VSL sklep III Kp 28517/2014

Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu obdolženemu A. A., ustavi.

Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegove zagovornice proračun.

Okrajno sodišče v Sevnici je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženega A. A. za krivega kaznivih dejanj nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1B in nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1B, obeh v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B), za katera mu je na podlagi 70.a člena KZ-1B izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki se izvrši na Enoti za forenzično psihiatrijo Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Odločilo je, da se varnostni ukrep izvršuje za čas šestih mesecev; po preteku tega obdobja sodišče vsakokrat znova odloči, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna (drugi odstavek 70.a člena KZ-1B), da sme s posebnim sklepom podaljšani pripor trajati do pravnomočnosti sodbe, vendar največ do poteka izrečenega varnostnega ukrepa, in v izrečeno trajanje varnostnega ukrepa vštelo pridržanje od 31. 8. 2014 od 15.14 ure oziroma odrejeni pripor od 2. 9. 2014 od 13.43 ure dalje, vključno s podaljšanji pripora, nazadnje 28. 11. 2014 za 30 dni (1. točka izreka sodbe). Zoper obdolženca je zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1B, ker je okrožna državna tožilka na glavni obravnavi 9. 12. 2014 umaknila II. točko spremenjenega in dopolnjenega predloga za izrek obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu z 9. 12. 2014; s stroški tega dela postopka je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenilo proračun ter odločilo, da se sodna taksa ne odmeri (2. točka izreka sodbe).

Zagovornica obdolženca vlaga pritožbo zoper obsodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi in obdolženca oprosti očitanih kaznivih dejanj, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Obdolženčeva zagovornica v pritožbi utemeljeno navaja, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje z izrekom samostojnega varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu obdolžencu, pri katerem je bila sposobnost razumeti pomen njegovih dejanj in zmožnost imeti v oblasti njegova ravnanja bistveno zmanjšana, prekoračilo pravico, ki jo ima sodišče po zakonu. S tem je sodišče prve stopnje storilo kršitev kazenskega zakona na škodo obdolženca na način iz 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu bistveno zmanjšano prištevnemu obdolžencu, ki je kaznivi dejanji nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1B in nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 storil v okoliščinah, ko je bila njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana zaradi duševne motnje, izreklo ta varnostni ukrep, ne da bi upoštevalo zakonske pogoje za izrek tega varnostnega ukrepa.

Na podlagi določbe tretjega odstavka 29. člena KZ-1B se sme storilca kaznivega dejanja, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti, mileje kaznovati. Na podlagi tretjega odstavka 70. člena KZ-1B pa se sme varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu samostojno izreči le neprištevnemu storilcu protipravnega dejanja, če ni mogoče drugače zagotoviti varnosti ljudi. Tudi določba 494. člena ZKP, ki predpisuje postopanje sodišča, ki izreče kazen osebi, ki je storila kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, določa, da v takšnem primeru izreče sodišče z isto sodbo tudi varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, če ugotovi, da so za to podani pogoji po kazenskem zakoniku; v primeru ugotovitve, da je obdolženec storil kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, se namreč glavna obravnava opravi na podlagi obtožnega akta upravičenega tožilca po določbah, ki veljajo za redni oziroma skrajšani postopek, že navedena določba ZKP pa omogoča, da se varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu (ki se neprištevnemu storilcu izreče s sklepom) obdolžencu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, izreče v obsodilni sodbi poleg kazni.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo ugodilo pritožbi zagovornice obdolženca in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je postopek za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu za obdolženca ustavilo ter glede na takšno odločitev s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa.

Zaradi takšne odločitve se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb zagovornice ni opredelilo, saj so postale brezpredmetne.