VSRS sodba III Ips 96/2014

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 4.389,60 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 484.867,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 (II. točka izreka sodbe in sklepa). V delu, ki se je nanašal na plačilo 84.718,30 EUR, je zaradi umika tožbe postopek s sklepom ustavilo (I. točka izreka sodbe in sklepa). Pri tem je toženki naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožnice (III. točka izreka sodbe in sklepa).

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in II. točko izreka izpodbijane odločbe spremenilo tako, da je toženki naložilo plačilo 423.581,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008, medtem ko je v preostalem delu (to je glede plačila 61.285,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008) tožbeni zahtevek zavrnilo. Posledično je ustrezno prilagodilo odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (vse I. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3Toženka je zoper zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje (to je zoper del, v katerem je sodišče zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje glede plačila 423.581,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008) vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, tako da se pritožbi toženke ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne; podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču druge oziroma prve stopnje v ponovno sojenje. Pri tem je priglasila stroške revizijskega postopka. Toženka je pravočasno vložila tudi dopolnitev revizije.

4Tožnica je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene ter priglasila stroške revizijskega postopka. Toženka je odgovorila tudi na tožničin odgovor na revizijo.

5Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 200.000,00 EUR, je revizija dovoljena v skladu s 490. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Dejanski okvir spora

6V obravnavani zadevi so pravnorelevantna sledeča dejstva:

- da sta toženka (kot prodajalka) in družba M., d. o. o., (kot kupka) 9. 1. 2006 sklenili prodajno predpogodbo glede prodaje nepremičnin;

- da je družba M., d. o. o., toženki 13. 1. 2006 plačala po prodajni predpogodbi dogovorjeno aro v višini 423.581,50 EUR;

- da sta 10. 10. 2006 družba M., d. o. o., (kot prenositeljica) in tožnica (kot prevzemnica) sklenili sporazum o prenosu predpogodbe;

- da sta 12. 10. 2006 toženka (kot prodajalka) in tožnica (kot kupka) sklenili prodajno pogodbo glede prodaje predmetnih nepremičnin;

- da je bil pogoj po prodajni pogodbi sprejem lokacijskega načrta za območje predmetnih nepremičnin do 31. 3. 2007, ki pa ga občinski svet Mestne občine Koper do izteka roka ni sprejel, zaradi česar je imela tožnica možnost bodisi podaljšati rok za sprejem lokacijskega načrta bodisi zahtevati vračilo prvega dela kupnine;

- da sta pravdni stranki 6. 7. 2007 sklenili Dodatek k prodajni pogodbi, s katerim sta rok za sprejetje lokacijskega načrta podaljšali do 30. 11. 2007;

- da lokacijski načrt niti do izteka tega roka ni bil sprejet, pravdni stranki pa roka nato nista več podaljševali.

7Tožnica je v predmetni pravdi zahtevala vračilo are oziroma prvega dela kupnine ter plačilo škode (stroškov dveh bančnih garancij in polovice projektne dokumentacije). Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo v celoti, medtem ko je sodišče druge stopnje sodbo potrdilo le v delu, ki se je nanašal na plačilo are oziroma prvega dela kupnine. Ta del je predmet revizijske presoje.

Presoja utemeljenosti revizije

8Revidentka napada dve materialnopravni stališči iz izpodbijanega dela sodbe: glede izpolnjevanja pogojev za vračilo are in glede zastaranja zahtevka za njeno vračilo. Graja tudi zavrnitev svojega dokaznega predloga za zaslišanje dveh prič.

Glede izpolnjevanja pogojev za vračilo are

9Sodišči nižjih stopenj sta zavzeli stališče, da je bila ara v predpogodbi dogovorjena kot zavarovanje za kasnejšo sklenitev glavne pogodbe; s sklenitvijo slednje pa je pravni učinek are kot instrumenta zavarovanja prenehal in je plačani znesek od takrat dalje predstavljal plačilo prvega obroka kupnine (kar je bilo izrecno dogovorjeno tudi v glavni pogodbi). Ker je bila zaveza iz predpogodbe (to je sklenitev glavne pogodbe) realizirana, toženka are ne more obdržati.

10Revidentka nasprotno vztraja, da je bil v skladu z 9. členom predpogodbe edini dogovorjeni razlog za vračilo are kupki (družbi M., d. o. o.) odstop od predpogodbe; do tega pa ni nikoli prišlo. S sklenitvijo prodajne pogodbe naj bi na tožnico ne bila prenesena tudi pravica zahtevati vračilo are. Sporazum o prenosu predpogodbe med tožnico in družbo M., d. o. o., naj bi bil neupošteven, zato naj bi ne obstajala nobena pravna podlaga za vračilo vtoževanega zneska.

11Navedbe revidentke so neutemeljene. Pravilno je stališče sodišč nižjih stopenj, da je bila funkcija are v utrditvi izpolnitve obveznosti po predpogodbi. Ta ni bila razvezana iz vzrokov na strani katere od predpogodbenih strank, ko bi imela predpogodbi zvesta stranka pravico obdržati aro oziroma zahtevati njeno vračilo. Nasprotno, predpogodba je bila s sklenitvijo glavne pogodbe realizirana, čeprav je kot kupka v glavni pogodbi nastopala druga stranka. Neutemeljeno je namreč revidentkino sklicevanje na neupoštevnost sporazuma o prenosu predpogodbe, saj sta obe sodišči nižjih stopenj ugotovili, da je bil sam prenos pravic in obveznosti po predpogodbi z družbe M., d. o. o., na tožnico veljavno opravljen s konkludentno privolitvijo toženke (kar revizija niti ne izpodbija). Po izrecni določbi prodajne pogodbe (1. točka tretjega odstavka 3. člena) pa po predpogodbi plačana ara predstavlja prvi del kupnine po glavni pogodbi. Revizijsko sodišče zato v celoti pritrjuje sodiščema nižjih stopenj, da tožnica znesek utemeljeno terja na podlagi določb glavne (prodajne) pogodbe (in ne predpogodbe) kot vračilo delnega plačila kupnine. Pri tem ni odločilno, da je znesek, ki šteje za prvi del kupnine, toženki plačala družba M., d. o. o., saj za obravnavani spor notranje razmerje med družbo M., d. o. o., in tožnico ni relevantno.

Glede zastaranja

12Revidentka izpodbija zaključek, da zahtevek tožnice ni zastaral, ki sta ga sodišči nižjih stopenj oprli na določbo 336. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o začetku teka zastaranja. Triletni zastaralni rok naj bi po njuni ugotovitvi začel teči 2. 12. 2007, to je naslednji dan po dnevu, ko je tožnica imela pravico terjati izpolnitev obveznosti. Dan, ko je tožnica pridobila to pravico, pa je nastopil po izteku dodatnega roka za sprejetje lokacijskega načrta in s tem po razvezi prodajne pogodbe. Po mnenju revidentke bi se za začetek teka zastaralnega roka kot lex specialis moral uporabiti 349. člen OZ v povezavi s tretjim odstavkom 352. člena OZ, zato naj bi zastaralni rok tekel od plačila, ne pa od možnosti zahtevati vračilo.

13Revizijsko ni sporno, da za zastaranje vtoževane terjatve v skladu s 349. členom OZ velja triletni zastaralni rok (kar sta upoštevali tudi sodišči nižjih stopenj). Drži tudi stališče revidentke, da je določba 336. člena OZ glede začetka teka zastaranja splošna in da izrecno določa, da je mogoče s posebnimi pravili začetek teka zastaranja določiti drugače. Vendar pa se revidentka neutemeljeno sklicuje na 352. člen OZ, ki drugače določa začetek teka zastaranja odškodninskih terjatev. Vtoževana terjatev (za vračilo prvega dela kupnine) namreč ni odškodninska, temveč kondikcijska (kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče druge stopnje). Z razvezo prodajne pogodbe je namreč odpadla pravna podlaga za plačilo kupnine, zato ima tožnica pravico terjati nazaj že plačani del kupnine (prvi odstavek 116. člena OZ).

Glede zavrnitve dokaznega predloga

14Na očitke toženke, da bi sodišče prve stopnje glede vprašanja, ali je bila s sklenitvijo prodajne pogodbe na tožnico prenesena pravica zahtevati vračilo are, moralo zaslišati tudi predlagani priči M. Z. in M. K., je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Gre namreč za vprašanje uporabe materialnega prava, priče pa lahko izpovedujejo le o dejstvih. Ta so bila v obravnavani zadevi že zadosti razjasnjena.

Odločitev o reviziji

15Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena (prvi odstavek 371. člena ZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljno zavrnilo (I. točka izreka).

Stroški revizijskega postopka

16V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka (II. točka izreka), medtem ko je tožnici dolžna povrniti priglašene stroške revizijskega postopka,(1) ki znašajo 4.389,60 EUR (3.638,00 EUR za sestavo odgovora na revizijo, 20,00 EUR za pavšal za materialne stroške in 731,60 EUR za 20 % DDV na odvetniške stroške) (III. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Ob tem revizijsko sodišče zavrača očitke toženke, da naj bi tožnica za vložitev odgovora na revizijo ne imela več stvarne in procesne legitimacije, ker naj bi vtoževano terjatev po pravnomočnosti sodbe cedirala družbi Kemoteks, d. o. o. Tožnica je namreč ostala procesno legitimirana na podlagi prvega odstavka 190. člena ZPP.