost svojih navedb zadostuje že dokaz, objavljen v knjigi Med svobodo in rdečo zvezdo – evidenca CAE, v kateri je naveden tudi tožnik z vsemi osebnimi podatki. Tožena stranka ni bila dolžna raziskovati pristnosti že objavljenega, saj bi to bistveno presegalo standard njene skrbnosti, tudi z gledišča profesionalne skrbnosti poklicnih novinarjev. Sodišče je brez utemeljenega razloga v sodbi prezrlo dokaze: vpogled v mikrofilm, priča B. B., odgovor arhiva RS z dne 17.11.2011, priča dr. C. C., zapisnik Inšpektorata za kulturo in medije z dne 17.2.2012, priča D. D. Tožena stranka je z navedenimi dokazi več kot presegla svoje dokazno breme glede utemeljenih razlogov verjeti v resničnost svojih navedb, saj je dokazala, da evidenca CAE navaja tožnika kot pripadnika SDV. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko toženi stranki ni priznalo svobode izražanja o tožniku kot funkcionarju, zaposlenem v kabinetu predsednika RS. Sodba nadalje nima razlogov o odločilnih dejstvih glede vzročne zveze za nastalo škodo, glede višine pa ostaja neobrazložena. Tožena stranka predlaga ponovno sojenje pred spremenjenim senatom.

5Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku presojalo utemeljenost tožnikovega zahtevka na preklic trditev, ki jih je toženka objavila na svoji spletni strani (z oznako http://www.../), in sicer v tekstu „M.“, objavljenem 21. 10. 2008, ter tekstu „A.“, objavljenem 24. 6. 2009. V prvem tožnik očita toženi stranki razžalitev časti in dobrega imena, ker ga je označila kot „partiji najbolj zvestega vojščaka iz vrst Službe državne varnosti oziroma Udbe“, v drugem pa kot „Uslužbenca nekdanje SDV v vrhovih slovenske politike“. Poleg preklica trditev tožnik zahteva objavo izreka sodbe na isti spletni strani ter plačilo denarne odškodnine kot zadoščenje zaradi kršitve svojih osebnostnih pravic, tako zaradi žalitev v obeh navedenih tekstih, kot tudi za trditve tožene stranke, ki so bile kot žaljive ugotovljene v prejšnjem postopku (o njegovi aktivni udeležbi pri aferi Patria, aferi Depala vas ter vlogi v stečajnem postopku ...).

8Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo tista sporna dejstva, ki so pomembna za odločitev in je pravilno uporabilo materialno pravo. V ponovljenem postopku tudi ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

9Pritožba tožene stranke neutemeljeno očita sodišču kršitev določbe drugega odstavka 287. člena ZPP, češ da ni navedlo, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze s ponovnim zaslišanjem prič B. B., dr. C. C., D. D. ter zakonitega zastopnika tožene stranke N. N. Ker so bile vse naštete priče že zaslišane, je ta dokazni predlog očitno nepotreben in zato tudi ni razumna zahteva pritožbe, da bi moralo sodišče odločitev o tem še dodatno utemeljiti. Sicer pa bi tožena stranka morala v zvezi s tem pojasniti, zakaj bi bilo dodatno zaslišanje prič potrebno. Prav tako ni utemeljen očitek tožene stranke, ki se nanaša na opustitev dokaznega predloga po zaslišanju E. E., saj je zaslišanje te priče predlagala tožeča in ne tožena stranka (pripravljalna vloga tožeče stranke na red. št. 82 spisa). Tožena stranka tudi neutemeljeno na več mestih pritožbe očita sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe so zadostni in niso do te mere nejasni, da jih ne bi bilo mogoče preizkusiti ter med njimi ni odločilnih nasprotij. V ponovljenem postopku se je sodišče opredelilo tudi do tistih dokazov, ki jih je v prvem postopku prezrlo.

10Po trditvah tožnika so trditve tožene stranke v objavljenih tekstih „M.“ in „A.“ neresnične in zanj izjemno žaljive ter očitno uporabljene za njegovo osebno diskreditacijo, ker sam nikoli ni bil član (komunistične) partije, še manj pa „vojščak“ iz vrst Službe državne varnosti (SDV) oziroma njene predhodnice Udbe. Tožena stranka tudi v pritožbi vztraja enako kot doslej, da sporne trditve niso žaljive, saj označitev nekoga za „Udbovca“ ni negativna in nima zaničljivega prizvoka. Poudarja, da je šlo pri spornih zapisih zgolj za kritiko neprimerne izbire povabljenih na slavnostno večerjo ob obisku britanske kraljice, naslovljeno na predsednika države, posledično pa za splošno kritiko kroga njegovih najožjih sodelavcev. Tožnik je bil kot svetovalec predsednika države javna osebnost, kot visok državni uradnik zato izpostavljen javni kritiki političnega delovanja v preteklosti. Predvsem pa se tožena stranka brani, da so trditve resnične oziroma da je imela utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost.

11Ker Obligacijski zakonik (OZ) v določbah 178. in 179. člena posebej ne opredeljuje posameznih dejanj, s katerimi je mogoče razžaliti dobro ime in čast drugega oziroma poseči v njegove osebnostne pravice, je treba pri presoji protipravnosti ravnanja tožene stranke v skladu s pravno teorijo in sodno prakso izhajati iz kazenskopravne opredelitve teh pojmov. Pri razžalitvi sicer te opredelitve ni, ampak je njegovo vsebino zapolnila sodna praksa, ki terja skrbno presojo žaljivosti neresničnih dejstev v vsakem konkretnem primeru, upoštevaje čas, kraj, navade in druge okoliščine(1). Glede žaljive obdolžitve (160. člen Kazenskega zakonika) pa je odločilna presoja, ali je toženka o tožniku trdila in raznašala kaj, kar je lahko škodovalo njegovi časti in dobremu imenu, pri čemer se lahko svoje odškodninske odgovornosti razbremeni v primeru, če dokaže bodisi resničnost svoje trditve bodisi to, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdila ali raznašala. Razžalitev časti in dobrega imena se lahko stori na različne načine, pojem žaljivosti bodisi resničnih bodisi neresničnih dejstev pa je torej treba skrbno presojati glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Splošno je sprejeto, da je žaljivo očitati nekomu nemoralno in nezakonito ravnanje oziroma delovanje. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da v tej smeri prag za tožnika, ki je bil kot svetovalec predsednika države sicer relativna osebnost javnega življenja, ne more biti nič nižji, čeprav drži, kar pravi tožena stranka, da je delovanje javnih uslužbencev upravičeno podvrženo javni kritiki in da je za javnost zanimiva tudi njihova družbena in politična aktivnost v preteklosti.

12V tem materialnopravnem okviru je treba pri ugotavljanju očitanega protipravnega ravnanja toženi stranki upoštevati tudi, da gre za kolizijo ustavnih pravic tožnika na eni strani in tožene stranke na drugi strani. Potrebno je tehtati med pravico tožene stranke do svobode izražanja (39. člen Ustave RS) ter med varstvom osebnostnih pravic tožnika (35. člen Ustave RS), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Sodišče mora najti ravnovesje med ustavno zagotovljenimi pravicami glede na okoliščine vsakega primera. V primerih, ko gre za novinarsko poročanje, se tehtanje med omenjenima pravicama v odločbah Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS, večkrat nagne v prid svobode novinarskega izražanja. Javnost ima pravico biti o zadevah širšega družbenega pomena obveščena. Dolžnost medijev in novinarjev pa je, da posredujejo informacije in širijo ideje v vseh zadevah, ki zadevajo javnost. V konkretni zadevi ni šlo za pravo novinarsko poročanje, ampak za objavo trditev na spletni strani politične stranke, ki jo je šteti kot medij specifične narave. Tudi zanjo mora veljati svoboda širjenja informacij in odgovornost zaradi nedovoljenih informacij, vendar hkrati tudi dolžnost korektnega, poštenega ravnanja, kar pomeni, da mora trditve o nekom, ki jih javno objavi, skrbno preveriti.

13Pritožbeno sodišče se na podlagi zgoraj navedenih izhodišč strinja s prvostopenjsko oceno o objektivni žaljivosti zapisane trditve o tožniku na spletni strani tožene stranke, da je bil „najbolj zvest vojščak iz vrst Službe državne varnosti oziroma Udbe“ in „uslužbenec nekdanje SDV“. Stališču tožene stranke, da označitev nekoga za „udbovca“ ni negativna in da nima zaničljivega prizvoka, pritožbeno sodišče, glede na vse okoliščine sporne objave, ne more slediti. Sodna praksa se je v podobnih primerih o tem, ali gre za žaljiv izraz, že opredeljevala(2). Sicer pa je tudi splošno znano, da je bila UDBA(3) jugoslovanska tajna policija, ki je nastala leta 1946 in je v času svojega delovanja s svojimi metodami dela tudi grobo kršila človekove pravice in imela ključno vlogo pri preganjanju dejanskih, potencialnih in ideološko namišljenih nasprotnikov oblasti ter pripravi in izvajanju političnih sodnih procesov, pripisujejo pa se ji celo umori, ugrabitve ter druga teroristična dejanja(4). Enako negativen pomen ima tudi oznaka nekoga, da je bil pripadnik oziroma funkcionar Službe državne varnosti, ki je bila naslednica UDBE. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodbe o tem, da povprečnemu bralcu sporne trditve na spletnih straneh tožene stranke ne vzbujajo dvoma o tem, da je bil tožnik kot aktivni uslužbenec nekdanje SDV oziroma UDBE udeležen v takšnih aktivnostih. Sklicevanje pritožbe tožene stranke na drugačno stališče kazenskega sodišča v sodbi VSM II Kp 10460/2009 (odločba sicer ni objavljena v IUS- info bazi), ne vpliva na presojo, ker gre po oceni pritožbenega sodišča za drugačne dejanske okoliščine zadeve.

14Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku obravnavalo in se opredelilo do bistvenega ugovora tožene stranke, da so bile sporne trditve o tožniku resnične oziroma da je imela utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. V tem primeru bi se razbremenila odškodninske odgovornosti, ker njeno ravnanje ne bi bilo protipravno. Odločitev o zavrnitvi tega ugovora, ker tožena stranka tega ni dokazala, je oprlo na sledeče ugotovitve: evidenca CAE (Centralna aktivna evidence ali Centralna abecedna evidenca), ki je bila objavljena na internetu in izvira iz mikrofilmske kartice (mikrofiša), ki ga je tožena stranka kasneje tudi pridobila, ni avtentično arhivsko gradivo, zato bi morala pred objavami na spletu avtentičnost podatkov na mikrofišu ustrezno preveriti (pri arhivu RS oziroma Sovi); ujemanje nekaterih podatkov v evidenci CAE s tistimi, ki so bili arhivu RS uradno predani, ne dokazuje pristnosti podatkov o tožniku; izvor mikrofilmske kartice in njena kasnejša pot do objave na spletni strani udba.net je problematična oziroma sumljiva; šifrant, ki naj bi omogočal razumeti status oseb, navedenih v evidenci, v arhivskem gradivu ne obstaja, tisti, na katerega se sklicuje tožena stranka pa tudi nima dokazne vrednosti; objava podatkov o evidenci CAE v knjigi Dušana Lajovica: Med svobodo in rdečo zvezdo, ne dokazuje resničnosti zapisanega o tožniku; izvedenec v postopku ugotavljanja pristnosti mikrofilmske kartice z evidenco CAE pri Inšpektoratu za kulturo in medije je pristnost mikrofiša potrdil le s stopnjo verjetnosti; nekatere zaslišane priče so dopuščale možnost, da so podatki na mikrofišu verjetno verodostojni, vendar se (razen zastopnika tožene stranke) z gotovostjo niso opredelili do pomena oziroma šifer v evidenci; tožena stranka se pred objavo ni nikjer pozanimala o pravilnosti podatkov o tožniku na mikrofišu ter v zvezi s tem o obstoju verodostojnega šifranta.

15Zgoraj navedene dejanske ugotovitve, ki so po presoji pritožbenega sodišča pravilne in zadostne, so podlaga za zaključek, da se tožena stranka ne more sklicevati na svojo pravico do svobodnega izražanja, saj ni ravnala z zadostno skrbnostjo pri preverjanju resničnosti tistega, kar je o tožniku zapisala na svoji spletni strani. Zgolj dejstvo, da so bili tožnikovo ime in ostali osebni podatki, skupaj s šiframi, zapisani v evidenci CAE, objavljeni na spletni strani udba.net in knjigi Dušana Lajovica, ne dokazuje, da naj bi bil v preteklosti aktiven pripadnik SDV oziroma Udbe oziroma uslužbenec nekdanje SDV, kot izhaja iz spornega zapisa, četudi bi sodišče sledilo trditvam tožene stranke, da je ta evidenca pristen dokument ter da vsebuje pravilne podatke. Ti namreč ne dokazujejo takšnega tožnikovega statusa. Znano je, da je evidenca CAE vsebovala seznam tako tistih oseb, ki jih je Udba oziroma SDV nadzorovala, kot tistih, ki so z njo sodelovali in tistih, ki so bili tam zaposleni. Tako je očitno, da je tožeča stranka prehitro in brez preverjanja, torej premalo skrbno, objavila trditve o tožniku, čeprav zaključka o tem, da je bil uslužbenec SDV, brez preverjanja verodostojnosti podatkov (zgolj na podlagi anonimne objave nepopolnih evidenc na spletni strani udba.net in v knjigi), ne bi smela objaviti. Ob tem velja dodati, da je toženka z izrazom „najbolj zvesti vojščak“ močno poudarila prav aktivno vlogo tožnika kot pripadnika Udbe, in ga s to metaforo tudi nedvoumno vrednostno negativno označila. S tvorjenko „A.meter“ pa je tožnika označila kar kot nekakšno enoto, kot prototip „udbovca“. Ker je s tem grobo in v nedopustnem obsegu posegla v osebnostne pravice tožnika, je ravnala protipravno in je za škodo, ki jo je tožnik utrpel, odškodninsko odgovorna.

16Zoper odločitev o višini škode se neutemeljeno pritožujeta obe pravdni stranki. Tožniku je bila prisojena pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti na podlagi 179. člena OZ. Ustrezno sta bili upoštevani temeljni načeli za odmero, in sicer načelo individualizacije škode in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, razlogi o tem pa zadoščajo za preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve. Glede obsega tožnikove prizadetosti in posledično duševnih bolečin sodišče prve stopnje utemeljeno sledi izpovedi tožnika in po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri upošteva vse konkretne okoliščine tožnikovega primera. Tudi dejstvo, da je tožena stranka objavila trditve na spletu, torej v mediju, ki omogoča zelo široko dostopnost bralcem, po oceni sodišča ne utemeljuje zvišanja odškodnine. Načelno je sicer res, da bi imela lahko internetna objava in s tem večja dostopnost bralcem, na kar se sklicuje tožnik v pritožbi, za posledico višjo odškodnino, vendar le v primeru, če bi bila izkazana dejanska večja branost spornih objav in posledično večja prizadetost oškodovanca, česar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Treba je imeti pred očmi tudi že omenjeno specifičnost konkretne internetne objave, saj gre za uradno spletno stran politične stranke, zaradi česar je specifičen tudi njen pričakovani, običajni domet in razumljenost objave pri povprečnem bralcu. Po oceni pritožbenega sodišča zato predstavlja znesek 4.000,00 EUR pravično denarno odškodnino, še višja denarna odškodnina pa bi lahko šla na roke težnjam, ki niso združljive z namenom odškodnine (drugi odstavek 179. člena OZ). Znižanje, za kar se (implicite) zavzema toženka, pa tudi ne bi bilo pravično, glede na težo očitkov in prizadetost tožnika.

17Glede pritožbenega očitka tožnika o drugačni sodni praksi pri določitvi višine odškodnine, kot naj bi izhajala iz sodbe VSL I Cp 3108/2012, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta zadevi neprimerljivi. V citirani zadevi je namreč pritožbeno sodišče odločalo o odškodnini za objave, ki so se nanašale na očitke oziroma namigovanja storitve kaznivih dejanj zoper življenje in telesno integriteto, ki v družbi veljajo za najbolj zavržna.

18Tožnik se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (154/2 ZPP). Nima prav, ko trdi, da ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, kar bi narekovalo uporabo določbe tretjega odstavka 154. člena ZPP. V celoti ni uspel z ugotovitvenim zahtevkom ter zahtevkom na objavo preklica in sodbe v drugih medijih, tudi po višini je uspel (le) s petino svojega zahtevka.

19Ker glede na zgoraj navedeno pritožbi nista utemeljeni, ju je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Nobena od pravdnih strank ni uspela s pritožbo, tožnik pa tudi ni zahteval povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, zato krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------

(1) Sodba VS RS II Ips 405/2002.

(2) Sodba VSL I Cp 1950/2011 in sodba VSL II Cp 6201/2006, v kateri je tožnik uspel s svojim zahtevkom zoper izdajateljico častnika ... zaradi objave preklica in plačila odškodnine zaradi trditev, objavljenih v časopisu, da je tožnik nekdanji funkcionar službe državne varnosti.

(3) UDBA – srbsko oz. hrvaško: Uprava državne bezbednosti, slovensko: Uprava državne varnosti.

(4) Povzeto po: Slovenska novejša zgodovina, Mladinska knjiga, 2005 Ljubljana, Slovenska nacionalna enciklopedija, Mladinska knjiga, 2011 Ljubljana in Wikipedija, prosta enciklopedija.