2. člen ZPVPJN

V obravnavani zadevi toženka ustne obravnave ni izvedla, ker je presodila, da lahko dejansko stanje v ustrezni meri ugotovi na podlagi odstopljene dokumentacije. Sodišče se s takšno presojo strinja, saj ne glede na tožbene navedbe o napačni ugotovitvi dejanskega stanja bistvena dejstva med strankama niso sporna. Glede na to, da naročnik ustne obravnave ni predlagal, je bila glede na zgoraj citirano določbo ZPVPJN odločitev o njeni izvedbi prepuščena toženki.

V postopku javnega naročanja gre oškodovanemu ponudniku pravno varstvo v odškodninskem postopku tako v primeru, ko lahko uspešno uveljavlja izpodbojnost pogodbe, kot tudi v primeru drugih kršitev pravil o javnem naročanju, ki ne sodijo med razloge za izpodbojnost pogodbe po 44. členu ZPVPJN. ZPVPJN ne določa roka za vložitev odškodninske tožbe zaradi kršitve drugih pravil javnega naročanja. ZPVPJN tudi ne določa, da bi bilo uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe procesna predpostavka odškodninske tožbe.

Predpis, ki ureja oblike pravnega varstva, torej tudi sodnega, je ZPVPJN. Navedeni zakon pa, česar pritožba ne izpodbija, v času vložitve pritožnikove tožbe ni predvidel možnosti upravnega spora zoper odločitev DKOM o pritožnikovem (ponudnikovem) zahtevku za revizijo, ampak sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti po določbah členov 42 do 49 ZPVPJN. To je razvidno tudi na podlagi njegovega 2. člena, v katerem je posebej določeno, da se pravno varstvo zoper kršitve v postopkih javnega naročanja zagotavlja v sodnem postopku, ki na prvi stopnji poteka pred pristojnim okrožnim sodiščem. Prav zato, ker je sodno varstvo v upravnem sporu v razmerju do drugih oblik sodnega varstva subsidiarne narave, je bila z novelo ZPVPJN-C (Ur. l. RS, št. 72/2019) v 11. členu kot dodatna možnost sodnega varstva poleg že obstoječe pred sodiščem splošne pristojnosti določena tožba v upravnem sporu zoper odločitev DKOM o zahtevku za revizijo, na podlagi katere upravno sodišče ugotavlja, ali je izpodbijana odločitev DKOM glede očitanih kršitev v postopku oddaje javnega naročila zakonita (drugi odstavek novega 39. a člena ZPVPJN). V skladu s prvim odstavkom 21. člena ZPVPJN-C so se določbe 3

ZPVPJN ni prinesel nobene spremembe, zaradi katere ne bi bili (več) upoštevni argumenti Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS o tem, da odločitve Državne revizijske komisije niso upravni akt, zoper katerega bi bila tožba v upravnem sporu dopustna.

Z izpodbijanima aktoma je toženka po vsebini odločila v postopku javnega naročanja. Pravila o postopkih javnega naročanja, ki jih izvedejo naročniki v zvezi z javnimi naročili, pa določa ZJN-3. Pravno varstvo zoper kršitve v postopkih javnega naročanja, za kar gre, po vsebini v obravnavanem primeru, pa je v skladu z 2. členom ZPVPJN zagotovljeno v: - predrevizijskem postopku, ki poteka pred naročnikom, - revizijskem postopku, ki poteka pred Državno revizijsko komisijo za revizijo postopkov oddaje javnih naročil, in - sodnem postopku, ki na prvi stopnji poteka pred okrožnim sodiščem, ki ga kot izključno pristojnega določa zakon, ki ureja sodišča.

Pogoje za ničnost pogodbe zaradi kršitev pravil o javnem naročanju in njeno uveljavljanje je potrebno v prvi vrsti presojati po ZPVPJN, po OZ in ZPP pa (le) tista vprašanja, ki jih ZPVPJN ne ureja. Omenjeni zakon tudi v postopkih ugotavljanja ničnosti pogodbe, sklenjene med naročnikom in izbranim ponudnikom, izbranemu ponudniku ne daje položaja stranke. ZPVPJN kot specialni predpis vprašanja, kdo je lahko oziroma ne more biti stranka sodnega postopka in način zagotavljanja kontradiktornosti, ureja (in to celo drugače kot ZPP), tako da po prepričanju pritožbenega sodišča razlogov za uporabo ZPP ni.

ZPVPJN ni prinesel nobene spremembe, zaradi katere ne bi bili več upoštevni argumenti Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča o tem, da odločitve Državne revizijske komisije (DRK) niso upravni akt, zoper katerega bi bila tožba v upravnem sporu dopustna. Razlogi za spremembo sodne prakse ne obstajajo tudi zato, ker je Sodišče EU v zadevi C-296/15 z dne 8. 6. 2017 izrecno zavzelo stališče, da DRK izpolnjuje merila, na podlagi katerih jo je mogoče šteti za "sodišče države članice" v smislu člena 267 PDEU in je vprašanje, ki ga je komisija v tej zadevi zastavila sodišču, obravnavalo kot dopustno. Odločitev DRK je dejansko odločitev organa, ki ima v smislu Direktive 2007/66/ES položaj sodišča. Zato je bilo sodno varstvo tožnikoma zagotovljeno. Ne glede na to lahko tožnika, če jima naročnik z nezakonitim ravnanjem povzroči škodo, uveljavljata tudi odškodnino v pravdnem postopku. Zato ne drži, da svojega pravnega položaja ne moreta varovati drugače kot s to tožbo.

Glede na sistemsko ureditev javnega naročanja, po presoji Vrhovnega sodišča, z izpodbijanim aktom o tožničinem statusu naročnika po določbah ZJN-2 in ZJNVEPTS, ni bilo poseženo v njen pravni položaj, saj z njim ni bilo odločeno o kakšni njeni pravici obveznosti ali pravni koristi. Ker po presoji Vrhovnega sodišča tudi ne gre za drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrglo.

Vlagatelj pobude za podelitev javnega pooblastila s tem dejanjem ne pridobi položaja stranke ali stranskega udeleženca, saj z vložitvijo pobude ne pridobi nobenih materialnopravnih ali procesnih pravic.

Zakonitosti aktov Državne revizijske komisije ni mogoče izpodbijati neposredno v upravnem sporu, temveč le posredno v odškodninskem (to je pravdnem) postopku.

Zakonitosti aktov Državne revizijske komisije, izdanih v postopkih revizije, ni mogoče izpodbijati neposredno v upravnem sporu, temveč le posredno v odškodninskem (to je pravdnem) postopku.