181. člen ZZZDR-UPB1

Tožnik na podlagi predloženega potrdila o dolgu, na katerem je toženčev podpis, terja plačilo posojenih zneskov od toženca. Ker toženec trdi, da je navedena listina ponarejena oziroma da je vtoževani znesek v celoti vrnil, je na njem dokazno breme, da ovrže pristnost listine oziroma dokaže vračilo izposojenih zneskov.

Skrbnik zapuščine je tudi skrbnik za posebni primer v smislu ZZZDR, zanj veljajo tudi določbe ZZZDR, ki urejajo pravni položaj skrbnika. Po določbi 180. člena ZZZDR se za skrbnika postavi oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje dolžnosti skrbnika in ki privoli, da bo skrbnik. Sodna praksa je enotna, da se privolitev nanaša le na fizično osebo, ki se postavi za skrbnika, ni pa potrebna privolitev v primeru, ko se za skrbnika postavi center za socialno delo. Prav tako ni ovire, da sodišče kot skrbnika za posebni primer ne bi postavilo centra za socialno delo.

Dokazni postopek za ugotovitev procesne sposobnosti stranke, ki ga uvede in izvede sodišče po uradni dolžnosti, mora biti izveden upoštevaje vse procesne kavtele, enako kot dokazni postopek, ki ga sodišče izvaja v okviru trditvene in dokazne podlage strank.

Center za socialno delo bi zaradi skrbništva svoje osnovne naloge, ki so mu poverjene z ZSV, v konkretnem primeru, ko tožnica v zadevah odločanja o pravicah iz javnih sredstev vlaga pritožbe po odvetniku, opravljal bistveno težje kot sicer. Odločitev sodišča prve stopnje, da se ga postavi za začasnega zastopnika tožnice, je zato napačna.

Sodišče prve stopnje v predmetnem postopku ni postavilo izvedenca, ampak je (le) pridobilo mnenje izvedenca, ki je bilo izdelano glede pravdne sposobnosti tožnice v drugem (v bistvenem podobnem) postopku in na podlagi tega mnenja tožnici postavilo skrbnika za poseben primer, ne da bi pred izdajo izpodbijanega sklepa tožnici mnenje vsaj vročilo. Pritožnica utemeljeno opozarja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje (tudi) v tekočem postopku omogočiti pravico do izjave oziroma dokaze o (ne)obstoju njene pravdne sposobnosti izvesti tudi v predmetnem postopku. Izvedba dokaza po uradni dolžnosti pomeni le, da lahko sodišče prve stopnje postavi izvedenca brez predloga stranke (in to v vsakem posameznem postopku), ko pa je postavljen, tudi za tak dokaz veljajo vsa pravila o izvajanju dokazov. Stranka ima pravico sodelovati pri izvedbi dokaza in podati pripombe na mnenje, ki jih mora sodišče obravnavati. To velja za vsak posamezni postopek, v katerem se ugotavlja procesna sposobnost stranke.

Zoper sklep o postavitvi skrbnika za poseben primer je dovoljena pritožba. Ker tožnik v obravnavani zadevi toži svojega stalnega skrbnika CSD in so torej njegove koristi v nasprotju s koristmi skrbnika, slednji zaradi kolizije interesov v sporu ne more biti tožnikov skrbnik. Zato je bilo potrebno postaviti tožniku skrbnika za poseben primer.

Ker gre za predhodno vprašanja o glavnem zahtevku (izbrisna tožba, ugotovitev lastninske pravice na podlagi zakona), tožnici pravnega interesa za vmesni ugotovitveni postopek niti ni bilo treba dokazovati. Prejudicialnost pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku nadomešča siceršnjo procesno predpostavko za ugotovitveno tožbo. Sodišče je ugotovilo ničnost prodajne pogodbe zaradi nedopustnega nagiba, in ne njegove izpodbojnosti zaradi pomanjkanja prodajalčeve razpolagalne sposobnosti. To pa je ključno pravno relevantno dejstvo, od katerega je odvisno, ali je treba pri izbrisni tožbi presojati tudi dobrovernost pridobitelja. Dobrovernost se povezuje z načelom zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ) le v primeru razpolagalne nesposobnosti odsvojitelja. Kadar pa je pravni posel ničen sam po sebi, pridobitelja dobra vera ne varuje.

V konkretni zadevi tožnik s tožbo izpodbija prvostopenjski upravni akt, sklep tožnikovega skrbnika, s katerim je ta ustavil postopek spremembe stalnega skrbnika tožniku. S tem je nastala situacija, ko je zastopanje tožnika po postavljenem stalnem skrbniku, CSD Domžale, ki je hkrati organ prve stopnje, v tem upravnem sporu neprimerno saj med tožnikom kot varovancem in skrbnikom obstaja navzkrižje interesov. Zakon določa obveznost centra za socialno delo, da je dolžan pod skrbništvo postaviti osebe, ki jim je po odločbi sodišča odvzeta poslovna sposobnost. Omenjena dolžnost ni fakultativna, kar posledično pomeni, da mora organ osebi pod skrbništvom postaviti skrbnika ali ga spremeniti v okviru postopka, ki ga izvede po uradni dolžnosti. V skladu z izrecno določbo četrtega odstavka 135. čelna ZUP pa lahko organ ustavi postopek, če se je ta začel po uradni dolžnosti. To tudi pomeni, da pristojni organ mora ustaviti postopek, če ugotovi, da ni pogojev za nadaljevanje postopka.

Tožnica je po pooblaščeni odvetnici vložila tožbo, v kateri izpodbija zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter uveljavlja reintegracijo in reparacijo. Izvedenka medicinske stroke je podala mnenje, da tožnica ne razume povsem kompleksnosti predmetnega postopka pred sodiščem, da bi lahko v njem ščitila svoje pravice in uveljavljala obveznosti ter da postopka tudi ni sposobna povsem spremljati, ker ima omejene intelektualne sposobnosti in poleg tega relativno šibek uvid v to, kaj se dogaja z njo v njenem življenju. Izvedenka je ocenila, da glede pravnih zadev tožnica potrebuje skrbnika, ki bi jo vodil skozi cel postopek. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnica v tem sodnem postopku ni pravdno sposobna, saj ni sposobna razumeti pomena svojih ravnanj in dogajanj v zvezi s postopkom, ter učinkovito skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi in je zato tožnici utemeljeno postavilo skrbnika za poseben primer, in sicer center za socialno delo.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da predhodno soglasje centra za socialno delo, če ga sodišče postavi za skrbnika za posebni primer, ni potrebno, vendar pa je v konkretnem primeru potrebno upoštevati, da je med centrom in tožnico zaradi postopkov, ki jih je vodil center (odvzema otroka, nastanitve otroka v zavod in prepovedi stikov tožnice z otrokom) porušeno medsebojno zaupanje, kar kaže na to, da zaradi navzkrižja interesov ne bi bilo smiselno postaviti Center za socialno delo B. za začasnega skrbnika tožnice za posebne primere. Postavljen skrbnik mora ščititi varovančeve pravice, koristi in interese in mu mora varovanec zaupati oziroma mora varovanec zaupati, da skrbnik ščiti njegove interese. Po določbi 183. člena ZZZDR center za socialno delo pri imenovanju skrbnika upošteva željo varovanca, če jih je zmožen izraziti ter želje njegovih najbližjih sorodnikov, če je to v korist varovanca. Po izrecni določbi 181. člena ZZZDR skrbnik ne more biti oseba, katere koristi so v navskrižju s koristmi varovanca. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep o postavitvi centra za socialno delo kot skrbnika za posebni primer (v individualnem delovnem sporu

Ker tožnik v obravnavani zadevi toži CSD in so torej njegove koristi v tej pravdi v nasprotju s koristmi skrbnika, slednji zaradi kolizije interesov ne more biti več tožnikov skrbnik in se mu skladno z določilom 213. člena ZZZDR postavi skrbnik za poseben primer. Tega je dolžan skladno z 211. členom ZZZDR postaviti sam CSD, lahko pa ga določi tudi organ, pred katerim teče postopek, torej sodišče.

Skrbništvo ni pravica postavljenega skrbnika, temveč dolžnost, iz katere pa za skrbnika izvira upravičenje ukreniti vse, kar je treba za varstvo varovančeve osebnosti in njegovih pravic. Iz tega upravičenja, in samo iz njega, izhaja tudi pravni interes skrbnika za vložitev tožbe v upravnem sporu v primeru, ko je postavljeni skrbnik z odločbo pristojnega organa razrešen.

Nasprotna udeleženka je bila s tem, ko jo je v postopku zastopal začasni skrbnik, ki je istočasno tudi predlagatelj postopka, nepravilno zastopana, saj skrbnik ne more biti oseba, katere koristi so v navzkrižju s koristmi varovanca. Sodišče mora v svoji odločbi okvirno, vendar pa popolnoma jasno, določiti posle oziroma področja, na katerih poslovno omejena oseba ohranja poslovno sposobnost ali pa obratno - posle oziroma področja, na katerih je posamezniku poslovna sposobnost odvzeta in jih torej brez skrbnika ne more opravljati.

Nasprotni udeleženec ni bil pravilno zastopan, saj so si v navzkrižju interesi CSD X (kot predlagatelja postopka) in CSD X (kot začasnega skrbnika nasprotnega udeleženca).

Odprava izpodbijane odločbe ne more izboljšati tožnikovega pravnega položaja, saj je oseba pod skrbništvom umrla, kar pa pomeni, da izpodbijana odločba ne more imeti več nobenega učinka za tožnika kot razrešenega skrbnika, saj je namen skrbništva varstvo osebnosti oseb pod skrbništvom ter zavarovanje njihovih premoženjskih in drugih pravic in koristi. V obravnavanem primeru izpodbojna tožba ni primerno sodno varstvo, ki bi lahko učinkovito zaščitila pravice in pravne interese tožnika.

Standard zahtevane skrbnosti skrbnika poleg odtujitve premoženja prepoveduje tudi izročanje celotnega premoženja enemu izmed dedičev pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju.

Ker ZDen za skrbnika premoženja ne zahteva določene strokovne usposobljenosti, merilo za določitev njegovega potrebnega ravnanja ne more biti skrbnost dobrega strokovnjaka, ampak le skrbnost dobrega gospodarja. Naloga skrbnika po določbi tretjega odstavka 67. člena ZDen je skrbeti za denacionalizirano premoženje v interesu vseh dedičev, na katere je prešlo premoženje z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Pravni položaj skrbnika denacionaliziranega premoženja je v bistvu enak položaju začasnega skrbnika zapuščine po 131. členu ZD. Toženec, ne glede na izobrazbo, kot dober gospodar, brez odločitve sodišča, sam ne bi smel obveznic in pripadajočih obresti izročiti le enemu od dedičev, ki so dedovali po sklepu iz leta 1995.

Skrbnik zapuščine je zakoniti zastopnik vseh dedičev, ki v njihovem imenu skrbi za zapuščino, zato mora biti nepristranski in vreden zaupanja vseh dedičev. Le pod temi pogoji je začasni skrbnik zapuščine lahko tudi eden od sodedičev.

Predlagatelj si je v obravnavanem postopku prizadeval doseči odvzem poslovne sposobnosti, medtem ko bi si skrbnik varovanke glede na njeno izraženo nasprotovanje predlogu za odvzem poslovne sposobnosti moral prizadevati za njegovo zavrnitev. Funkciji predlagatelja in skrbnika sta imeli oz. bi vsaj morali imeti v konkretnem primeru nasprotujoča si cilja. S tem ko je obe funkciji opravljal isti organ in to celo po isti fizični osebi, ni bila zagotovljena nepristranskost začasne skrbnice, koristi in interesi varovanke so bili iz tega razloga vprašljivo zavarovani, zastopanje nasprotne udeleženke pa zato nepravilno.

Če je skrbnika za posebni primer na podlagi 67. člena ZDen postavil denacionalizacijski organ, denacionalizacija pa je pravnomočno končana, lahko postavljenega skrbnika razreši in imenuje drugega center za socialno delo. Različni interesi sodedičev v zvezi z dedovanjem sami po sebi niso razlog za razrešitev skrbnika za posebni primer, ki je eden od sodedičev.