VSRS Sklep I Up 2/2015

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1661/2014-4 z dne 28. 11. 2014 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

1S sklepom, navedenim v uvodu tega sklepa, je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 105. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in 34. členom ZUS-1 ustavilo postopek.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da tožeča stranka ob vložitvi tožbe po odvetnici ni plačala sodne takse za tožbo, zato ji je sodišče po odvetnici poslalo plačilni nalog z dne 23. 10. 2014 za njeno plačilo, ki je bil odvetnici vročen dne 29. 10. 2014, rok za plačilo sodne takse pa se je iztekel v četrtek, 13. 11. 2014. Iz zaznamka uradne osebe sodišča z dne 20. 11. 2014 izhaja, da sodna taksa v zadevi ni bila plačana, kar pomeni, da ni bila plačana ne pri blagajni sodišča, niti sodišče zahtevanega zneska ni prejelo v dobro prehodnega podračuna oziroma da tožeča stranka o plačilu ni predložila dokaza. Na posledice neplačila sodne takse je bila tožeča stranka opozorjena v plačilnem nalogu.

3V pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje tožeča stranka navaja, da je bil postopek neupravičeno ustavljen in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi. Pojasnjuje, da je bila sodna taksa pravočasno plačana po pooblaščenki 13. 11. 2014. Pritožbi je kot dokaz priložila fotokopijo elektronskega plačilnega naloga, ki naj bi njeno navedbo potrjevalo.

4Pritožba ni bila vročena v odgovor toženi stranki, ker za to niso bili izpolnjeni pogoji iz 366. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

5Pritožba je utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je zaključilo, da dolžna sodna taksa ni bila plačana, ker uradna oseba sodišča z vpogledom v elektronsko evidenco plačil tega ni ugotovila. Vendar je iz navedb tožeče stranke v pritožbi in dokazov, ki jih je pritožbi priložila, mogoče utemeljeno sklepati, da je odločilna okoliščina v obravnavani zadevi – to pa je, ali je bila sodna taksa resnično plačana v roku ali ne – napačno ugotovljena. Dokazi namreč potrjujejo, da je z elektronskim nalogom odredila plačilo obravnavane sodne takse, saj je v nalogu navedla pravilen račun sodišča, pravilen znesek in v polju „namen plačila“ ime tožeče stranke ter opredelila razlog za plačilo, da je to storila zadnji dan roka, kar pomeni, da bi se pod pogoji iz prvega odstavka 6b. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) sodna taksa lahko štela za pravočasno plačano.

7Dejstva in dokaze, ki pritožbenemu sodišču zbujajo tolikšen dvom v pravilnost ugotovitve o neplačilu sodne takse, je tožeča stranka sicer prvič navedla šele v pritožbi. Gre torej za pritožbene novote, ki pa jih je v okoliščinah tega primera treba obravnavati kot dopustne. Ker iz predloženih dokazov izhaja, da je tožeča stranka po svoji pooblaščenki sodno takso dejansko nakazala v odprtem roku, v pravilnem znesku, na pravilen račun sodišča in z navedbo svojega imena ter opredelitvijo razloga za plačilo, je na podlagi tega lahko upravičeno pričakovala, da bo sodišče prve stopnje plačilo prejelo, ga identificiralo in upoštevalo. Da ni bilo tako, je tožeča stranka izvedela šele ob prejemu obravnavanega izpodbijanega sklepa, zato se je potreba po dokazovanju plačila pojavila šele po prejemu izpodbijanega sklepa.

8Pogoj za dopustnost pritožbenih novot, ki je določen v prvem odstavku 74. člena ZUS-1 (iz katerega izhaja, da so novote dopustne, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca postopka na prvi stopnji), je torej po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen.

9Stališče, da lahko stranka še v pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka, ki je bil izdan zaradi neplačila sodne takse, dokazuje, da je sodno takso dejansko plačala v odprtem roku in da ne gre za nedovoljene pritožbene novote v smislu prvega odstavka 74. člena ZUS-1, je po presoji pritožbenega sodišča nujno tudi zaradi zagotovitve sorazmernosti posega v ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), sodišča pa so dolžna zakone razlagati ustavnoskladno (prim. odločbo Ustavnega sodišča, Up-624/11-16 z dne 3. 7. 2014). Umik tožbe v upravnem sporu zaradi neplačila sodne takse ima namreč za tožečo stranko težke posledice, saj tožbe zaradi izteka prekluzivnega roka za njeno vložitev praviloma ne more več vložiti. S tem izgubi pravico do sodnega varstva, ki je ustavna pravica (23. člen Ustave), posegi v ustavne pravice, bodisi da gre za z zakonom predpisan način uresničevanja bodisi za neposredno omejitev teh pravic, pa so dopustni le, če so sorazmerni.

10Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, v katerem bo to moralo glede na dokaze tožeče stranke o plačilu sodne takse še enkrat preveriti, ali je bila sporna sodna taksa dejansko in pravočasno plačana.

11Odločitev temelji na določbi 79. člena ZUS-1, ki določa, da Vrhovno sodišče, če misli, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti nova dejstva ali izvesti nove dokaze, razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje. Ta določba se v primeru, ko je predmet izpodbijanja sklep sodišč prve stopnje, uporablja na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUS-1.