UPRS sklep I U 692/2014

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Podjetje A. d.d., je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se prekine obnova postopka na predlog B.B. v zvezi z izdanim soglasjem 590371 za merilno mesto 307804 za priključitev poslovnega prostora – …, na parc. št. 43/6 in 43/7 (pravilno 42/1 in 43/2) k.o. …, zaradi poteka pravde pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani N 124/2012 za razdružitev solastnine na naslovu …, med bratoma B.B. in C.C., skladno s prvim odstavkom 147. člena Splošnega upravnega postopka (v nadaljevanju ZUP), vse do pravnomočne oz. dokončne odločitve sodišča (točka 1 izreka). Soglasje 590371 z dne 21. 2. 2011, ki je izdano na ime C.C. za merilno mesto 307804 na parc. št. 43/6 in 43/7 (pravilno 42/1 in 43/2) k.o. …, ostane v veljavi (točka 2 izreka). Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka 3 izreka).

Javna agencija RS za energijo je pritožbo zavrnila.

Sodišče tožbenih navedb v svojem sklepu ne povzema, ker je tožbo zavrglo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi tega sklepa.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Upravni spor je dopusten le v primerih, ko izpodbijani posamični konkretni akti ustrezajo definiciji upravnega akta iz 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Upravni spor je dopusten zoper upravne akte, s katerimi je bilo poseženo v pravni položaj tožnika – torej tedaj, kadar vsebujejo odločitev o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Če pa z upravnim aktom ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, takšnega akta ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, razen če zakon izrecno ne določa drugače. V upravnem sporu se lahko izpodbija le tiste akte, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1). Določba drugega odstavka 5. člena ZUS-1 prav tako pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko (meritorno) odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za sklepe, pa so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo v taksativno določenih primerih.

V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ s sklepom odločil o prekinitvi postopka, tožena stranka pa je navedeni odločitvi na pritožbo tožnika potrdila kot pravilni. Tožnik v tem upravnem sporu izpodbija odločitev organa prve stopnje o prekinitvi postopka. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom med drugim sklenila, da se prekine postopek odločanja o predmetni zahtevi do rešitve predhodnega vprašanja o razdružitvi solastnine v pravdni zadevi zadevi N 124/2012, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Odločanje o prekinitvi postopka pa je po presoji sodišča odločanje o procesnem vprašanju in ne odločanje o upravni zadevi, to je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke (enako Vrhovno sodišče RS v sklepih I Up 200/2008 in I Up352/2007). Sklep o prekinitvi postopka zato ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, niti ni sklep o prekinitvi postopka sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zoper katerega bi bil upravni spor dopusten.

Sodišče zavrača tudi tožnikov predlog, da izreče upravni akt za ničnega po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1). Sodišče lahko sprejme takšno odločitev le, če je upravni spor dopusten, kar pa v obravnavanem primeru ni (enako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 200/2008).

Postopek odločanja o zadevi še ni končan, kar pomeni, da še ni odločeno o tožnikovi pravici ali pravni koristi. Tožnik bo lahko svoje tožbene ugovore uveljavljal, ko bo predmetni postopek končan in bo organ prve stopnje odločil o tožnikovi pravici oz. pravni koristi. Šele zoper takšno meritorno odločitev bo lahko tožnik uveljavljal ugovore, ki jih uveljavlja sedaj v tožbi.

Sodišče je glede na predhodno navedeno ob predhodnem preizkusu tožbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedovoljeno zavrglo, saj tožnik izpodbija procesni sklep, ki ni upravni akt oz. akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.