UPRS sklep III U 197/2012

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z odločbo, št. 12007-51/2011/20 z dne 13. 6. 2012, je ministrstvo (v nadaljevanju drugostopni organ) v 1. točki izreka odločilo, da se ob reševanju pritožbe tožnika zoper odločbo Centra za socialno delo A. (v nadaljevanju prvostopni organ), št. 1211-46/2008 z dne 19. 4. 2012, odpravi 2. točka izreka te odločbe in se odloči: ''2. B.B., s tam navedenimi podatki, se razreši opravljanja dolžnosti skrbnika za posebni primer C.C., s tam navedenimi podatki, določenih v odločbah Centra za socialno delo A., št. 1221-46/2008 z dne 15. 1. 2009, in št. 1221-46/2008 z dne 22. 11. 2011.'', v 2. točki izreka pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v 3. točki izreka odločilo, da v tem postopku posebni stroški postopka niso nastali. V obrazložitvi je drugostopni organ navedel, da je prvostopni organ z odločbo z dne 19. 4. 2012 C.C. imenoval skrbnika za posebni primer za izvajanje tam opredeljenih nalog, da s pravnomočnostjo te odločbe preneha veljati odločba prvostopnega organa z dne 22. 11. 2011, da je pooblaščena oseba CSD A., ki bo opravljala navedene naloge, upravičena do povračila stroškov, ki jih bo imela v zvezi z izvajanjem skrbniških dolžnosti in do občasne nagrade, če tako odloči prvostopni organ, vse iz sredstev varovanke oziroma iz družbenih sredstev, če so na razpolago. V zvezi s pritožbo tožnika je drugostopni organ uvodoma citiral določbe 211., 198., 220. in 219. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Tožnik je bil z odločbo prvostopnega organa z dne 15. 1. 2009 imenovan za skrbnika za posebni primer C.C. Ker je bilo v letu 2011 ugotovljeno, da tožnik kot skrbnik za posebni primer dviguje varovankina sredstva po svoji volji, brez potrebnega soglasja CSD, je prvostopni organ izdal odločbo z dne 22. 11. 2011, s katero je omejil skrbnikove pravice, saj je ugotovil, da je bila varovanka oškodovana. Zoper to odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila kot prepozna zavržena. Prvostopni organ je nato 19. 4. 2012 izdal v tem pritožbenem postopku presojano prvostopno odločbo. Ugotovil je, da je bila odločitev pravilna in tudi ustrezno obrazložena. Iz spisovne dokumentacije namreč izhaja, da prvostopnemu organu ni bilo znano dejstvo, da je tožnik dvigoval denarna sredstva iz varovankinega računa brez potrebnega soglasja prvostopnega organa, zato je tožnika, ko je za to izvedel, pozval, da poda natančno poročilo o varovankinih prihodkih, o plačilu vseh njenih računih ter porabi žepnine in o stanju na njenih osebnih bančnih računih. Tožnik tega kljub večkratnim opozorilom ni storil in se tudi ni strinjal z odprtjem pupilnih računov za varovanko. Izjavil pa je, da ima njeno pooblastilo in da iz njene pokojnine plačuje oskrbnino, razliko pa shranjuje sam, da ne bi bila predmet dedovanja. Drugostopni organ je tako ugotovil, da je bilo njegovo ravnanje negospodarno in v nasprotju z koristmi varovanke in dolžnostmi skrbnika za posebni primer. Glede na 180. in 181. člen ZZZDR je institut skrbnika namenjen izključno za varstvo pravic in koristi varovanca, zaradi česar je prvostopni organ imel podlago, da je s svojo odločbo to funkcijo prevzel sam. Ker pa je bil tožnik z odločbo z dne 15. 1. 2009 imenovan za skrbnika za posebni primer, prvostopni organ pa ga s svojo odločbo ni razrešil, je drugostopni organ odpravil 2. točko izreka prvostopne odločbe in odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

Prvostopni organ je s svojo odločbo, št. 1221-46/2008 z dne 19. 4. 2012, C.C., s tam navedenimi podatki, imenoval skrbnika za posebni primer za izvajanje tam opredeljenih nalog (1. točka izreka), odločil, da s pravnomočnostjo te odločbe preneha veljati odločba Centra za socialno delo, št. 1221-46/2008 z dne 22. 11. 2011 (2. točka izreka), da je pooblaščena oseba CSD A., ki bo opravljala v prvi točki izreka te odločbe navedene naloge, upravičena do povračila stroškov, ki jih bo imela v zvezi z izvajanjem skrbniških pooblastil in do občasne nagrade, če tako odloči CSD A., vse iz sredstev varovanke oziroma iz družbenih sredstev, če so na razpolago (3. točka izreka) in da v postopku izdaje te odločbe niso nastali posebni stroški (4. točka izreka. V obrazložitvi je navedel, da je na predlog hčerke varovanke D.D., po posebnem ugotovitvenem postopku, pridobitvi mnenja Socialne službe E.E. zavoda in zdravniškega potrdila psihiatra uvedel postopek za imenovanje skrbnika za posebni primer C.C. in ji z odločbo z dne 15. 1. 2009 postavil skrbnika za posebni primer njenega sina - tožnika. V postopku izvajanja skrbniških pooblastil tožnik ni izpolnjeval svojih dolžnosti skrbnika po ZZZDR in Pravilniku o postopku za popis in ocenitev premoženja oseb pod skrbništvom ter o pripravi skrbniških poročil, kljub večkratnim opozorilom, zato so mu bile skrbniške dolžnosti omejene z odločbo z dne 22. 11. 2011. Prvostopni organ je ugotovil, da tožnik svojih skrbniških dolžnosti ni opravljal, kot mu je bilo to naloženo z odločbo organa, zaradi česar je bila varovanka oškodovana. Glede na povedano je odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Tožnik je v tožbi navedel, da drugostopni organ ne bi smel odločbe spremeniti v njegovo škodo, ker je pritožbo vložil le on. Vložil je tudi dve pritožbi, iz drugostopne odločbe pa ni razvidno, o kateri je bilo odločeno, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Odločeno tudi ni bilo o vseh njegovih pritožbenih navedbah. Tožnik je namreč obstoj pooblastila za upravljanje z maminimi denarnimi sredstvi na TRR omenil ne le v pritožbi, ampak tudi v prvostopnem postopku. O tem se organa nista izrekla. Tožnik je pooblastilo prejel šele 4. 6. 2012, zato ga ni mogel prej predložiti. Meni, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, saj le navajanje, da tožnik naj ne bi izpolnjeval določb ZZZDR in Pravilnika, ni dovolj utemeljen argument za razrešitev. Ni navedeno, koliko denarja naj bi tožnik dvignil in kdaj in koliko od tega denarja je tožnik porabil za nakup priboljškov, ki jih je vsakodnevno nosil svoji mami. Vsak dan je tožnik porabil približno 5,00 EUR za priboljške, sedaj porabi približno 3,00 EUR, ker je mama slaba in malo poje ter popije. Dejstvo, da tožnik vsakodnevno pride in ji prinaša priboljške, ni sporno. Tožnik je tudi podal poročilo o maminih prihodkih in stanju na njenem računu dne 26. 1. 2012, zato ne drži, da tega ni storil. Toda za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bi morala toženka ugotoviti tudi stanje glede nabave priboljškov in ne le stanje dvigov. Tožnik tudi sicer zadosti objektivnim in subjektivnim kriterijem iz 180. člena ZZZDR, ker je njen sin, kar pomeni, da je po 124. členu ZZZDR dolžan preživljati svojo mamo, pri čemer se ta dolžnost ne nanaša le na denarna sredstva, ampak tudi drugo pomoč. Še pred sprejemom v dom je tožnik skrbel in negoval nepokretno mamo doma. Odkar pa je v zavodu, jo vsakodnevno obiskuje in izkazuje veliko naklonjenost ter ljubezen, kar ji prvostopni organ ne more. V 182. členu ZZZDR je tudi kot primarno določeno, da se za skrbnika osebi postavi sorodnik in šele, če bi bilo to v nasprotju z koristmi varovanca, se postavi lahko tudi pravna oseba. V tem primeru pa si koristi sina in matere niso v nasprotju, saj je med njima trdna čustvena vez, o kateri pričajo tudi dokumenti zavoda in to ugotavlja tudi prvostopni organ. Pri imenovanju skrbnika bi moral organ upoštevati tudi želje sorodnikov (183. člen ZZZDR) in sicer je njegova sestra želela, da se za skrbnika mami postavi tožnik. Mama pa je tožnika tudi pooblastila za upravljanje z njenim denarjem na TRR in tega ni nikoli preklicala, kar je znano tudi prvostopnemu organu. To pa pomeni, da je odločba v nasprotju z željo varovanke. Tožnik pa je tudi redno plačeval oskrbnino in storitve zavodu, oskrbnino za prvi mesec v tem letu pa je plačal s svojim denarjem, ker ni mogel več razpolagati z njenim denarjem kljub njenemu pooblastilu in želji. Varovanka pa tudi že prejema dodatek za tujo pomoč in postrežbo, zato uvedba novega postopka ni bila potrebna (dopis ZPIZ z dne 31. 1. 2012). Odločba nima nobenih razlogov, pa bi jih morala imeti glede na 214. člen ZUP, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Odločitev je tudi v nasprotju z ugotovitvami, ki izhajajo iz spisa, zaradi česar je tudi podana bistvena kršitev pravil postopka. Ni jasno, za kakšno oškodovanje varovanke gre. Tudi ne drži, da tožnik ni gospodarno ravnal z njenim denarjem. Na bančnem računu varovanke na dan 4. 4. 2012 je bilo stanje 5.121,06 EUR denarnih sredstev, kar pomeni, da ima celo prihranke, kar ugotavlja tudi prvostopni organ v dopisu z dne 21. 5. 2012. Z njenim nepremičnim premoženjem pa tožnik ne more razpolagati, ker ni njihov lastnik. Isti dan, ko je prvostopni organ izdal odločbo o razrešitvi, je bilo iz njenega računa opravljeno plačilo dobavitelju F. d.o.o., po predračunu zavoda v znesku 2.102,76 EUR. Šlo naj bi za nakup električne postelje za varovanko, ki bi ji lajšala bolečine in trpljenje. Predlog za nakup je očitno izrazil zavod, ki ni niti njen skrbnik niti njen pooblaščenec. Torej je bil predlog za nakup podan s strani neupravičene in nepooblaščene osebe. To tudi pomeni, da je prvostopni organ odobril črpanje varovankinih sredstev pred pravnomočnostjo odločbe, ki bi to dovoljevala. Tako postopanje nedvomno ni odraz skrbnega in gospodarnega ravnanja s premoženjem varovanke, ampak je kvečjemu odraz samovoljnega ravnanja in postopanja prvostopnega organa. V zvezi s popravo pomote, ki naj bi bila odpravljena s sklepom, pa je prvostopni organ odločil z odločbo z isto številko in istim datumom, ki jo je tožnik prejel 25. 5. 2012 in se zoper njo pravočasno pritožil. Prvostopni organ pa je s sklepom z dne 19. 6. 2012 to pritožbo zavrgel, ker se je tožnik že pritožil in je drugostopni organ njegovo pritožbo zavrnil z odločbo z dne 13. 6. 2012, ki jo sedaj tožnik izpodbija. Prvo odločbo z napačno zapisanim datumom je tožnik prejel 21. 4. 2012 in se zoper njo pritožil sam, drugo odločbo z isto številko in istim datumom, razen s popravljenim datumom v obrazložitvi, pa je prejel 25. 5. 2012 in se zoper njo pritožil po pooblaščenki. Ker je prvostopni organ dopolnil postopek in izdal novo odločbo, ki mu je bila vročena 25. 5. 2012, ima tožnik pravico vložiti pritožbo, kot pravi 243. člen ZUP in bi moral drugostopni organ odločiti o obeh pritožbah. S takim postopanjem je organ kršil pravila postopka in tudi tožnikove ustavne pravice do pravnega sredstva, enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom (25., 22. in 14. člen Ustave RS). Temeljna osebnostna pravica vsakega človeka je, da prosto razpolaga s svojim premoženjem. Odločitev varovanke, ki je pooblastila svojega sina, da upravlja z njenim denarjem, bi tako moral organ spoštovati. Očitano neredno podajanje skrbniškega poročila ne more biti razlog za odvzem skrbniških pravic za mamo. Predlagal je, da sodišče izvede predlagane dokaze in razsodi, da je drugostopna odločba nezakonita in se odpravi ter se celotna zadeva vrne v ponovno odločanje pristojnemu organu, toženka pa je tožniku dolžna povrniti stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Stranka z interesom C.C. je po skrbniku za posebni primer Centru za socialno delo A. v odgovoru na tožbo navedla, da pooblastilo, ki naj bi ga imel tožnik za upravljanje TRR matere, z izpodbijano odločbo nima nobene povezave in ne vpliva na zakonitost odločb. Dejstvo je, da je tožnik sredstva na maminem računu uporabljal za svoj račun. Posledično tudi ni hotel opraviti drugega dela skrbniških dolžnosti, tj. da bi podal poročilo. Za razrešitev ni potrebno, da organ specificira promet na računu. Dovolj je dejstvo, da je do neupravičene porabe sredstev prišlo. Predlog za nakup pa lahko poda vsak, ne le pooblaščena oseba, nakup električne postelje pa je bil nujen in v skladu z 236. členom ZUP. Podpisano pooblastilo pa verjetno ne izraža več mamine volje, saj je tožniku znano njeno zdravstveno stanje, dobro pa mu je tudi znano, da ima organ pooblastila v zakonu, da poskrbi za pravice ljudi, ki niso sposobni skrbeti zase. Predlagala je zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka v roku 8 dni po sodni odmeri z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamuda do plačila.

Tožnik je v pripravljalni vlogi še dodal, da je odgovor na tožbo vložila neupravičena oseba, saj CSD ni zastopnik varovanke, te naloge pa mu tudi ne nalaga odločba z dne 19. 4. 2012. Pooblastilo tožniku je varovanka dala že 11. 6. 2011. Tedaj je bila popolnoma sposobna in je izrazila svojo voljo. Sedaj je res dementna in nepokretna, zato je v zavodu. Trditve, da je dvignjen denar porabil zase, pa so nedokazane. Ponovil je navedbe iz tožbe. Nabava nove postelje pa ni bila nujno potrebna, ker leži že od leta 2006, od kar je v domu, v električni postelji. Dejstvo, da nakup ni bil nujno potreben, pa kaže fotografija, da je bila mama še 23. 6. 2012 na stari postelji.

Stranka z interesom je v pripravljalni vlogi še dodala, da tožnik nima interesa za izpodbijanje celotne odločbe, temveč le v delu, v katerem je bil razrešen, kot dokaz je predložila bančne izpiske, predlagala pa je tudi zaslišanje prič.

Tožnik je v vlogi z dne 14. 9. 2012 še navedel, da razlogov za delno zavrženje tožbe ni. Tudi iz zadnje vloge stranke z interesom izhaja, da dejansko stanje v upravnem postopku ni bilo raziskano in se ga sedaj raziskuje pred naslovnim sodiščem. Predlagal je kot doslej.

Toženka je z dopisom z dne 14. 2. 2013 sporočila sodišču, da jo je prvostopni organ obvestil, da je varovanka C.C. umrla 13. 1. 2013.

Tožnik je v vlogi z dne 20. 2. 2012 po prejemu dopisa toženke z dne 14. 2. 2013 navedel, da kljub smrti svoje matere – varovanke C.C. vztraja pri tožbi in predlaga sodišču meritorno odločitev, saj je odločitev pomembna tudi zaradi morebitnega uveljavljanja zahtevka toženke v zapuščinskem postopku po pok. C.C.

Toženka je z dopisom z dne 5. 7. 2013 sodišču posredovala upravne spise, hkrati pa ponovno opozorila sodišče, da je varovanka umrla 13. 1. 2013, zaradi česar niso več podani pogoji za meritorno odločitev o tožbi tožnika.

Tožba ni dovoljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Tožnik s tožbo izpodbija odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. 12007-51/2011/20 z dne 13. 6. 2012, s katero je drugostopni organ ob reševanju pritožbe tožnika zoper odločbo Centra za socialno delo A., št. 1221-46/2008 z dne 19. 4. 2012, odpravil 2. točko izreka odločbe Centra za socialno delo A., št. 1221-46/2008 z dne 19. 4. 2012, in odločil, da se tožnika razreši opravljanja dolžnosti skrbnika za posebni primer C.C. (s tam navedenimi podatki), določenih v odločbah Centra za socialno delo A., št. 1221-46/2008 z dne 15. 1. 2009, in št. 1221-46/2008 z dne 22. 11. 2011, v ostalem pritožbo tožnika zavrnil. Z odločbo Centra za socialno delo A., št. 1221-46/2008 z dne 19. 4. 2012, pa je bilo odločeno, da se varovanki C.C. imenuje skrbnika za posebni primer za izvajanje tam opredeljenih nalog, pooblaščena oseba Centra za socialno delo A., ki bo opravljala navedene naloge, pa je upravičena do povračila stroškov, ki jih bo imela v zvezi z izvajanjem skrbniških dolžnosti in do občasne nagrade, če tako odloči Center za socialno delo A., vse iz sredstev varovanke oziroma iz družbenih sredstev, če so na razpolago. Iz dopisa toženke, št. 12007-51/2011/42 z dne 14. 2. 2013, izhaja, da je Center za socialno delo A. ministrstvo seznanil, da je varovanka C.C., roj. ..., umrla ...

Navedeno pomeni, da odprava izpodbijane odločbe (v zvezi s prvostopno odločbo, št. 1221-46/2008 z dne 19. 4. 2012) (to pa tožnik s tožbo uveljavlja) ne more izboljšati tožnikovega pravnega položaja, saj je oseba pod skrbništvom (tj. varovanka C.C.) umrla, kar pa pomeni, da izpodbijana odločba ne more imeti več nobenega učinka za tožnika kot razrešenega skrbnika, saj je namen skrbništva (kot izhaja iz drugega in tretjega odstavka 178. člena ZZZDR) varstvo osebnosti oseb pod skrbništvom ter zavarovanje njihovih premoženjskih in drugih pravic in koristi. Izpodbojna tožba pa je namenjena temu, da se z odpravo nezakonitega upravnega akta prepreči poseg (ali nadaljevanje poseganja) v pravni položaj tožnika in da se zadeva vrne v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu, ki naj v ponovnem odločanju postopek zaključi z izdajo pravilnega in zakonitega upravnega akta. Po presoji sodišča tako v obravnavanem primeru izpodbojna tožba ni primerno sodno varstvo, ki bi lahko učinkovito zaščitila pravice in pravne interese tožnika. Tako stališče je v podobnem primeru zavzelo tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi, št. U-I-181/09-15, Up-860/09-14, Up-222/10-14 z dne 10. 11. 2011, ko je presojalo skladnost ZUS-1 z Ustavo RS in ugotovilo, da je ZUS-1 v neskladju z Ustavo v primerih, ko so bili v upravnem sporu izpodbijani upravni akti že izvršeni in z njihovo odpravo vzpostavitve prejšnjega oziroma drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta ne bi bilo mogoče doseči. Posledično je bil nato sprejet Zakon o dopolnitvah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1B, Uradni list RS, št. 109/12), ki je za tovrstne primere uvedel novo obliko tožbe – ugotovitveno tožbo, ki jo lahko tožnik vloži pod pogoji in iz razlogov, ki jih določa zakon za vložitev tožbe, s katero se zahteva odprava upravnega akta, če izkaže pravno korist za utemeljitev legitimacije za izdajo ugotovitvene sodbe. Takega zahtevka (tj. zahtevka na ugotovitev, da je bil z izpodbijano odločbo prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristi iz razlogov po 27. členu ZUS-1) pa tožnik ni postavil, temveč je navedel le, da kljub smrti varovanke vztraja pri tožbi in predlaga meritorno odločitev, saj je le-ta pomembna zaradi morebitnega uveljavljanja zahtevka toženke v zapuščinskem postopku po pok. C.C.

Sodišče tako ugotavlja, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, zaradi česar je tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Odločitev o stroškovnem zahtevku strank temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.