UPRS sklep II U 402/2013

I. Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.
II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Tožnik je pri tem sodišču 3. 10. 2013 vložil tožbo, v kateri izpodbija sklep Državne revizijske komisije za revizijo postopka oddaje javnih naročil (Državna revizijska komisija), ki ga je 29. 8. 2013 izdala na podlagi 39., 41. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN), in sicer v postopku pravnega varstva pri oddaji naročila za odstranitev materiala iz odvodnega kanala HE Formin in na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja A. d.o.o. zoper ravnanje naročnika B. d.o.o. Državna revizijska komisija je tako z izpodbijanim sklepom ugodila zahtevku za revizijo in v celoti razveljavila postopek oddaje naročila za odstranitev materiala iz odvodnega kanala HE Formin (1. točka izreka), določila je, da je naročnik dolžan vlagatelju povrniti stroške v višini 10.984,00 EUR v 15. dneh (2. točka izreka) ter da je naročnik dolžan Državni revizijski komisiji v roku treh mesecev od prejema tega sklepa predložiti odzivno poročilo.

To sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi.

V skladu z določbo 1. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Pravno varstvo v postopkih javnega naročanja v okviru katerega je bila sprejeta tudi sporna odločitev, ureja Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in nadaljnji). S tem zakonom se ureja pravno varstvo ponudnikov, naročnikov in javnega interesa, vključno s pravnim varstvom obrambnega in varnostnega interesa, v postopkih oddaje javnih naročil ter določajo organi, ki so pristojni za varstvo pravic po tem zakonu. Tretji odstavek 1. člena citiranega zakona določa, da se v pravni red Republike Slovenije delno prenašajo Direktiva Sveta št. 89/665/EGS z dne 21. 12. 1998 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov o oddaji javnih naročil za preskrbo javnih naročil za gradnje, zadnjič spremenjena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta št. 2007/66/ES z dne 11. 12. 2007 o spremembi Direktiv Sveta 89/665/EGS in 92/13/EGS glede vprašanja izboljšanja učinkovitosti revizijskih postopkov o oddaji javnih naročil; nadalje Direktiva Sveta št. 92/13/EGS z dne 25. 2. 1992 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o uporabi pravil skupnosti za oddajo javnih naročil podjetij na vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem področju, zadnjič spremenjena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta št. 2007/66/ES z dne 11. 12. 2007 o spremembi Direktiv Sveta 89/665/EGS in 92/13/EGS glede vprašanja izboljšanja učinkovitosti revizijskih postopkov in oddaje javnih naročil ter Direktiva 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 7. 2009 o usklajevanju postopkov za oddajo nekaterih naročil gradenj blaga in storitev, ki jih oddajajo naročniki na področju obrambe in varnosti ter spremembi Direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES. V 2. členu ZPVPJN je določeno pravno varstvo zoper kršitve v postopkih javnega naročanja v predrevizijskem postopku, ki poteka pred naročnikom; v revizijskem postopku, ki poteka pred Državno revizijsko komisijo za revizijo postopkov javnih naročil in sodnem postopku, ki na prvi stopnji poteka pred Okrožnim sodiščem, ki ga kot izključno pristojnega določa zakon, ki ureja sodišča.

Tožnik zatrjuje pristojnost Upravnega sodišča ter predlaga postavitev predhodnega vprašanja sodišču Evropske unije glede razlage Direktive 2007/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. 12. 2007, saj po njegovem mnenju sedanje pravno varstvo ni učinkovito. V zvezi s tem navaja obširne razloge pravne teorije in sodne prakse.

V obravnavani zadevi se izpodbija sklep Državne revizijske komisije. Izpodbijana odločitev Državne revizijske komisije temelji na ZPVPJN, in sicer 39., 41. in 70. členu. Skladno z 2. členom ZPVPJN je pravno varstvo zoper kršitve v postopkih javnega naročanja zagotovljeno na treh stopnjah, in sicer kot že rečeno v predrevizijskem postopku, ki poteka pred naročnikom, v revizijskem postopku, ki poteka pred Državno revizijsko komisijo ter v sodnem postopku, ki na prvi stopnji poteka pred okrožnim sodiščem, ki ga kot izključno pristojnega določa zakon, ki ureja sodišča.

Glede na navedeno proti odločitvi Državne revizijske komisije ni rednega ali izrednega pravnega sredstva, možna pa je tožba pred pristojnim sodiščem za uveljavitev škode od naročnika. To pa pomeni, da zakonitost aktov tožene stranke, izdanih v postopku revizije, ni mogoče izpodbijati neposredno v upravnem sporu, temveč le posredno v odškodninskem (to je pravdnem) postopku (tako tudi odločba Vrhovnega sodišča RS: sklep I Up 442/2011).

Vsako sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost (prvi odstavek 19. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker je glede na določbe 2. člena ZPVPJN sodno varstvo v obravnavani zadevi zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti, je naslovno sodišče nepristojno za odločanje v tej zadevi. Zakon o sodiščih v 103. členu predpisuje, da je za odločanje v zadevah sodnega varstva v postopkih javnega naročanja na prvi stopnji krajevno izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. V tem postopku se glede vprašanj, ki jih ta zakon ne ureja, uporablja zakon, ki ureja pravdni postopek (drugi odstavek 13. člena ZPVPJN).

Ker glede na navedeno v obravnavanem primeru ne gre za upravni spor, saj je sodno varstvo zagotovljeno v pravdnem postopku pred pristojnim Okrožnim sodiščem, se je tukajšnje sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 19. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v zadevi. V skladu z določbo prvega odstavka 23. člena ZPP bo zadeva po pravnomočnosti tega sklepa poslana v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.