VSRS sklep II Ips 164/2012

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti njene revizijske stroške v znesku 1.679,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženčev predlog za obnovo postopka, sodišče druge stopnje pa toženčevo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2Zoper ta sklep je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da predlogu za obnovo postopka ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v nov postopek z dodelitvijo drugemu sodniku. Pojasnjuje, da je v rednem in obnovitvenem postopku trdil, da je bila posojilna pogodba navidezna in da je nastopal kot slamnati kupec v tožnikovem interesu, saj sam ni imel ne poslovnega interesa ne denarja za odkup deleža v P., d. d. (pravilno E., d. o. o.), ter da je treba posojilno pogodbo razlagati skupaj s preostalimi pogodbami, sklenjenimi istega dne (25. 10. 1996), in sicer pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža, sklenjeno med P., d. d., in tožencem; pogodbo o pristopu k dolgu, sklenjeno med P., d. d., tožnikom in tožencem, ter predpogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža, sklenjeno med tožnikom, tožencem in A. A. V skladu z napotili Vrhovnega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku obnovitveni razlog preizkusiti z vidika odpadle kavze, izhajajoč iz zatrjevane predpostavke, da so pogodbe in predpogodba pomenile povezano celoto. Opozarja na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 573/2004 in trdi, da je pristopil k sklenitvi pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža 25. 10. 1996 kot slamnati kupec. Koristi, ki izvirajo iz te pogodbe, bi na tožnika prenesel po preteku enega leta, kot je bilo dogovorjeno s predpogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža med tožnikom, tožencem in A. A. Stališče, da je priznavanje predpogodbe in uveljavljanje njene izpolnitve ter istočasno zatrjevanje, da je resnični kupec tožnik, protislovno, kaže na nerazumevanje napotkov Vrhovnega sodišča. Resnični kupec – tožnik je nakup poslovnega deleža financiral tako, da je s P., d. d., in tožencem sklenil pogodbo o pristopu k dolgu, istočasno pa s tožencem posojilno pogodbo za isti znesek. Okoliščina, da je toženec priznaval predpogodbo in zahteval njeno izpolnitev, ne negira njegovega ugovora slamnatega kupca. Sodišče prve stopnje se je opredelilo le do predpogodbe, ne pa tudi do ostalih pogodb, zaradi česar dokazov ni ocenilo v skladu z napotili Vrhovnega sodišča oziroma jih je ocenilo pomanjkljivo in selektivno. Odgovori višjega sodišča na pritožbeno grajo v tej smeri so prav tako pomanjkljivi. Trditve o navidezni pogodbi je potrdila priča B. B. na naroku 8. 9. 2008, sodišče prve stopnje pa se do njegove izpovedbe sploh ni opredelilo, prav tako jo ignorira višje sodišče. Obrazložitev sodišč, da pri prenosu poslovnega deleža družbe P., d. d., v družbi E., d. o. o., na toženca kontakt med tem in B. B., ki bi se pogovorila o pogojih, načinu in ceni, niti ni bil nujno potreben, saj je nakup v toženčevem imenu izvedel tožnik, ki je toženca o tem obvestil, je v luči B. B. izpovedbe pomanjkljiva in selektivna. Situacija, ko bi pravi kupec ne sodeloval pri pogajanjih glede pogojev, načina in cene ter bi to funkcijo zanj prevzel njegov posojilodajalec, je življenjsko nelogična, zato je treba takšno stališče obrazložiti in analitično oceniti v primerjavi z novim dokazom – izpovedbo priče B. B. Odgovor na vprašanje, v čigavem interesu so bile pogodbe sklenjene, ne gre iskati samo v bodočem uspešnem trženju projekta in verjetno tudi Vrhovno sodišče ni imelo v mislih zgolj tega. Ni sporno, da sta obe pravdni stranki računali z visoko dobičkonosnostjo izdelka, vendar to na zatrjevano dejstvo, da je toženec nastopal kot slamnati kupec, nima nobenega vpliva. Ravno obratno, ta okoliščina kvečjemu kaže, da je tožnik želel v prihodnosti sodelovati pri udeležbi na dobičku. Tudi stališče sodišč, da izpovedba priče B. B. v položaju, ko je glavni akter, bivši tožnikov direktor C. C., mrtev in ga kot pričo ni moč zaslišati ter brez zaslišanja ostalih vodstvenih delavcev o tem, kakšna je bila vsebina tožnikovih poslovnih interesov in ciljev do E., d. o. o., nima zadostne dokazne vrednosti, ne vzdrži resne presoje z vidika dokaznih pravil. Sodišče dokazne vrednosti dokaza ne presoja z vidika neobstoječih dokazov, dokazov, ki jih ni moč izvesti, ter nepredlaganih dokazov, temveč z vidika ostalih izvedenih dokazov. Gre za bistveno procesno kršitev, na katero je toženec že opozoril v pritožbi. Revident opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 713/2007 ter poudarja, da sklicevanje na sodbo in v njej na straneh 3, 4 in 5 pojasnjene in obrazložene dokaze v sklopu prvega postopka, ter zaključek, da novi dokazi v odnosu do teh nimajo zadostne in prepričljive dokazne vrednosti, ne zadostuje. Dokazna ocena novih dejstev in dokazov v odnosu do dokazov iz prvega postopka mora biti opravljena v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navedbe višjega sodišča v 7. točki izpodbijanega sklepa ne dosegajo niti minimuma standarda obrazloženosti sodne odločbe; gre za bistveno procesno kršitev. Višje sodišče se tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb glede povsem nasprotujočih si ugotovitev sodišča prve stopnje v sklepu, da vsebina bodočega sodelovanja 25. 10. 1996 ni bila jasno definirana, medtem ko je v sodbi glede tega sledilo izpovedbi priče P., da je tožnik tega dne resno računal z možnostjo, da poslovni delež v družbi E., d. o. o., odkupi od toženca in postane soustanovitelj te družbe, vendar pod pogojem, da začne družba poslovati pozitivno, čeprav ta pogoj ni bil zapisan v nobeni od pogodb. Višje sodišče ni namenilo niti kančka pozornosti listinsko izkazanemu napačnemu sklepu sodišča prve stopnje, da toženec gotovo ni bil slamnati kupec, saj ni pristal na tožnikove zahteve, na katere sicer bi, če bi resnično nastopal kot slamnati kupec, še zlasti v primeru večinskega deleža v osnovnem kapitalu družbe. Sodišče ni preverilo, kakšno bi bilo bodoče lastništvo družbe E., d. o. o. Toženec z realizacijo glavne pogodbe o prenosu poslovnega deleža na tožnika ne bi bil večinski lastnik; njegov poslovni delež bi znašal 45 %, tožnikov prav tako 45 % in delež A. A. 10 %. Nadalje ne drži, da odločba Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 16. 10. 1996 ni vplivala na odločitev o predlogu za obnovo. Sodišče prve stopnje namreč ta dokaz ocenjuje skupaj s trditvijo priče B. B., da bi se finančno stanje E., d. o. o., dokončno uredilo izven tožnika, ki je bil tedaj v lastninskem preoblikovanju, in to trditev oceni za neprepričljivo. Toženec je v svojih vlogah opozoril, da je odločba postala dokončna šele 28. 11. 1996. Soglasje je bilo vročeno tožniku, registrskemu sodišču in Skladu RS za razvoj po dokončnosti. To pomeni, da je bila ta odločba vročena strankam najkasneje 12. 11. 1996, torej po sklenitvi spornih pogodb. Tožnik ob podpisu pogodb in predpogodbe 25. 10. 1996 s Soglasjem še ni razpolagal.

3Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4Revizija ni utemeljena.

5Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je obnova postopka izredno pravno sredstvo z (zelo) omejenim obsegom izpodbijanja. Treba je namreč upoštevati, da predstavlja poseg v pravnomočnost, ki zagotavlja pravno utrjenost sodnih odločb in katere pomen poudarja tudi Ustava RS (158. člen), obenem pa je ta oziroma omejenost možnosti posegov v pravnomočne sodne odločbe tudi nujen element pravice do učinkovitega sodnega varstva in pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave RS in prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – EKČP).(1) To (med drugim) pomeni, da se utemeljenost predloga za obnovo postopka presoja izključno na podlagi predlagateljevih navedb, s katerimi jasno in razločno utemeljuje obnovitvene razloge, na katere opira svoj predlog; sodišče je torej strogo vezano na predlagateljevo obrazložitev uveljavljanih obnovitvenih razlogov. Predlog za obnovo je tisti, ki pokaže, ob kakšni dejanski podlagi je odločalo sodišče (prve stopnje). V obravnavanem primeru je toženec v svojem predlogu za obnovo postopka z dne 26. 10. 2007 navajal (zgolj), da se je 27. 9. 2007 sestal z B. B. in da sta se pogovarjala tudi o konkretnem pravdnem postopku, pri čemer je izvedel za nova dejstva, ki bi lahko privedla do zanj ugodnejše odločbe (predvsem naj bi v luči B. B. izjave postalo pričanje D. D. v ključnih delih sporno in neverodostojno, prav tako je B. B. prvi, ki je prepričljivo pojasnil, zakaj naj se tožnik ne bi odločil za neposredni nakup deleža P., d. d., v E., d. o. o.). Poleg tega je toženec opozoril, da bi lahko na podlagi izpovedbe te priče v rednem postopku zavzel povsem drugačno obrambo – B. B. izpovedba naj bi odpirala (tudi) nova in do sedaj neraziskana vprašanja o tožnikovem nepoštenem in nevestnem ravnanju ob sklepanju štirih pogodb z dne 25. 10. 1996 oziroma o njegovih nepoštenih ciljih in namerah z E., d. o. o., in posredno s tožencem.

6Zmotna uporaba materialnega prava ni obnovitveni razlog.(2) To pomeni, da je treba pri odločanju o obnovi postopka in pri oceni, katera dejstva so pravno pomembna in katera (nova) dejstva zato lahko sploh pridejo v poštev kot podlaga za obnovo, izhajati iz pravne kvalifikacije, pravnih izhodišč in opredelitev ter uporabe materialnega prava sploh (kar pomeni izbiro in razlago pravne norme, oblikovanje abstraktnega dejanskega stanu, na njegovi podlagi izbor tistih dejstev življenjskega primera, ki so z vidika tako oblikovanega abstraktnega dejanskega stanu pravno pomembna, ter na koncu opravljeno subsumpcijo), kot je (bila) sprejeta v izpodbijani pravnomočni odločbi. Dejstva, ki so zunaj teh okvirov, ne morejo biti podlaga za obnovo postopka.(3) Skratka, bistveno je, da (tudi) v okviru uveljavljanja obnovitvenega razloga iz 10. točke 394. člena ZPP sodišče dejanskega stanja, kot je ugotovljeno z izpodbijano pravnomočno sodbo, ne preizkuša znova, v celoti in z vseh možnih (četudi novih) vidikov.(4) (Že) iz tega razloga so (bile) neupoštevne vse (nove) predlagateljeve trditve, s katerimi bi rad načel, kot je navedel sam, nova in do sedaj neraziskana vprašanja o tožnikovem nepoštenem in nevestnem ravnanju ter o njegovem ravnanju v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava (načeloma vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic) in s tem podlagi za uporabo pravil o ničnosti pogodbe in zavrnitvi zahtevka nepoštene stranke (drugi odstavek 104. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR). Pri odločanju o konkretnem predlogu za obnovo postopka je pomembna in zavezujoča materialnopravna opredelitev toženčeve obrambe kot ugovora navideznosti sporne posojilne pogodbe (same zase) oziroma nedopustnosti tožnikovega nagiba pri njenem sklepanju ter odpadli kavzi te pogodbe. Toženec se je namreč v rednem postopku branil (tudi) s tezo, da naj bi bila posojilna pogodba, na podlagi katere tožnik uveljavlja vračilo denarnega zneska, sestavni del njunega dogovora, v katerem je sam nastopal kot slamnati kupec (in da je bila v okviru tega dogovora posojilna pogodba navidezna) – pogodba o prodaji poslovnega deleža naj bi bila sklenjena med P., d. d., in tožnikom, toženec pa naj bi bil vmes postavljen kot slamnati kupec. Kavza posojila naj bi bila prodaja poslovnega deleža v E., d. o. o., tožniku, ki je zaradi izjalovitve te prodaje odpadla, zaradi česar je (postala) posojilna pogodba nična.(5)

7Novi dokazi v smislu 10. točke 394. člena ZPP so (zgolj) tisti, za katere stranka v prejšnjem (pravnomočno končanem) postopku ni vedela ali ni imela možnosti, da bi jih uporabila, do trenutka, ko je v tem še lahko predlagala nove dokaze (to je praviloma do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo – primerjaj 286. člen ZPP). Vrhovno sodišče posebej poudarja, da je toženec zaslišanje priče B. B., kar sedaj ponuja kot nov dokaz, predlagal že v rednem postopku (že v odgovoru na tožbo), a ga sodišče takrat ni izvedlo, pri čemer je bistveno, da obnovitveni postopek ni namenjen preizkusu pravilne uporabe procesnega (ali materialnega) prava v že odločeni zadevi.(6) Nikakor torej ne gre za primer, ko bi predlagatelj za ta dokaz izvedel ali pridobil možnost njegove uporabe šele po trenutku, ko je v prejšnjem (rednem) postopku še lahko predlagal nove dokaze.(7) Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tak dokaz ni nov v smislu 10. točke 394. člena ZPP.

8Toženec je v predlogu za obnovo postopka obrazložil, da je B. B. zaslišanje v rednem postopku predlagal za pojasnitev, da je do sklenitve sporne posojilne pogodbe prišlo na pobudo in v interesu tožnika, ki je pri tem reševal svoje delnice v sistemu X., d. d., katerih vrednost je v tistem času drastično padala. V pritožbi zoper sodbo (v prejšnjem postopku) je neizvedbo tega dokaza izpodbijal z navedbo, da bi B. B. kot lastnik družbe X., d. d. (lastnice družbe P., d. d.), ki je sodeloval pri vseh razgovorih glede prenosa obveznic družbe P., d. d., nanj, izčrpno pojasnil, kakšen je bil motiv in zakaj se je tožniku tako mudilo pri sklepanju pogodb z dne 25. 10. 1996. Obnovo postopka toženec predlaga na podlagi tega istega dokaza, s katerim bi rad dokaz(ov)al dejstva, na podlagi katerih bi sodišče lahko sklepalo o tožnikovem namenu (motivu), ki ga je zasledoval pri sklepanju sporne posojilne pogodbe (po predlagateljevem mnenju drugače kot pa je bil ta ugotovljen v rednem postopku), ter nadalje svoje trditve o dejstvih, zakaj naj bi bila sklenitev pogodb z dne 25. 10. 1996 v tožnikovem interesu (zakaj se tožnik takrat ni odločil za neposreden odkup deleža P., d. d., v E., d. o. o.). Toženec torej obnovo postopka predlaga na podlagi dokaza, ki ga je predlagal že v prejšnjem postopku, pa ga sodišče takrat ni izvedlo, in sicer za dokazovanje trditev o istovrstnih dejstvih oziroma mentalnih fenomenih – tožnikovih (nedopustnih) motivih, nagibih za sklenitev pogodb(e), ki so poleg tega zgolj dokazno pomembna, ne pa pravno odločilna.(8)

9Sodišče prve stopnje je zato v okviru presoje, ali je ta dokaz nov v smislu 10. točke 394. člena ZPP, pravilno poudarilo tudi pomen tega, da želi toženec z njim dokaz(ov)ati tiste trditve o dejstvih (mentalnih fenomenih), ki niso subjektivne novote.(9) Pri tem Vrhovno sodišče opozarja, da je v primeru predloga za obnovo postopka zaradi novih dejstev ali novih dokazov (10. točka 394. člena ZPP) pogoj za njeno dovoljenost tudi ta, da stranka izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena ZPP).(10) Okoliščina, da je kakšno dejstvo (dokaz) za stranko novo, tako za utemeljenost predloga za obnovo postopka iz tega razloga sama po sebi še ne zadostuje; stranka mora izkazati tudi, da v prejšnjem postopku glede tega dejstva (dokaza) ni ravnala (procesno) neskrbno. Sodišče na to pazi po uradni dolžnosti(11) in o tem odloči predvsem upoštevaje dejanske navedbe v samem predlogu za obnovo postopka.(12) Zahtevana procesna skrbnost je pravni standard, katerega vsebino glede na konkretne okoliščine primera napolnjuje sodna praksa. Vrhovno sodišče je tako že pojasnilo, da od (tožene) stranke ni mogoče zahtevati, da mora biti pozorna na vsa potencialna dejstva, čeprav za njihov obstoj ne govori nič; na dejstvu, ki ga stranka lahko ugotovi naključno in ne z običajnim sistematičnim zbiranjem pravdnega gradiva, je zato mogoče utemeljiti obnovitveni predlog.(13) V obravnavani zadevi očitno ne gre za takšen primer. Procesna skrbnost stranki nalaga, da navede pravno relevantna dejstva, ki jih pozna, pa tudi, da preišče takšno procesno gradivo, ki je v zvezi z dejanskim toriščem spora. Že iz toženčevih navedb in izpovedbe ter substanciranja dokaznega predloga za zaslišanje priče B. B. v rednem postopku nedvomno izhaja, da je toženec že od sklenitve sporne posojilne pogodbe dalje vedel, da bi moral B. B. poznati okoliščine njenega sklepanja in sklenitve, zlasti tiste, ki naj bi kazale na to, da naj bi bil sam le tako imenovani slamnati kupec oziroma da naj bi bil namen, ki ga je tožnik zasledoval z njeno sklenitvijo, drugačen od zunanjega videza te pogodbe.(14) Ne more biti dvoma, da bi bilo treba tudi ob predpostavki, da so nekatera dejstva, na katere se toženec sklicuje v predlogu za obnovo postopka, (zanj) nova (v rednem postopku nezatrjevana),(15) okoliščino, da teh sodišču ni ponudil prej, pripisati izključno njegovi neskrbnosti. S tisto oziroma tako (procesno) skrbnostjo, s katero oziroma kakršno je ravnal v septembru 2007, ko se je dogovoril za srečanje s B. B. in pogovor z njim o obravnavani pravdni zadevi, bi mogel in moral postopati že v času prejšnjega (rednega) postopka.

10Presoja sodišča druge stopnje, da je dokaz z zaslišanjem priče B. B. nov zato, ker v rednem postopku ni bil predlagan za potrditev toženčevih navedb v izpovedbi z dne 16. 3. 2001 v zvezi s trditvijo o slamnatem kupcu,(16) je zmotna že zato, ker tudi ti razlogi sodišča druge stopnje (v vsakem primeru) potrjujejo okoliščino, da te trditve o dejstvih oziroma o mnenju („pogledu na ozadje 4 pogodb z dne 25. 10. 1996“), ki naj bi jih predlagatelj izvedel od B. B.,(17) sploh niso (ne morejo biti) subjektivno nove. Dodati je treba, da je toženec ugovor, da je bil sam zgolj slamnati kupec oziroma da je bila sporna posojilna pogodba le fiktivna, in trditve o dejstvih, ki naj bi utemeljevala takšen pravni sklep, navedel tudi (vsaj) v pripravljalni vlogi, naslovljeni Kratka zgodovina časa (prejeti na glavni obravnavi 28. 11. 2001),(18) in jih je sodišče v rednem postopku obravnavalo, tudi sicer pa na takšen način, kot ga opiše sodišče druge stopnje, ni mogoče obiti pravil o dovoljenosti obnove postopka. Drži sicer, da izpovedba stranke (ali priče) ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage, vendar navedena okoliščina v vsakem primeru onemogoča sklep, da so ta dejstva za predlagatelja subjektivno nova. Stranka ne more doseči obnove postopka na podlagi dokaza, ki ga je predlagala v prejšnjem postopku, s katerim bi v novem postopku dokazovala prav tako že v prejšnjem postopku zatrjevana dejstva (ali pa dejstva, ki bi jih ob primerni skrbnosti takrat mogla in morala zatrjevati).(19)

11Vrhovno sodišče poudarja, da je bil obravnavani pravdni postopek pravnomočno končan in nazadnje preizkušen tudi v revizijskem postopku. Gre torej za končano zadevo, ki stranke in sodišče veže. Posegati v tako odločitev je mogoče le izjemoma ob strogem upoštevanju ozko opredeljenih zakonskih pogojev. Teh toženec v predlogu za obnovo ni izkazal. Predlagatelju zato ni mogoče slediti v njegovem nadaljnjem pravdanju mimo pravil postopka za obnovo ter odpiranju dejanskih vprašanj, ki so bila že zdavnaj rešena. V okviru obravnavanja predloga za obnovo postopka na podlagi 10. točke 394. člena ZPP sodišče preizkusi le: najprej, ali so zatrjevano nova dejstva ali novi dokazi res novi, in nato, če je odgovor na prvo vprašanje pozitiven, še, ali so ti takšni, da bi lahko pripeljali do ugodnejše odločbe za predlagatelja. To je hkrati tudi merilo, s pomočjo katerega se (lahko) presodi, katere od predlagateljevih navedb v tem postopku so (bile) relevantne, pri čemer se je treba osredotočiti predvsem na predlog za obnovo postopka.(20) To so le tiste navedbe, ki se nanašajo na vprašanje, ali je zatrjevano novi dokaz ali novo dejstvo res nov(o) in ali bi lahko prav to pripeljalo do ugodnejše odločitve za predlagatelja. V konkretnem primeru je ključna že presoja, da predlagani dokaz z zaslišanjem priče B. B. oziroma dejstva, ki naj bi jih predlagatelj izvedel od njega, niso (ne morejo biti) subjektivno novi. Relevantne so (bile) tako (zgolj) tiste navedbe, ki se nanašajo na to vprašanje, in glede tistih od teh, ki so bile dovolj argumentirane in niso bile očitno neutemeljene, pravnomočni sklep vsebuje ustrezno opredelitev. (Nadaljnje) presoje, ali bi ti lahko pripeljali do drugačne odločitve o tožbenem zahtevku, na katere izpodbijanje se edino nanaša revizija, sodiščema nižjih stopenj niti ne bi bilo treba opraviti.(21) Ponoviti velja, da navedbe, ki jih je toženec podal v predlogu za obnovo postopka in nadaljnjih vlogah, pomenijo skoraj izključno kritiko (pravilnosti in popolnosti) v rednem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, s katero kar povprek, nepregledno in pomešano napada dejanske ugotovitve, na katerih temelji pravnomočna sodba.(22) (Tudi) toženec sam v predlogu za obnovo postopka nekajkrat izrecno ugotovi, da se večina zatrjevano novih dejstev nanaša (zgolj) na izpodbijanje verodostojnosti izpovedbe priče D. D. Prav tako ni mogoče prezreti, da sta tezi, ki ju ponuja predlagatelj in ki naj bi bili obe podprti s B. B. izpovedbo, to je na eni strani, da naj bi bila kavza posojila tožencu prodaja poslovnega deleža P., d. d., v E., d. o. o., tožniku, ki naj bi bila zgolj odložena do konca njegovega lastninskega preoblikovanja, in na drugi strani, da naj tožnikov cilj ne bi bil nakup deleža v E., d. o. o., temveč njegov stečaj, v katerem bi pridobil popolno lastništvo tehnologije in izdelka ..., protislovni.

12Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

13Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženec do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžan pa je tožniku (na isti pravni podlagi) povrniti 1.679,94 EUR njegovih stroškov za odgovor na revizijo, ki mu jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sklep Ustavnega sodišča RS Up-121/00 z dne 18. 9. 2001.

Op. št. (2): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 152/2014 z dne 23. 6. 2014 idr.

Op. št. (3): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 605/2007 z dne 31. 1. 2008.

Op. št. (4): (Tudi) ta obnovitveni razlog sam po sebi ne odpira vrat popolnemu in vseobsegajočemu preizkusu pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Op. št. (5): Primerjaj 2. točko revizijske odločbe iz rednega postopka.

Op. št. (6): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 124/2006 z dne 20. 2. 2007.

Op. št. (7): Toženec je v 8. točki svoje tretje pripravljalne vloge z dne 19. 9. 2008 sam izrecno navedel, da obnove postopka ni predlagal zaradi nemožnosti zaslišanja B. B. v prvotnem postopku. V predlogu za obnovo postopka je sicer navrgel, da naj B. B. v času rednega postopka ne bi bil dosegljiv, vendar za izkaz tega ni ponudil ničesar. Prav tako, kar je bistveno, tak razlog za neizvedbo tega dokaza (primerjaj 219. člen ZPP) ne izhaja iz pravnomočne sodbe (ali podatkov spisa). Nasprotno, ta dokaz je bil pravnomočno zavrnjen kot nepotreben.

Op. št. (8): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 605/2007 z dne 31. 1. 2008.

Op. št. (9): Dodati velja, da z revizijo ni več mogoče izpodbijati dejstev, na katerih temelji izpodbijana odločba (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi ko gre za oceno, ali bi stranka novote, zaradi katerih predlaga obnovo, mogla uveljavljati že v prejšnjem (rednem) postopku. Na ugotovitev, da je toženec trditve, s katerimi je utemeljeval svoj (materialnopravni) ugovor, da je bil le slamnati kupec (primerjaj zadnji odstavek na prvi strani sklepa sodišča prve stopnje), podal že v prejšnjem postopku, je zato revizijsko sodišče vezano.

Op. št. (10): V tej določbi je izraženo načelo subsidiarnosti obnovitvenih razlogov, v skladu s katerim sodišče ne sme dovoliti obnove postopka, če bi stranka ob primerni procesni skrbnosti lahko že v pravnomočno končanem postopku uveljavljala dejstva, ki tvorijo dejanski stan posameznega od v njej določenih obnovitvenih razlogov. Torej, če je stranka sama kriva, da teh razlogov ni uveljavljala že prej, obnove postopka ne more doseči.

Op. št. (11): Primerjaj L. Ude v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 594.

Op. št. (12): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 23/2007 z dne 1. 2. 2007.

Op. št. (13): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 244/2006 z dne 28. 9. 2006.

Op. št. (14): B. B. je bil direktor P., d. d.; toženec je izpovedal, da se je z njim srečal le enkrat, in sicer ravno ob podpisu spornih pogodb, ko naj bi od njega le na videz odkupil delež P., d. d., v E., d. o. o. Tudi sicer je življenjsko povsem nelogično, da (zatrjevani) navidezni kupec – toženec in prodajalec (oziroma B. B. kot njegov zakoniti zastopnik) za okoliščine takega (tristranskega) pogodbenega razmerja (prodaje navideznemu kupcu) ne bi vedela.

Op. št. (15): Kot tako je predlagatelj posebej poudaril trditev o razlogu, zaradi katerega naj se tožnik ne bi odločil za neposredni nakup deleža P., d. d., v E., d. o. o., oziroma zaradi katerega naj tega ne bi želel v svojih poslovnih bilancah, to je ker je bil takrat v procesu lastninskega preoblikovanja. Pri tem pa nikakor ni moč prezreti, da je predlagatelj ta razlog, to je tožnikovo lastninsko preoblikovanje in njegovo potrebo po soglasju državnih organov, obrazložil že v pritožbi zoper sodbo, pri čemer ni pojasnil, da tega brez svoje krivde ne bi mogel storiti prej. Nasprotno, pri tem se je toženec kot pritožnik skliceval na članke v časopisu Finance, ki jih je sodišču predložil že na prvem naroku za glavno obravnavo 16. 3. 2001, kar nedvomno kaže, da ta dejstva v nobenem primeru zanj že takrat niso mogla biti nova.

Op. št. (16): Pri tem je to sodišče dodalo, da je izpovedba le dokaz, ki ne more nadomestiti navedb stranke.

Op. št. (17): Da je tožnik v E., d. o. o., ves čas vlagal; da naj bi vsi dogovori v zvezi s prodajo deleža P., d. d., v E., d. o. o., potekali zgolj med B. B. in tožnikovim takratnim direktorjem Premkom; da naj bi tožnik želel finančno stanje E., d. o. o., dokončno urediti izven sebe, saj ni želel, da se E., d. o. o., pojavlja v njegovih poslovnih bilancah; da naj bi bil zato formalni kupec deleža P., d. d., v E., d. o. o., toženec; da naj bi bil smisel tožnikove zavrnitve izpolnitve predpogodbe o odsvojitvi toženčevega poslovnega deleža tožniku v tem, da ta kot izključni upnik v stečajnem postopku E., d. o. o., pridobi popolno lastništvo tehnologije in izdelka ... – cilj je bil stečaj E., d. o. o., in ne njegov nakup ali takojšnji donos itd.

Op. št. (18): V tej je toženec med drugim pojasnil, da se je tožnik odločil za posredno ustanovitev družbe E., d. o. o., preko družbe P., d. d. in da je kasneje ta delež odkupil sam v svojem imenu za tožnikov račun s fiktivnim kreditom, ter zelo natančno opisal, kako naj bi bil D. D. interes, da bi spravil E., d. o. o., v stečaj in bi ga (oziroma vsaj projekt ...) tožnik sovražno prevzel. Primerjaj tudi 5. točko odgovora na tožbo, v kateri je toženec že izrecno navedel, da je tožnik na podlagi pogodb z dne 25. 10. 1996 zaradi svojega odpora do konsolidiranih bilanc, ki bi jih kot večinski lastnik E., d. o. o., moral dostavljati na Agencijo za plačilni promet, in zaradi „olajšanega odločanja“ postal posredni – tihi družbenik E., d. o. o., in njegovo 6. točko, v kateri je pojasnil, da je 45 % delež v E., d. o. o., prevzel tožnik.

Op. št. (19): Nasprotno stališče bi pomenilo, da je kot podlago za obnovo postopka mogoče utemeljeno uveljavljati tista dejstva, ki so se (ali bi se) odkrila šele z izvedbo dokazov (s postavitvijo izvedencev ali z zaslišanjem strank /prič/), manjkale pa so strankine trditve o njih, in so bila zaradi pravil o nedovoljenosti informativnega (poizvedovalnega) dokaza v rednem postopku neupoštevna.

Op. št. (20): Opozoriti velja, da predlagatelj iz vloge v vlogo in iz stopnje v stopnjo sojenja razširja trditveno in z novimi dejanskimi navedbami in dokazi podprto prepričevalno podlago.

Op. št. (21): Vrhovno sodišče kljub temu pripominja, da se prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP nanaša tudi na presojo, ali so dokazne novote, s katerimi stranka utemeljuje svoj predlog za obnovo, take, da bi (če bi bile uporabljene v rednem postopku) pripeljale do drugačne dokazne ocene. Pri tej presoji se namreč preizkuša (ocenjuje) zgolj dokazna moč predlaganih dokaznih novot, torej tisto, kar je pridržano samo sodiščema prve in druge stopnje.

Op. št. (22): Npr. revident kot procesno kršitev uveljavlja neopredelitev višjega sodišča do pritožbenih navedb glede (po njegovem mnenju) povsem nasprotujočih si ugotovitev sodišča prve stopnje v sklepu (da vsebina bodočega sodelovanja ob sklepanju pogodb 25. 10. 1996 ni bila jasno definirana) in sodbi (da je tožnik tega dne resno računal z možnostjo, da poslovni delež v družbi E., d. o. o., odkupi od toženca in postane soustanovitelj te družbe, vendar pod pogojem, da ta začne poslovati pozitivno), pri čemer očitno prezre, da obe taki ugotovitvi vsebuje že sodba tega sodišča (iz rednega postopka).