VSRS Sklep X Ips 24/2015

I. Revizija se zavrže.
II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.
III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo in zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Glede dovoljenosti revizije uveljavlja obstoj razloga po 3.

točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2Revizija ni dovoljena.

K I. točki izreka:

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Izola, št. 214-428/2011 z dne 10. 12. 2013, s katero je ta upravni organ odločil, da se revidentu, državljanu Republike Srbije, vloga za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zavrne in da mora revident Republiko Slovenijo zapustiti v roku 15 dni od dokončnosti odločbe. Revident se je zoper odločitev pritožil, a Ministrstvo za notranje zadeve je njegovi pritožbi z odločbo, št. 2141-137/2011/20 (1312-16) z dne 10. 2. 2014, zavrnilo.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi X Ips 346/2010 z dne 22. 12. 2010, X Ips 201/2011 z dne 7. 11. 2012, X Ips 42/2013 z dne 14. 3. 2013) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

6Revident navaja, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, saj bo prišlo do razdružitve družine, na katero je zelo navezan. V Sloveniji prebiva več kot 8 let, skupaj z revidentom prebiva tudi njegova družina (žena A. A. in otroka B. B. in C. C., kar je razvidno iz priložene najemne pogodbe z dne 23. 1. 2013, ki je bila sicer sklenjena za leto 2013, vendar pa je bila pogodba podaljšana in družina še sedaj biva v najetem stanovanju na naslovu P.). Nadalje revident navaja, da bo v primeru zapustitve Slovenije ostal brez ustreznih bivanjskih pogojev, ki jih ima zagotovljene v Sloveniji, in brez možnosti zaposlitve, ki mu jo v Sloveniji zagotavlja Zavod za razvoj poslovnih idej. Revident bo marca 2015 dopolnil 54 let in je zaradi izredno slabih gospodarskih razmer v Srbiji tam brez možnosti zaposlitve, zaradi česar bo ogroženo njegovo preživljanje.

7Po presoji Vrhovnega sodišča revident s svojimi navedbami ni izkazal obstoja zelo hudih posledic izpodbijane odločitve. Revident ni izkazal, da zgoraj navedene družinske člane ima niti da z njimi dejansko prebiva. Iz najemne pogodbe, ki jo je revident priložil reviziji, sicer izhaja, da bodo stanovanje na naslovu P v ... v letu 2013 poleg najemnika (domnevnega revidentovega sina, ki je podpisal pogodbo) uporabljali še revident, A. A. in C. C., a v tožbi in pooblastilu za vložitev tožbe je revident navedel drug naslov. Tudi iz drugih listin v spisu (npr. pogodba o zaposlitvi z dne 3. 9. 2013) izhaja, da je revident v letu 2013, predvsem pa v letu 2014, ko je vložil tožbo, prebival na naslovu R. in ne na naslovu P.. Revident tako ni s potrebno verjetnostjo izkazal skupnega življenja z domnevnimi družinskimi člani in zato po presoji Vrhovnega sodišča tudi ne potencialnega posega v pravico do družinskega življenja (razdružitev družine).(1) Trditveno in dokazno breme za izkazovanje izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije pa je na strani revidenta, kar je v skladu tudi z Ustavo RS (glej npr. odločbo Ustavnega sodišča Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009).

8Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da zgolj navedba, da ima revident trenutno v Sloveniji zagotovljene bivanjske pogoje (pri čemer ni jasno, na katerem naslovu revident dejansko prebiva), v Srbiji pa ne, za obstoj zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ne zadošča. Revident namreč ni navedel in izkazal, zakaj si v državi, katere državljan je, ne bi mogel zagotoviti bivanjskih pogojev tako, kot si jih je v Sloveniji (npr. z najemom).

9Revident prav tako ni izkazal zelo hudih posledic izpodbijane odločitve z navedbo, da ima v Sloveniji zagotovljeno zaposlitev za določen čas (kar potrjuje pogodba o zaposlitvi z dne 25. 4. 2014), v Srbiji pa ne. Tudi v tem delu namreč ni navedel in izkazal, v kolikšni meri je njegovo preživljanje dejansko odvisno od zaposlitve v Sloveniji oziroma kakšno je njegovo siceršnje premoženjsko stanje. Pri tem ne gre prezreti, da revident trenutno ne opravlja dela po navedeni pogodbi o zaposlitvi in se torej ne preživlja z dohodki iz tega naslova. Enako neizkazane so navedbe o nemožnosti zaposlitve v Srbiji. Revident je star 54 let, ima poklic in poklicne izkušnje, opravljal je tudi samostojno gospodarsko dejavnost. Glede na navedeno so po presoji Vrhovnega sodišča neizkazane navedbe o ogroženosti njegovega preživljanja v primeru zapustitve Slovenije.

10Ker revident torej ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

11Po drugem odstavku 84. člena ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo tožeče stranke izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

12Ker je po navedeni določbi 84. člena ZUS-1 mogoče začasno odredbo izdati le do odločitve o reviziji, o vloženi reviziji pa je Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom, ni izpolnjena procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 revidentovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K III. točki izreka:

13Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 292/2013 z dne 8. 8. 2013.