502. člen ZOR

Pogodba se lahko razdre le v razmerju do prodajalca, ki mora v primeru razdrtja pogodbe vrniti kupnino (zmanjšano za koristi). Če prodajalec v primernem roku ni popravil ali zamenjal stvari, je lahko kupec razdrl pogodbo ali znižal ceno in zahteval odškodnino (504. člen ZOR). Proti proizvajalcu pa je imel kupec zahtevo na popravilo ali zamenjavo stvari (prvi odstavek 502. člena ZOR) in na povračilo škode (drugi odstavek 502. člena ZOR).

Umik tožbe je lahko tudi delen, saj lahko stranka tožbo umakne le v določenem delu, o ostalem delu tožbe, ki ni bil zajet z delnim umikom, pa mora sodišče odločati (prim. drugi odstavek 2. člena ZPP). Enako velja za primer, ko stranka v tožbi objektivno kumulira več tožbenih zahtevkov na način, ki ga omogoča tretji odstavek 182. člena ZPP (eventualna kumulacija zahtevkov), med postopkom pa tožbo umakne v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek in katerega (katere) od več podrejenih tožbenih zahtevkov.

Bistvo garancije v obravnavanem primeru ni (toliko) v jamčevanju za brezhibno in neovirano funkcioniranje strešne kritine, pač pa v izrecnem zagotovilu njene visoke kakovosti, tj. v garanciji kvalitete.

Pravna pravila o garanciji za brezhibno delovanje stvari vzpostavljajo neposredno pravno razmerje med proizvajalci (tudi prodajalci) in kupci. Bistvena je zaveza proizvajalca, da zagotovi brezhibno delovanje stvari v garancijskem roku. Če stvari ni več, je ni mogoče popravljati. Kadar ima stranka pooblaščenca, se vročajo pisanja zanjo njemu, če ni v zakonu določeno drugače. Dokler sodišče o preklicu oziroma odpovedi pooblastila pooblaščencu ni obveščeno, zanj ne učinkuje oziroma ga ne more upoštevati. Sodna pisanja za stranko še vedno vroča pooblaščencu.

Določba 19. člena ZVPot je kogentne narave, vendar pa njena kogentnost ni določena v takšnem smislu kot to v pritožbi razloguje tožeča stranka. Pogodbenima strankama onemogoča le, da se ob sklenitvi dogovora o garanciji za brezhibno delovanje stvari glede stroškov zamenjave ali popravila stvari dogovorita drugače kot predpisuje 19. člen ZVPot, zlasti ne v škodo kupca. Njen pomen pa ni v tem, da garancijski upravičenec potem, ko je obveznost proizvajalca iz garancijske pogodbe že nastala in zapadla, s to pravico ne more razpolagati po svoji volji. Drugačnega zaključka ne terja niti določba 11. odst. 1. člena ZVPot, v kateri je določeno, da pravic, ki pripadajo potrošniku po tem zakonu, s pogodbo ni mogoče omejiti ali izključiti. Iz 1. odst. 1. člena ZVPot namreč izhaja, da se določbe ZVPot nanašajo le na pravice potrošnikov pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga in storitev s strani podjetij, torej le na določanje pogodbenih pogojev ob sklepanju prodajne ali podobne pogodbe. Ne nanašajo pa se na kasnejše dogovore med proizvajalci in kupci. Pravica, ki jo kupcu zagotavlja 19. člen ZVPot je zato v tem, da si proizvajalec ob sklepanju garancijske pogodbe ne more i

Toženca sta uveljavljala pravice na podlagi garancije in ne na podlagi jamčevanja za stvarne napake. Odgovornost iz garancije pomeni posebno samostojno zavezo. Razlika med obema institutoma je med ostalim ravno glede reklamiranja napak. Pri garanciji ne veljajo kratki notifikacijski roki, ampak zadošča, da se odpravo napak zahteva v garancijskem roku, ne glede na to, kdaj je naročnik napako opazil.

Zahtevek za znižanje cene je mogoče uveljavljati le kot sankcijo v okviru jamčevanja za stvarne napake, ni pa ga mogoče uveljavljati kot zahtevek iz garancije

Pritožbeno sodišče se strinja z izhodiščem sodišča prve stopnje, ki je v okviru pravilne uporabe materialnega prava ugotavljalo in presojalo o pravočasnosti uveljavljanega zahtevka. Prekluzivni roki materialnega prava, s katerimi je opredeljena pravočasnost zahtevkov in naslova garancije in iz naslova jamčevanja za napake, so namreč del materialnega prava. ZOR pa ne določa, da bi jih sodišče smelo upoštevati le na ugovor tožene stranke. Ravno nasprotno. V 370. členu izrecno izključuje pravila o zastaranju v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru lahko le za specialno ureditev odškodninske odgovornosti za škodo zaradi zaupanja (1. tč. 1. odst. 488. člena in 1. odst. 502. čl. ZOR). To je za škodo, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake. To pa pomeni, da obravnavanega tožbenega zahtevka ni moč obravnavati po splošnih načelih odškodninskega prava.

Na podlagi garancijskega lista jamčita prodajalec in proizvajalec kupcu za brezhibno delovanje proizvoda v garancijskem roku. V primeru odgovornosti iz garancijskega lista (501. do 507. člen ZOR) ne veljajo kratki notifikacijski roki. V primeru garancije se predpostavlja, da hibe na tehnični stvari sodijo v sfero odgovornost garanta, ki pa lahko dokaže nasprotno.

Motorja sta po predelavi (marinizaciji) tako spremenila svoje lastnosti in namen uporabe, da gre za drugo stvar (ladijski motor namesto "kopenskega"), za katero pa garancijski list dejansko ni bil izdan, vendar je bila garancija kljub temu dana. Čeprav zakon ne omenja možnosti, da stranka sama odpravi napako in zahteva povrnitev stroškov v zvezi s tem, zoper tako ravnanje kupca ne more biti pomislekov, kadar je takšno ravnanje smotrno. Gre zgolj za drugo obliko jamčevalnega zahtevka iz 1. točke 1. odst. 488. čl. oziroma 1. odst. 502. čl. ZOR, ki pa ga je potrebno presojati po pravilih o poslovodstvu brez naročila, torej po 223. in drugih členih ZOR. Pri odločanju o zahtevku iz naslova izgubljenega dobička je treba opredeliti, kaj je bil pozitivni pogodbeni interes tožeče stranke ter ali je zaradi njegove neuresničitve nastala tožniku pogodbena ali nepogodbena škoda, kdo je za to škodo odgovoren ter tudi vse ostale elemente odškodninske odgovornosti (pogodbene ali nepogodbene).

Na telefonskem aparatu je prišlo do dveh istovrstnih okvar (poškodbe izolacije in vezja zaradi prenapetosti nad 1000 voltov), ki jih tožena stranka ob upoštevanju garancijskih pogojev, ki jih je tožnik prejel in bil tedaj z njimi seznanjen, ni bila dolžna odpraviti v garancijskem roku brezplačno. Tožena stranka je prvo okvaro odpravila, tožnik pa je plačilo popravila odklonil. Sodišči druge in prve stopnje sta zato utemeljeno zavrnili tožnikovo zahtevo, da mora tožeča stranka brezplačno odpraviti drugo istovrstno okvaro in mu po odpravi okvare še podaljšati garancijski rok.

Ker je pooblaščeni serviser reklamacijo tožeče stranke sprejel, dejstvo prijave napake na nedeljo, ne glede na splošne pogoje v garancijski knjižici, ki določajo, da mora lastnik vozila vozilo pripeljati na servis med delovnim časom, ne spremeni teka rokov.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Jamčevanje na podlagi garancije lahko uveljavlja kupec stvari le napram prodajalcu; proti popravljalcu pa le v primeru, če je od njega stvar tudi kupil.

Na podlagi garancijskega lista jamči proizvajalec za brezhibno delovanje proizvoda v garancijskem roku z obveznostjo, da bo v primernem roku odpravil napake na proizvodih in kvare, nastale pri normalni uporabi v času garancijskega roka. Kupec pa ima pravico zahtevati zamenjavo kupljenega proizvoda samo tedaj, če gre za resnejšo in težjo popravljivo napako, ki onemogoča redno rabo, tako pravico pa mora uveljavljati ob oddaji proizvoda v popravilo. Po določilu 501. in 502. člena ZOR lahko kupec zahteva od prodajalca kot tudi od proizvajalca zamenjavo tehničnega blaga, kadar kupljena stvar ne deluje brezhibno oziroma pravilno, napaka pa ni bila popravljena v primernem roku (oziroma v 45 dneh po garancijskem listu). Ker tožnik v tem primeru po ugotovitvah nižjih sodišč sploh ni dokazal, da bi bile sporne okvare posledica napake proizvoda oziroma njegove kakovosti (pač pa konstrukcijskim značilnostim traktorja neustrezne uporabe), tožnikov glavni tožbeni zahtevek (za zamenjavo traktorja ali za plačilo njegove vrednosti) tudi po presoji revizijskega sodišča ni bil utemeljen. Namreč materialnopravne predpostavke za tak zahtevek niso bile podane (po določbah 501. in naslednjih členov ZO

Ena izmed razlik med jamčevanjem za napake in garancijo je prav v tem, da lahko stranka zahteva odpravo napak ves čas garancijskega roka in notifikacija ni vezana na določen čas (6 mesecev) po odkritju napak - 502. člen ZOR. Po sodni praksi začne teči enoletni rok za vložitev tožbe tudi od zadnjega dne sanacijskih del, ki so opravljena na zahtevo stranke, saj bi jo sicer izvajalec lahko izigral z navidezno pripravljenostjo odpraviti napake.

Temelj tožbenega zahtevka izhaja iz garancije (501. do 507. člen zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Tožeča stranka je imela pravico zahtevati odpravo napak, kar je tudi storila. Ker do odprave napak ni prišlo, je upravičeno zahtevala zamenjavo vozila. Ker pa ji tožena stranka vozila tudi zamenjati ni hotela, je upravičeno zahtevala protivrednost vozila enake znamke in enakega tipa, kakršnega je kupila. Če je namreč zahtevek na plačilo protivrednosti vozila garancijski, ga je potrebno enako obravnavati kot zahtevek za zamenjavo vozila. Ne gre torej za razdrtje pogodbe in odškodnino, temveč za nadomestno izpolnitev. Če pa tožena stranka vozila ni hotela zamenjati, tudi nima pravice do amortizacije zanj. Če je tožeča stranka medtem vozilo uporabljala, je to počela upravičeno, saj je sklenila veljavno kupno pogodbo. Takšno uporabo bi tožena stranka lahko preprečila takoj, ko je tožnik začel uveljavljati napake.

Pri tehničnem blagu jamčita za napake, ki se pokažejo med garancijskim rokom tako prodajalec kot kupec. Oba sta dolžna povrniti škodo, ki jo je utrpel kupec zaradi neuporabe stvari med garancijskim popravilom. Višina škode pa ni enaka višini najemnine za najeto nadomestno stvar (npr. avto), ampak je treba od najemnine odšteti fiksne stroške, ki bi jih kupec imel tudi v primeru, če bi uporabljal svojo stvar (amortizacija, pri avtu gorivo itd.)