VSC sodba in sklep Cp 713/95

Pritožbi tožene stranke se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje glede višine škode in glede pravdnih stroškov r a z v e l j a v i ter v tem obsegu v r n e v novo sojenje.
V ostalem delu se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje glede odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo, zaradi neuporabe vozila Fiat Uno št. motorja xxxxx med garancijskim popravilom v letu 1992. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče obvezalo toženo stranko k plačilu odškodnine v višini 39.376,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 1992 dalje. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka odškodninska odgovorna tožeči stranki zaradi tega, ker tožeča stranka ni mogla uporabljati osebnega avtomobila, ki je bil v okvari, med garancijskim rokom. Sodišče je višino odškodnine določilo s seštevkom posameznih najemnin.

Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da krajevna pristojnost sicer ni bistvena, je pa sodišče napačno zavrnilo ugovor, saj je bil avto naročen, plačan in fakturiran v Celju in ne v Slov. Konjicah. Avto je kupila drugotožnica, zato prvotožnik ni aktivno legitimiran za tožbo. Pravno vprašljivo je, če je tožena stranka dolžna plačati najem drugega vozila v času rednega popravila. Izpodbija višino škode in trdi, da bi tožeča stranka tudi ob uporabi lastnega avta imela določene stroške in sicer glede goriva, olja, izrabe gum in amortizacije. Vsi ti stroški pa so upoštevani v najemnini in niso bili od najemnine odšteti. Predlaga ustrezno spremembo oz. razveljavitev.

Pritožba je utemeljena le glede višine škode, ni pa utemeljena glede odškodninske odgovornosti.

Pravilna je ugotovitev, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, saj tožeča stranka ni mogla uporabljati vozila, ki je bilo v garancijskem popravilu (čl. 501 in 502/2 ZOR). Po materialnem pravu ni upoštevna trditev, da je prodajalec moral čakati na rezervne dele proizvajalca, saj gre v tem primeru za njuno medsebojno razmerje, ki ne vpliva na pravico kupca, da zahteva popravilo in odškodnino in sicer ali od prodajalca ali od proizvajalca. Tudi tožena stranka ne zanika, da tožeča stranka zatrjevani čas ni mogla uporabljati vozila in da je v zvezi s tem nastala določena škoda.

Pravilno je bil zavrnjen ugovor krajevne nepristojnosti, saj gre v konkretnem primeru za odškodninsko terjatev in se krajevna pristojnost ravna po čl. 52 Zakona o pravdnem postopku - storjeno škodno dejanje ali nastanek škodljivih posledic - v konkretnem primeru oboje v Slov. Konjicah.

V tej zadevi sta aktivno legitimirana za tožbo oba tožnika, saj je sodišče ugotovilo, da je avto skupna last obeh tožnikov - zakoncev, tožena stranka pa ni predlagala nasprotnih dokazov.

Utemeljena pa je pritožba glede višine škode. Točna je trditev tožene stranke, da bi določeni fiksni stroški nastali tudi pri uporabi lastnega avta tožeče stranke. Zato je lahko v konkretnem primeru višina škode le razlika med siceršnjimi fiksnimi stroški in med najemnino. Zato je treba ugotoviti, kakšni bi bili siceršnji fiksni stroški ob uporabi lastnega avta tožnikov in kateri stroški so bili upoštevati v najemnini (npr. kdo je plačal gorivo). Če sodišče ne bo moglo samo ugotoviti višine škode (npr. višina amortizacije itd.), bo potrebno višino škode ugotavljati s pomočjo ustreznega izvedenca (odvisno od spornih dejstev glede na stroko).

Šele po nakazani dopolnitvi dejanskega stanja bo možno zanesljiveje odločiti o višini škode.