501. člen ZOR

Manjša vrednost stvari zaradi ne brezhibnega delovanja pomeni za kupca neposredno škodo in zahtevek za njeno povrnitev ni izločen iz področja garancije. Zato je vezan na enake predpostavke kot zahtevki iz garancije, torej tudi na predpostavko pravočasnega uveljavljanja.

Bistvo garancije v obravnavanem primeru ni (toliko) v jamčevanju za brezhibno in neovirano funkcioniranje strešne kritine, pač pa v izrecnem zagotovilu njene visoke kakovosti, tj. v garanciji kvalitete.

Pravna pravila o garanciji za brezhibno delovanje stvari vzpostavljajo neposredno pravno razmerje med proizvajalci (tudi prodajalci) in kupci. Bistvena je zaveza proizvajalca, da zagotovi brezhibno delovanje stvari v garancijskem roku. Če stvari ni več, je ni mogoče popravljati. Kadar ima stranka pooblaščenca, se vročajo pisanja zanjo njemu, če ni v zakonu določeno drugače. Dokler sodišče o preklicu oziroma odpovedi pooblastila pooblaščencu ni obveščeno, zanj ne učinkuje oziroma ga ne more upoštevati. Sodna pisanja za stranko še vedno vroča pooblaščencu.

Potreben pogoj, da kupcu zoper prodajalca, ki je dal garancijo za brezhibno delovanje stvari (zoper garanta), nastane izpolnitveni zahtevek (kot zahtevek za popravilo ali za izročitev brezhibne stvari), je - z oziroma na predloženo zadevo in glede na prvi odstavek 501. člena ZOR - dejstvo, da prodana naprava ne deluje brezhibno. Ob garantovi neizpolnitvi je za kupčevo pravico do povračila škode (glede na prvi odstavek 154. člena ZOR) nadalje potreben pogoj, da kupcu nastane škoda. Če oboje ni hkrati podano, kupec pravice do povračila škode nima.

Odgovornost za stvarne napake in garancija za brezhibno delovanje prodane stvari se do izpolnitve zahtevkov iz ene ali druge oblike odgovornosti ne izključujeta. Uveljavljanje garancije ne more pomeniti za kupca izgubo pravice do izbire sankcij iz naslova jamčevanja - da zato, ker je uveljavljal garancijo, nima pravice do izbire med sankcijami iz 488. člena ZOR.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je predpostavka za uveljavljanje zahtevkov iz garancije, uveljavitev zahtevka za popravilo v garancijskem roku. Pri garanciji namreč ni pomembno, koliko časa mine od tedaj, ko kupec opazi napako, do tedaj, ko zahteva njeno odpravo (to je sicer ena od predpostavk za uveljavljenje jamčevalnih zahtevkov), pač pa je bistveno, da kupec zahteva popravilo v garancijskem roku. To pa so po ugotovitvah sodišča prve stopnje vsi kupci zahtevali, saj so tudi tožbo vložili še pred iztekom garancijskega roka. Ker odgovornost iz garancije na eni strani ne posega v pravila o odgovornosti prodajalca (ali izvajalca del) za napake stvari, po drugi strani pa pomeni posebno (samostojno) zavezo prodajalca, se sodišče prve stopnje upravičeno ni ukvarjalo z vprašanjem, kdaj so se posamezne napake pojavile in kdaj so jih tožniki sporočili toženi stranki.

Toženec ni nikoli navedel, za katere stvarne napake iz 479. člena ZOR naj bi šlo, kdaj in kako je o njih obvestil prodajalca in katero pravico kupca iz 488. člena ZOR je pri prodajalcu (tožeči stranki) uveljavljal. Toženec torej ni zatrjeval niti dokazoval potrebnih dejstev, ki bi mu v pravdnem postopku še omogočala uveljavljanje odgovornosti prodajalca za stvarne napake.

Na podlagi garancijskega lista jamčita prodajalec in proizvajalec kupcu za brezhibno delovanje proizvoda v garancijskem roku. V primeru odgovornosti iz garancijskega lista (501. do 507. člen ZOR) ne veljajo kratki notifikacijski roki. V primeru garancije se predpostavlja, da hibe na tehnični stvari sodijo v sfero odgovornost garanta, ki pa lahko dokaže nasprotno.

Iz neprerekanih trditev tožene stranke (list. št. 5) izhaja, da tožeča stranka toženi ni dovolila računalnika odnesti v servisno delavnico. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da napak v prodajalni tožeče stranke ni bilo mogoče ugotoviti in je bilo potrebno testiranje računalnika na servisu tožene stranke. Toženi stranki torej ni omogočila, da bi odkrila, za kakšno napako gre in jo odpravila (primerjaj 1. odst. 505. čl. ZOR). Napako je tožena stranka lahko odpravila šele takrat, ko ji je tožeča stranka to omogočila. Za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala v času, ko toženi stranki ni bilo omogočeno popravilo računalnika, tožena stranka zaradi ravnanja tožeče stranke same, ni odgovorna (primerjaj 263 čl. ZOR).

Na telefonskem aparatu je prišlo do dveh istovrstnih okvar (poškodbe izolacije in vezja zaradi prenapetosti nad 1000 voltov), ki jih tožena stranka ob upoštevanju garancijskih pogojev, ki jih je tožnik prejel in bil tedaj z njimi seznanjen, ni bila dolžna odpraviti v garancijskem roku brezplačno. Tožena stranka je prvo okvaro odpravila, tožnik pa je plačilo popravila odklonil. Sodišči druge in prve stopnje sta zato utemeljeno zavrnili tožnikovo zahtevo, da mora tožeča stranka brezplačno odpraviti drugo istovrstno okvaro in mu po odpravi okvare še podaljšati garancijski rok.

Ker je pooblaščeni serviser reklamacijo tožeče stranke sprejel, dejstvo prijave napake na nedeljo, ne glede na splošne pogoje v garancijski knjižici, ki določajo, da mora lastnik vozila vozilo pripeljati na servis med delovnim časom, ne spremeni teka rokov.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Jamčevanje na podlagi garancije lahko uveljavlja kupec stvari le napram prodajalcu; proti popravljalcu pa le v primeru, če je od njega stvar tudi kupil.

Sodba se ne da preizkusiti, če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih o odgovornosti tožene stranke za škodni dogodek in vzročno zvezo med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Sodišče je dolžno opredeliti pravno podlago, na podlagi katere je odločilo o sporu pravdnih strank.

Na podlagi garancijskega lista jamči proizvajalec za brezhibno delovanje proizvoda v garancijskem roku z obveznostjo, da bo v primernem roku odpravil napake na proizvodih in kvare, nastale pri normalni uporabi v času garancijskega roka. Kupec pa ima pravico zahtevati zamenjavo kupljenega proizvoda samo tedaj, če gre za resnejšo in težjo popravljivo napako, ki onemogoča redno rabo, tako pravico pa mora uveljavljati ob oddaji proizvoda v popravilo. Po določilu 501. in 502. člena ZOR lahko kupec zahteva od prodajalca kot tudi od proizvajalca zamenjavo tehničnega blaga, kadar kupljena stvar ne deluje brezhibno oziroma pravilno, napaka pa ni bila popravljena v primernem roku (oziroma v 45 dneh po garancijskem listu). Ker tožnik v tem primeru po ugotovitvah nižjih sodišč sploh ni dokazal, da bi bile sporne okvare posledica napake proizvoda oziroma njegove kakovosti (pač pa konstrukcijskim značilnostim traktorja neustrezne uporabe), tožnikov glavni tožbeni zahtevek (za zamenjavo traktorja ali za plačilo njegove vrednosti) tudi po presoji revizijskega sodišča ni bil utemeljen. Namreč materialnopravne predpostavke za tak zahtevek niso bile podane (po določbah 501. in naslednjih členov ZO

Temelj tožbenega zahtevka izhaja iz garancije (501. do 507. člen zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Tožeča stranka je imela pravico zahtevati odpravo napak, kar je tudi storila. Ker do odprave napak ni prišlo, je upravičeno zahtevala zamenjavo vozila. Ker pa ji tožena stranka vozila tudi zamenjati ni hotela, je upravičeno zahtevala protivrednost vozila enake znamke in enakega tipa, kakršnega je kupila. Če je namreč zahtevek na plačilo protivrednosti vozila garancijski, ga je potrebno enako obravnavati kot zahtevek za zamenjavo vozila. Ne gre torej za razdrtje pogodbe in odškodnino, temveč za nadomestno izpolnitev. Če pa tožena stranka vozila ni hotela zamenjati, tudi nima pravice do amortizacije zanj. Če je tožeča stranka medtem vozilo uporabljala, je to počela upravičeno, saj je sklenila veljavno kupno pogodbo. Takšno uporabo bi tožena stranka lahko preprečila takoj, ko je tožnik začel uveljavljati napake.

Pri tehničnem blagu jamčita za napake, ki se pokažejo med garancijskim rokom tako prodajalec kot kupec. Oba sta dolžna povrniti škodo, ki jo je utrpel kupec zaradi neuporabe stvari med garancijskim popravilom. Višina škode pa ni enaka višini najemnine za najeto nadomestno stvar (npr. avto), ampak je treba od najemnine odšteti fiksne stroške, ki bi jih kupec imel tudi v primeru, če bi uporabljal svojo stvar (amortizacija, pri avtu gorivo itd.)