1. člen ZPVPJN

Po določbi prvega odstavka 98. člena Uredbe št. 1083/2006 imajo države članice prvostopenjsko odgovornost za preiskovanje nepravilnosti na podlagi dokazov o večji spremembi, ki vpliva na naravo okoliščin izvajanja ali nadzora projektov ali operativnih programov in povzroči izvajanje potrebnih finančnih popravkov. Po določbi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena izvede država članica potrebne finančne popravke v povezavi s posameznimi ali sistemskimi nepravilnostmi, ki so odkrite v delovanju projektov ali operativnih programov, popravki države članice pa obsegajo preklic celote ali dela javnega prispevka iz operativnega programa, država pa upošteva naravo in resnost nepravilnosti ter finančno izgubo sklada. Ta določba, ki hkrati določa tudi merila, predstavlja neposredno podlago za odmero finančnih popravkov. Ker je pogoj za finančni popravek škodovanje oz. možnost škodovanja sredstvom EU, škoda, ki bi nastala tožnici, ni pogoj za izrek finančnega popravka. Glavni namen postopkov oddaje javnih naročil je gospodarna nabava blaga, storitev in gradenj, kar v prvi vrsti pomeni dosego (naj)nižje cene. Ugotovljene nepravilnosti v postopku javnega naročanja tako ž

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v konkretni zadevi na področje javnega naročanja sega le predhodno vprašanje (ne)veljavnosti med strankama sklenjene predpogodbe. Ker se pristojnost sodišča ugotavlja po tem, katero sodišče je pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku in ne po tem, katero sodišče je pristojno za odločanje o predhodnem vprašanju, v konkretni zadevi določbe tretjega odstavka 103. člena ZS ni mogoče uporabiti. Iz določb ZPVPJN izhaja, da je sodno varstvo po ZPVPJN urejeno kot pravno varstvo po sklenitvi pogodbe ali okvirnega sporazuma, zato določb ZPVPJN ni mogoče razumeti tako široko, da bi v okviru sodnega varstva pokrival tudi situacije, ko je med strankama sklenjena šele predpogodba.

Glede na sistemsko ureditev javnega naročanja, po presoji Vrhovnega sodišča, z izpodbijanim aktom o tožničinem statusu naročnika po določbah ZJN-2 in ZJNVEPTS, ni bilo poseženo v njen pravni položaj, saj z njim ni bilo odločeno o kakšni njeni pravici obveznosti ali pravni koristi. Ker po presoji Vrhovnega sodišča tudi ne gre za drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrglo.

Tožeča stranka, ki ni bila izbrana v postopku javnega naročanja, nima pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti sklepa o izbiri najugodnejšega ponudnika. V postopkih javnega naročanja namreč lahko zainteresirana oseba (v tem primeru neizbrani ponudnik) uveljavlja ničnost pogodbe, ne pa ničnosti sklepa, s katerim je naročnik izbral drugega ponudnika ter na tej podlagi z njim sklenil predmetno pogodbo.

Zakonitosti aktov Državne revizijske komisije ni mogoče izpodbijati neposredno v upravnem sporu, temveč le posredno v odškodninskem (to je pravdnem) postopku.

Zakonitosti aktov Državne revizijske komisije, izdanih v postopkih revizije, ni mogoče izpodbijati neposredno v upravnem sporu, temveč le posredno v odškodninskem (to je pravdnem) postopku.