UPRS sodba in sklep II U 488/2014

Tožba se zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ združil v en postopek vse zadeve v zvezi z odobritvijo pravnega posla sklenitve zakupne pogodbe za parc. št. 1695 in 1689 obe vpisani v k.o. ... med zakupodajalko A.A. ter zakupniki B.B., C.C., D.D. in E.E. Nato je pravni posel, to je sklenjeno zakupno pogodbo med zakupodajalko A.A. in zakupnikom B.B. odobril, pravne posle med navedeno zakupodajalko ter C.C., D.D. in E.E. pa zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da je zakupodajalka dala ponudbo za zakup navedenih nepremičnin, ta ponudba pa je bila objavljena na oglasni deski Upravne enote Ljutomer od 24. 1. 2014 do 23. 2. 2014. Ponudbo so sprejeli F.F. d.o.o., C.C., E.E., B.B. in D.D. C.C. je tekom postopka odstopil od zakupa predmetnih parcel, podjetje F.F. d.o.o. pa vloge za odobritev pravnega posla ni podalo.

Glede statusa kmeta še vedno zainteresiranih D.D., B.B. in E.E. je organ odločal na podlagi 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ker je ugotovil, da so njihove odločbe o statusu kmeta že starejših datumov. Organ je pridobil podatke za tožnico, D.D. in B.B. ter za vse navedene ugotovil, da štejejo za kmete v smislu 24. člena ZKZ. Za B.B. je ugotovil, da je nosilka kmetije njegova žena G.G., kmetija pa je imela v letu 2013 v obdelavi 4,99 ha kmetijskih zemljišč. Kmetijsko gospodarstvo je usmerjeno v mešano živinorejsko-poljedelsko proizvodnjo. Vrednost kmetijskih izdelkov na kmetiji vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike v letu 2013 (leto pred ugotavljanjem pogojev) je znašala 51.358,95 €. V izjavi je B.B. potrdil, da mu kmetijstvo predstavlja glavno dejavnost kljub temu, da je zaposlen. V ta namen je predložil izjavo s strani podjetja Prevozi H. d.o.o., kjer je v letu 2014 za svoje delo za štiriurni delovnik prejel 4.992,00 €.

Za tožnico je prvostopni organ ugotovil, da je imela v letu 2013 v obdelavi 19,12 ha kmetijskih zemljišč, od tega 13,79 ha intenzivnih sadovnjakov, 0,16 ha ekstenzivnih sadovnjakov, 4,84 ha njiv in 0,33 ha travnikov. Kmetijsko gospodarstvo je usmerjeno v intenzivno sadjarsko proizvodnjo. Vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike v letu 2013 je znašala 127.002,58 €. Izjavila je, da se ukvarja samo s kmetijstvom in živi od kmetijstva, saj ni zaposlena in ji dohodek iz kmetijske dejavnosti predstavlja edini dohodek.

Za oba je upravni organ ugotovil, da sta za opravljanje kmetijske dejavnosti ustrezno usposobljena.

Prvostopni organ je ugotavljal prednostno pravico upravičencev do zakupa po 27. členu ZKZ. Po ugotovitvi, da med vlagatelji vloge za odobritev pravnega posla ni zakupnika zemljišča, ki se daje v zakup, in zakupnika zemljišča, ki meji na zemljišče, ki se daje v zakup, je ugotavljal ali obstaja prednostni upravičenec, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki se daje v zakup. V postopku je bilo ugotovljeno, da med parcelama, ki sta predmet zakupa in parcelo v solasti B.B. (parcela št. 1691 k.o. ...) poteka pot – dovoz in dostop na parcelo št. 1691 k.o. ... Na ogledu je bilo ugotovljeno, da je del parc. 1762 k.o. ... zasut v dolžini cca 6 metrov, ostali del parcele št. 1762 k.o. ... pa predstavlja jarek. Upravni organ je pridobil tudi odločbo Inšpektorata RS za kmetijsko in okolje, s katero je bilo B.B. naloženo, da ponovno izkoplje jarek in vzpostavi celotno parcelo št. 1762 k.o. ..., ki je javno dobro, v prvotno stanje. Edini dostop na njivo identificirano s parc. št. 1691 k.o. ... tako poteka po parc. št. 1698, ki je v naravi pot kot javno dobro in preko spornega dela parc. št. 1762.

Upravni organ se sklicuje na sodno prakso, pa kateri zemljišča zgolj zaradi tega, ker poteka med njimi pot, ne izgubijo lastnosti sosednjih zemljišč. Za zemljišča, ki mejijo druga na drugo, je mogoče šteti zemljišča, ki so prostorsko povezana ter sorodna tudi po namenski rabi. Namen, ki ga je zasledoval zakonodajalec pri določitvi vrstnega reda prednostnih upravičencev, je namreč ohraniti zaokroženost kompleksov kmetijskih in gozdnih zemljišč, upoštevajoč pri tem kriterije lastništva, lege ali namena, ki mu zemljišča služijo, vse s ciljem zagotoviti njihovo lažje in enostavnejše upravljanje ter obdelavo. Glede na to upravni organ ugotavlja, da ima B.B. v skladu z 2. točko drugega odstavka 27. člena ZKZ kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki se daje v zakup, močnejšo pravico po 27. členu ZKZ.

Zoper takšno odločitev sta se pritožili tožeča stranka in zakupodajalka A.A., Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je z v uvodu navedeno odločbo njuni pritožbi zavrnilo. Po presoji drugostopnega organa je izpodbijana odločitev pravilna. Prvostopni organ je pravilno ugotovil, da se uspeli zakupnik B.B. kot družinski član nosilke kmetije G.G. v smislu 2. alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ šteje za kmeta. Pravilno je ugotovil, da je za opravljanje kmetijske dejavnosti ustrezno usposobljen in da le-to opravlja kot edino oziroma glavno dejavnost, saj je glede na dejstvo, da je dohodek, ki ga je prejel iz naslova plače za delo, bistveno nižji od dohodka, ki ga je kmetija G.G. pridobila iz opravljanja osnovne kmetijske dejavnosti in tako pravilno presodil, da uspelemu zakupniku kmetijstvo predstavlja poglavitni vir za preživljanje. Sicer drži, da celotnega dohodka kmetijstva G.G. ni mogoče pripisati uspelemu zakupniku, vendar pa kljub temu ni mogoče šteti, da uspelemu zakupniku, ki sicer dobiva plačo iz delovnega razmerja, dohodki iz kmetijske dejavnosti ne predstavljajo poglavitnega vira za preživljanje. Pritožbeno sklicevanje na neizpolnjevanje pogojev po 3. točki drugega odstavka 27. člena ZKZ je brezpredmetno, ker je prvostopni organ izpolnjevanje pogojev za priznanje prednostnega upravičenja ugotovil že po 2. točki drugega odstavka 27. člena ZKZ. Prav tako na odločitev ne vpliva trditev, da naj bi tožnica eno od predmetnih zemljišč z dovoljenjem zakupodajalke že nekaj časa zasajevala z mladikami drevja, saj bi bila ta okoliščina relevantna le v primeru, ko bi bilo morebitno zakupno razmerje evidentirano v uradnih evidencah, kot je določeno v prvem odstavku 28. člena ZKZ. Trditve, da je nepremičnina v solasti uspelega zakupnika obremenjena, in da to kaže na njegovo nezmožnost plačevati zakupnino ter da bi naj šla predmetna nepremičnina kmalu na dražbo, pa drugostopni organ navaja kot negotova bodoča dejstva.

Tožeča stranka v dne 12. 12. 2014 vloženi tožbi navaja, da je za nepremičnino v solasti B.B. Okrajno sodišče v Ljutomeru razpisalo dražbo, na kateri je tožnica dne 14. 11. 2014 odkupila njegov delež. Ta parcela je mejna parcela s parcelami A.A. Tožnici je bil dan rok za poplačilo celotne kupnine, tožnica pa bo to kupnino tudi položila. Z izgubo lastnine nad mejno parcelo 1691 k.o. ... pa B.B. nima statusa mejaša s parcelami zakupodajalke in s tem tudi nima več zakonske zaščite. Tožeča stranka navaja, da očitno volja B.B. ni bila resna, saj je vedel tako za svoje velike dolgove in tudi za izvršbo, v posledici katere bi se oziroma so se že začele prodajati njegove nepremičnine. Tožnica ima na parcelah A.A. še vedno pripravljeno zemljišče za zasaditev, pri tem pa A.A. plačuje tudi ustrezno denarno odmeno. Od B.B. zaradi prevelike zadolženosti plačil ni mogoče pričakovati. B.B. tako ne bi imel nobene koristi od zakupa, tožnici pa je znano tudi, da naj bi za njim stala tretja oseba. V primeru negativne odločbe bi tožnica izgubila evropska sredstva, s tem pa bi ji nastala tudi velika škoda. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da pravica do zakupa pripada tožnici. Podredno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev v nov postopek.

Tekom postopka je tožnica vložila še sklep o domiku Okrajnega sodišče v Ljutomeru, izdanega pod št. In 3/2014 dne 12. 1. 2015, iz katerega izhaja, da je tožnici izročen na javni dražbi kupljen solastni delež B.B. parcele št. 1691 k.o. ...

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor na tožbo je vložila tudi A.A., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu tretje alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je po njenem prepričanju B.B. le navidezni najemnik, za katerim stoji nekdo drug, glede na njegove zapadle dolgove, zaradi česar je v več izvršilnih postopkih, enako pa tudi njegova žena, ki je nosilka kmetijskega gospodarstva. Dvomi, da bo plačeval zakupnino za obdobje nadaljnjih 25 let oziroma v njeno izterljivost. Zadolženo je tudi njegovo podjetje H. d.o.o., v katerem je delno zaposlen. Nasprotuje tudi ugotovitvi iz izpodbijane odločbe, da B.B. izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa kmeta, poudarja pa tudi, da parcelo v solasti B.B. in v zakup ponujeno parcelo loči javna pot.

Odgovor na tožbo je kot prizadeta stranka vložil tudi B.B. Navaja, da je za pravilnost odločitve relevantno dejansko stanje v času, ko je bila podana izjava o sprejemu ponudbe. Dejstva navajana po zaključku upravnega postopka so prepozna. Navaja tudi, da se je zakupodajalka s sklenitvijo zakupne pogodbe z njim strinjala in prilaga njen poziv za plačilo zakupnine z dne 21. 1. 2015. Pojasnjuje, da je zakupnino za leto 2015 plačal in prilaga potrdilo o plačilu. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in priglaša stroške postopka.

Tekom postopka je tožeča stranka vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se naj B.B. do pravnomočnosti odločitve v tej zadevi izreče, da ne sme na parcelah 1689 in 1695 k.o. ... storiti ničesar, kar bi lahko tožnici povzročilo škodo. Navaja, da bi izvršitev odločbe, ki je predmet spora pri naslovnem sodišču, zanjo pomenila težko nadomestljivo škodo. Razen tega zatrjuje, da je B.B. izgubil status kmeta, ki ga pravzaprav nikoli ni imel. Ker sta bili v izvršilnem postopku prodani obe njegovi nepremičnini, sedaj nima več nobenih kmetijskih zemljišč.

Pri svojih navedbah so stranke vztrajale tudi v pripravljalnih vlogah.

K I. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

Zakup kmetijskih zemljišč ureja ZKZ v IV. poglavju. Tudi za zakup se smiselno uporabljajo določbe 19. do 24. člena tega zakona, razen določb prvega, drugega in tretjega odstavka 23. člena ZKZ (prvi odstavek 27. člena ZKZ). Pri zakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače, lahko uveljavljajo prednostno pravico upravičenci po naslednjem vrstnem redu: 1. zakupnik; 2. zakupnik zemljišča, ki se daje v zakup in kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki se daje v zakup; 3. drug kmet, kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jim je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti (drugi odstavek 27. člena ZKZ). Za zakupna razmerja po tem zakonu se uporabljajo določbe zakona o obligacijskih razmerjih, kolikor s tem zakonom ni drugače določeno (peti odstavek 27. člena ZKZ).

Vprašanje statusa kmeta v smislu ZKZ ureja 24. člen ZKZ. Ta določa, da je kmet fizična oseba:

- ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka;

- ki je družinski član osebe iz prejšnje alinee, če opravlja kmetijsko dejavnost na kmetiji kot edino oziroma glavno dejavnost in je za to ustrezno usposobljena. Kmetijska dejavnost šteje za edino in glavno dejavnost v primerih določenih v prejšnjem členu, to je tretjem odstavku 23. člena ZKZ;

- ki je iz kmetijske dejavnosti na kmetiji pridobivala pomemben del dohodka pa zaradi starosti ali delovne nezmožnosti ne opravlja kmetijske dejavnosti na kmetiji, če poskrbi za obdelavo kmetijskih zemljišč;

- ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka tega člena.

Za kmetijsko dejavnost se šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju (drugi odstavek 24. člena ZKZ).

Po presoji sodišča sta imela upravna organa v izvedenem ugotovitvenem postopku dovolj podlage za zaključek, da je B.B. kmet v smislu določil ZKZ. B.B. je družinski član osebe, ki je nosilka kmetije, to dejavnost pa opravlja kot glavno dejavnost. S tem so izpolnjeni pogoji za priznanje statusa kmeta iz druge alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ. Kdaj šteje kmetijska dejavnost za edino oziroma glavno dejavnost določa tretji odstavek 23. člena ZKZ, ki ga je ne glede na določilo prvega odstavka 27. člena ZKZ, ob uporabi določbe drugega stavka druge alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ treba uporabiti tudi v tej zadevi. Po tem določilu kmetijska dejavnost šteje za edino oziroma glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje. Glede na ugotovitve prvostopnega organa o višini prihodkov, ki jih je v letu 2013 pridobila kmetija G.G., kjer opravlja kmetijsko dejavnost tudi B.B., in višino dohodka, ki jo slednji pridobiva kot zaposlen v podjetju H. d.o.o., je pravilna ugotovitev, da B.B. kmetijska dejavnost pomeni poglavitni vir za preživljanje.

Vse kar navaja tožeča stranka v pripravljalnih vlogah z namenom ovreči gornje dejanske ugotovitve je kot prepozno neupoštevno, razen tega pa tudi nedopustna tožbena novota (52. člen ZUS-1in tretji odstavek 20. člena ZUS-1).

B.B. je svojo prednostno pravico do zakupa uveljavljal kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki se daje v zakup. Upravna organa sta ugotovila, da je B.B. solastnik zemljišča parc. št. 1691 k.o. ..., ki meji na zemljišče, ki se daje v zakup, zato ima po drugi alinei drugega odstavka 27. člena ZKZ prednostno pravico pred ostalimi prijavitelji, po presoji sodišča pa je takšna odločitev pravilna. Okoliščina, da sta zemljišči ločeni z javno potjo, ne pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz citiranega določila, da zemljišči mejita druga na drugo. O tem se je sicer v zvezi s predkupnimi upravičenci, kar pa je po presoji sodišča uporabno tudi v primeru, ko gre za ugotavljanje prednostnega upravičenca do zakupa, že izrekla sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 657/2008 z dne 10. 11. 2010, sklep istega sodišča št. X Ips 8/2013 z dne 30. 1. 2013). Namen, ki ga zasleduje zakonodajalec je varovanje kmetijskih zemljišč in kmetijske razvojne politike zaradi lažje in bolj ekonomične obdelave. Zato je mogoče med prednostne upravičence uvrstiti tudi tiste kmete, katerih zemljišča so od zemljišča, ki se daje v zakup, prostorsko ločena s potjo, ki je namenjena dostopu na ta zemljišča.

Kar pa zadeva tožbene navedbe v zvezi s tem, da je zemljišče, s katerim B.B. meji na zemljišče, ki se daje v zakup, predmet prodaje v izvršilnem postopku in da je to zemljišče na javni dražbi kupila tožnica, ki je poslej (so)lastnica tega zemljišča, pa sodišče pojasnjuje, da je za odločitev v predmetni zadevi relevantno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno, v času izdaje izpodbijane odločbe. V tistem času pa je bil B.B. (so)lastnik zemljišča, ki se daje v zakup. Vse kasnejše dejanske spremembe zato na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vplivajo.

V zvezi z navedbami, da zakupnik, s katerim je bil pravni posel odobren, zakupne pogodbe ne bo izvajal ali spoštoval, pa sodišče pojasnjuje, da se lahko na zahtevo prizadete stranke zakupna pogodba spremeni ali razveljavi, če bi zaradi dogodkov, ki jih ob času sklepanja pogodbe ni bilo mogoče pričakovati, izpolnitev postala za eno stranko očitno pretežka ali bi ji povzročila preveliko izgubo (34. člen ZKZ). Sicer pa se za zakupna razmerja uporabljajo določbe OZ (peti odstavek 27. člena ZKZ), kar pomeni, da veljajo vse določbe o obveznosti zakupnika (600. do 604. člena OZ), med katerimi je tudi možnost odpovedi zaradi neplačane zakupnine (603. člen OZ). Pravila OZ veljajo tudi glede morebitnih drugih napak pogodbe.

Po vsem obrazloženem so neupoštevne tudi tožbene navedbe o višini škode, ki nastaja tožnici zaradi izgube sredstev sofinanciranja in z deli, ki jih je že začela na zemljišču, ki se daje v zakup. Da ima zakupna pogodba pravne učinke mora biti sklenjena v pisni obliki (peti odstavek 26. člena ZKZ) in vknjižena v zemljiški knjigi (28. člen ZKZ), obstoja le-te pa tožnica ne zatrjuje.

Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

K II. točki izreka:

Tožeča stranka je predlagala tudi izdajo začasne odredbe. Sodišče v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz prej navedenih razlogov zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Glede na to, da je s to sodbo v zadevi pravnomočno odločeno, tožeča stranka za izdajo začasne odredbe ne izkazuje več pravnega interesa, zato se le-to zavrže.

K III. točki izreka:

Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz III. točke izreka te sodbe.