VSL sklep II Ip 3530/2014

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka zahtevo tretjega za odpravo nepravilnosti z dne 11. 7. 2013, zavrnilo. V točki 2 in 3 pa je ugovor tretjega ter predlog tretjega za odlog izvršbe, zavrnilo.

2Zoper sklep vlaga pritožbo tretji iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi ter se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi predlogu za odpravo nepravilnosti, podrejeno pa, da se sklep razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Odločitev sodišča je napačna. Sodišče navaja, da pričanje A. J. ni logično, zaradi česar mu ni sledilo, razen glede vprašanja, da naj bi bil na ograji nameščen nabiralnik z oznakami I. d.o.o., česar pa priča sploh ni izjavila. Priča je povedala, da je bil nabiralnik I. d.o.o. na ograji tudi še po januarju 2013, ko je prenehal opravljati dejavnost v prostorih družbe K. d.o.o. Tudi na izrecno vprašanje sodnika, ki je na vsak način od priče hotel slišati, da je bil v času rubeža na nabiralniku na ograji še vedno napis I. d.o.o., mu priča tega ni mogla potrditi. Sodnik pa je v obrazložitvi sklepa izrecno napisal, da je priča to dejstvo potrdila. Takšno ravnanje sodnika kaže na odnos do izvršilne zadeve, prisotni na naroku pa so videli, da je potekalo zaslišanje izvršitelja in njegove pomočnice prijazno, zaslišanje C. C. in A. J. pa sovražno s strani sodnika, ki se je že predhodno odločil, kakšen sklep bo izdal. V postopku je bilo ugotovljeno, da je izvršitelj v zapisniku o opravljenem izvršilnem dejanju navedel, da je izvršilno dejanje opravil v stavbi 000 parc. št. 1255/6 k. o. A - naselje. Ta stavba je v lasti in posesti družbe A. d.o.o. in v postopku je bilo ugotovljeno, da izvršitelj v teh prostorih rubeža ni opravil. Pravilno je sodišče ugotovilo, da med strankami ni bilo sporno, v katerih prostorih je prišlo do rubeža in da so ti prostori v lasti tretjega. Za sodišče pa je očitno sporno, ali ima tretji svoje prostore v posesti. Sodišču očitno primanjkuje osnovno poznavanje predpisov, saj je spregledalo določbo 37. člena Stvarnopravnega zakonika. Če bi sodišče upoštevalo to določbo, potem ne bi moglo trditi, da tretji ni dokazal, da je imel posest svojih nepremičnin in premičnin. Kako pa naj lastnik dokazuje svojo last in posest drugače, kot s tem, da dokaže, da je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, na kateri posest pa varuje tako, da zaklepa vrata ograje, ki obdaja nepremičnino. Pri tem pa ni pomembno, ali izvršuje v celoti posest na celotni nepremičnini neposredno ali delno tudi posredno. Izvršitelj pa tudi naknadno ni našel fotografije nabiralnika z navedbo I. d.o.o. in se je zapletal v trditvah, kdaj naj bi izvedel, da je C. C. prokurist dolžnika. Sodišče teh dejstev ni upoštevalo, za sodišče je odločilno dejstvo le, da je C. C. izvršitelju dovolil vstop v prostore, ki je v lasti tretjega. Naloga sodišča je, da varuje zakonitost, ne pa da podpira nezakonito ravnanje in prav zaradi tega tretji vlaga pritožbo. Sodišču se zdi tudi nelogično, da je tretji ugovarjal zgolj na določene premičnine, ki so bile zarubljene, glede ostalih premičnin pa ugovora ni podal. Glede tistih premičnin, za katere ni podal ugovora, so dolžnikove stvari, ki jih je imel v posesti tretji in čeprav so bile nezakonito zarubljene, saj v času rubeža tretji ni privolil v rubež. Tako dejstvo, da glede nekaterih zarubljenih predmetov tretji ni podal ugovora, ne dokazuje, da so bile vse zarubljene stvari v posesti dolžnika.

3Upnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe tretjega in navajal, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je zahteva za odpravo nepravilnosti neutemeljena, saj so bile zarubljene premičnine v času rubeža v posesti dolžnika. Zato je nepomembno, kakšno je zemljiško stanje lastništva na nepremičnini, v kateri so bile zarubljene premičnine. Izvršitelj je navedene premičnine zarubil na poslovnem naslovu dolžnika, kjer so se stvari tudi nahajale. Tudi če bi bile resnične navedbe, da so zarubljeni predmeti last tretjega, teh na naslovu dolžnika ne bi bilo, saj je imel tretji v času rubeža poslovni naslov povsem na drugem naslovu. Tretji pa je šele 1. 8. 2014 spremenil poslovni naslov na cesto A 100, L. razvidno iz zgodovinskega izpisa sodnega registra. Sicer pa upnik tudi ni mogel vedeti, da naj navedeni zarubljeni predmeti ne bi bili v lasti dolžnika. Neutemeljen je očitek tretjega, da sodišču primanjkuje osnovno poznavanje stvarnopravnih predpisov. Tretji ni uspel dokazati, da naj bi imel prostore, v katerih je izvršitelj opravil rubež, v posesti, še manj pa v lasti. Neutemeljene pa so tudi navedbe, ki se nanašajo na odločitev o ugovoru tretjega ter predloga za odlog izvršbe na predlog tretjega. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ). Pritožbeno sodišče je štelo, da tretji izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti.

Glede odločitve o ugovoru tretjega:

6V skladu s 64. členom ZIZ lahko tisti, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, do konca izvršilnega postopka vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. Tretji je v izvršilnem postopku udeleženec, ki zastopa svoj lastni interes, da se izvršba izreče za nedopustno glede predmeta, na katerem ima kakšno pravico. Izvod pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora sodišče vroči upniku z opozorilom na pravne posledice iz prvega odstavka 65. člena ZIZ. Sodišče pa mora v primeru, ko upnik izjavi, da ugovoru nasprotuje, takšen ugovor zavrniti, pri čemer pa se ne sme spustiti v vsebinsko presojo ugovornih navedb oziroma v presojo njegove utemeljenosti po drugem odstavku 65. člena ZIZ. Gre za postopkovno pravilo, kar pomeni, da ima vložnik ugovora možnost, da v roku 30. dni od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora začne pravdni postopek na ugotovitev, da izvršba na predmete, ki so bili zarubljeni v izvršilnem postopku, ni dopustna. Ta pravica tretjega neposredno izvira iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ in v izreku sklepa sodišču niti ni treba tega posebej napotiti na pravdo oziroma za izdajo posebnega napotitvenega sklepa niti ni podlage v ZIZ. Odločitev o zavrnitvi ugovora tretjega glede na upnikov odgovor tako ne pomeni dokončnega uspeha upnika, saj se v izvršilnem postopku ne presoja utemeljenost zahtevka, temveč utemeljenost zahteve tretjega, da sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. Zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem obsegu, ko je ugovor tretjega zavrnilo zaradi nasprotovanja upnika, pravilna in zakonita. Tretji pa v pritožbi zoper izpodbijani sklep v tem obsegu niti ne navaja razlogov, iz katerih naj bi bil po njegovi oceni sklep v tem obsegu nepravilen.

Glede predloga tretjega za odlog izvršbe:

7Odlog izvršbe se nanaša na stadij oprave izvršbe in je pogosto posledica tega, da obstoji dvom v dopustnost izvršbe. ZIZ ureja odlog izvršbe na predlog tretjega v 73. členu. Na predlog tretjega, ki je zahteval, da se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, odloži sodišče izvršbo glede tega predmeta, če tretji obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana (prvi odstavek 73. člena ZIZ). Če pa tretji svoje pravice na predmetu izvršbe ne izkaže na takšen način, sodišče lahko odloži izvršbo glede teh predmetov, če tretji izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo po drugem odstavku 73. člena ZIZ. Zakon torej daje tretjemu pravni interes za odlog izvršbe na določenih predmetih izvršbe, če ta kumulativno izpolnjuje dva pogoja, in sicer: (1) da vloži pravno sredstvo in v njem zahteva, da se izvršba na predmet, glede katerega predlaga odlog izvršbe, izreče za nedopustno; (2) mora izkazati za verjetno ali obstoj svoje pravice na predmetu ali da bi z izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Tretji je prvi pogoj izpolnil z vložitvijo ugovora tretjega po prvem odstavku 64. člena ZIZ.

8Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-110/2003 v točki 22 ugotovilo, da mora sodišče pri odločanju o predlogu tretjega za odlog izvršbe poleg verjetnega izkaza nastanka škode upoštevati tudi kriterij verjetnosti obstoja zatrjevane pravice tretjega. Pri tem mora sodišče tehtati tako težo škodljivih posledic, ki grozijo z izvršbo, kot tudi verjetnost obstoja pravice, ki preprečuje izvršbo, in sicer tako, da bodo ob zelo visoki stopnji izkaza pravice, ki preprečuje izvršbo, uporabilo ustrezno milejšo presojo drugega odložitvenega pogoja, to je nastanka škodljivih posledic. Če pa bo tretji verjetno izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršbo nastala nenadomestljiva škoda, bo za odločitev o odlogu izvršbe zadostoval že blažji preizkus verjetnega izkaza obstoja pravice po kriteriju, ki je vsebovan v prvem odstavku 64. člena ZIZ.

9Ker tretji ni izkazal pogoja obstoja svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe tako, da bi predložil pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, zasebno listino, ki ima naravo javne listine ali ker obstoj svoje pravice ni opiral na dejstva, ki so splošno znana, je zakonodajalec dopustil možnost, da bi moral izkazati za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo.

10Pojem nenadomestljive ali težko nadomestljive škode je šteti kot pravni standard, ki se ga obravnava v vsakem konkretnem primeru posebej. Tretji je v predlogu za odlog izvršbe zgolj zatrjeval, da bi mu v primeru prodaje zarubljenih premičnin nastala precejšnja škoda, saj bi bile odtujene premičnine, ki so njegova last, zaradi oddaje teh premičnin v najem družbi P. d.o.o., pa bi tej družbi nastala velika in nenadomestljiva škoda, ker ne bi mogla izpolniti pogodbenih obveznosti v višini 750.000,00 EUR. Za to trditev je tretji predlagal zaslišanje direktorja družbe P. d.o.o. Zatrjevani nastanek škode mora biti konkretiziran, škoda pa naj bi z nadaljnjim potekom izvršilnega postopka nastala izključno tretjemu, ki je tudi vložil ugovor tretjega in predlagal odlog izvršbe. V konkretni situaciji pa tretji ni zatrjeval nastanka škode pri poslovanju družbe K. d.o.o., temveč je zatrjeval izpad dohodka pri družbi P. d.o.o. in s tem nastanek škode drugi pravni osebi. Kakšna škoda pa naj bi sploh nastala tretjemu, če sodišče ne bi ugodilo njegovemu predlogu za odlog, pa tretji ni definiral, zato je že iz tega razloga predlog za odlog neutemeljen. Dokazni predlog, ki pa ga je tretji podal v predlogu za odlog izvršbe, pa bi dokazoval trditve o obstoju nastanka škode družbi P. d.o.o., ne pa tretjemu.

Glede zahteve za odpravo nepravilnosti:

11Po določbi prvega odstavka 52. člena ZIZ lahko stranka ali drug udeleženec v postopku z vlogo zahteva od sodišča, da naj odpravi nepravilnosti, ki jo je izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, storila pri opravljanju izvršbe. Zahteva za odpravo nepravilnosti je torej posebno pravno sredstvo, ki ga lahko uveljavlja prizadeti v primerih nepravilnega ravnanja pri izvedbi izvršbe. Z njo stranka oziroma udeleženec prepreči neposredno učinkovanje nepravilnih dejanj pred nastopom njihovih pravnih posledic. Namen zahteve za odpravo nepravilnosti ni namreč v tem, da se zgolj ugotovijo nepravilnosti, pač pa je namenjena temu, da se pravočasno omogoči odpravi nepravilnosti in se tako zagotovi pravilni nadaljnji tek izvršbe.

12Izvršitelj je dolžan opravljati neposredna dejanja izvršbe ne glede na ovire dejanske in pravne narave, ki jih navajajo stranke oziroma udeleženci postopka, razen če sodišče odredi drugače (49. člen ZIZ). Tako 76. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik) določa, da izvršitelj opravi rubež stvari ne glede na ugovore, da se z rubežem kršijo katerekoli pravice drugih oseb na določeni stvari. Ti lahko svoje zahtevke uveljavljajo pri sodišču oziroma pri drugem pristojnem organu. S strani tretjega zatrjevana lastninska pravica torej ni ovira za opravo rubeža, zato tudi ni mogoče govoriti o nepravilnem ravnanju izvršitelja. Pravilno sicer tretji ugotavlja, da se smejo zarubiti samo stvari, ki jih ima v posesti dolžnik ali upnik ter da se smejo dolžnikove stvari, ki jih ima v posesti tretji, zarubiti samo s privolitvijo le-tega (83. člen ZIZ), vendar je mogoče izvršitelju nepravilnosti pri opravljanju izvršbe očitati le, če bi za takšno posest izvršitelj vedel oziroma bi moral vedeti. V takšnem primeru bi dejstvo, da ima premičnine v posesti tretji, izvršitelj moral upoštevati. V konkretnem primeru pa je izvršitelj ravnal v skladu z zakonom in Pravilnikom ter je v okviru priprav na rubež preveril sedež dolžnika, na katerem je bil tudi z odredbo sodišča pooblaščen, da v primeru nasprotovanja dolžnika lahko nasilno vstopi v prostore in je zato tudi rubež na naslovu A 100, L., ki je uradni sedež dolžnika, pravilno opravil. Le v primeru, če bi bil izvršitelj v dvomu o tem, kdo ima stvar v dejanski posesti, bi moral opraviti ustrezne poizvedbe.

13Tretji je v svoji zahtevi za odpravo nepravilnosti podal trditve ter predložil oziroma predlagal dokaze, da naj bi bil lastnik zarubljenih premičnin, ni pa podal nobenih konkretnih trditev in dokazov v smeri, da bi bil izvršitelj za to dolžan vedeti. Ker tako izvršitelju po izvedenem dokaznem postopku ni mogoče očitati, da bi moral vedeti, da naj bi bile zarubljene premičnine v lasti tretjega, je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo zahtevo tretjega za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe.

14Poleg tega pa se tudi postavlja vprašanje podanega pravnega interesa tretjega za vložitev pritožbe zoper zavrnitev njegovega predloga za odpravo nepravilnosti, saj je odločitev o ugovoru tretjega in predlogu tretjega za odlog izvršbe, pravnomočna. To pomeni, da tretji glede odprave nepravilnosti ne bi mogel v pritožbenem postopku izboljšati svojega pravnega položaja, v pravdnem postopku, v kolikor ga bo tretji sprožil, pa se bo ugotavljalo, ali je izvršba na zarubljene premičnine dopustna ali ne. V primeru, če bi pravdno sodišče ugotovilo, da je izvršba na zarubljene premičnine nedopustna, bo izvršilno sodišče moralo te predmete izvzeti iz izvršbe, v kolikor ne bodo prodani. Ker tako ne gre več za neposredno učinkovanje nepravilnih dejanj pred nastopom njihovih pravnih posledic, tretji v konkretnem pritožbenem postopku tudi v primeru, če bi s pritožbo uspel in bi bilo ugotovljeno, da je izvršitelj opravil nepravilnosti pri rubežu, ne bi mogel več zavarovati svojih pravnih posledic, saj je o predlogu za odlog izvršbe in ugovoru tretjega že pravnomočno odločeno.

15Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bila pritožba tretjega zavrnjena kot neutemeljena ter kot pravilen in zakonit potrjen sklep sodišča prve stopnje po 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

16Upnik je v pritožbenem postopku priglasil stroške odgovora na pritožbo, katere pa krije sam glede na to, da odgovor na pritožbo v izvršilnem postopku ni obvezen in predstavlja zgolj fakultativno vlogo, zaradi česar je bil nepotreben.