UPRS sodba I U 1158/2012

Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33101-39216/2010/13 z dne 13. 1. 2011, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Z odločbo, št. 33101-39216/2010/13 z dne 13. 1. 2011, je prvostopni organ zavrnil naslednje zahtevke tožnika: plačilni pravici za njivo, s tam navedenima identifikacijskima številkama, številom izplačanih plačilnih pravic in opredeljenimi vrednostmi, plačilne pravice za travnik, s tam navedenimi identifikacijskimi številkami, številom izplačanih plačilnih pravic in opredeljenimi vrednostmi (1. točka izreka), odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (2. točka izreka) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je tožnik 20. 4. 2010 vložil vlogo za uveljavljanje neposrednih plačil za leto 2010. Površina znotraj GERK-a, prijavljenega na zbirni vlogi, za katero je bil predlog za spremembo rabe v evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč do 10. 10. 2010 delno ali v celoti zavrnjen v skladu s predpisom, ki ureja RKG, se ne šteje kot ugotovljena KZU, zato se ta površina v skladu s petim in šestim odstavkom 38. člena Uredbe v zvezi z 58. členom Uredbe Komisije (ES) št. 1122/2009 zavrne in se pri tem uporabijo znižanja in izključitve zaradi ugotovljene čezmerne prijave. Nepravilnost se nanaša na GERK-PID: 43808 za plačilne pravice 0,12 ha. Namerna čezmerna prijava skupine kmetijskih rastlin za izplačilo plačilnih pravic predstavlja več kot 0,5 % ugotovljenih površin, zato se zahtevek za izplačilo plačilnih pravic po 60. členu Uredbe Komisije (ES) št. 1122/2009 zavrne. Skupno število odobrenih upravičenih površin, ki so predmet izplačila plačilnih pravic, je manjše, kot je število plačilnih pravic, za katere se zahteva izplačilo, zato se v skladu z 8. členom Uredbe o neposrednih plačilih v kmetijstvu v zvezi s 57. členom Uredbe Komisije (ES) št. 1122/2009 izplača število plačilnih pravic, ki ustreza številu odobrenih upravičenih površin. Izjava nosilca kmetijskega gospodarstva, ki jo je podal k predlogu za spremembo podatkov v evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč na GERK-u, prijavljenem na zbirni vlogi, je na podlagi drugega odstavka 39. člena Uredbe popolnoma napačna, saj več kot 80 % površine znotraj enega GERK-a, za katero je nosilec oddal predlog za spremembo rabe, ni KZU ali ni v kmetijski rabi in je hkrati ta površina večja od tehnične tolerance GERK-a, določene v predpisu, ki ureja metode merjenja zemljišč in tolerance meritev, zato se ta površina, ki je predmet izplačila zahtevkov, po 39. členu Uredbe šteje kot namerno čezmerno prijavo. Nepravilnost se nanaša na GERK-PID 3560294 za plačilne pravice 0,70 ha.

2Drugostopni organ je z odločbo, št. 33101-115/2011/4 z dne 31. 5. 2012, pritožbo tožnika zavrnil in ugotovil, da stroški postopka niso bili priglašeni. V obrazložitvi je uvodoma pojasnil, da zahtevek za izplačilo plačilnih pravic za leto 2010 ureja Uredba o neposrednih plačilih v kmetijstvu (v nadaljevanju Uredba EKO0) ter Uredba o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2010 (v nadaljevanju Uredba). Tožnik je zbirno vlogo skupaj z obrazcem D – Prijava površin kmetijskih rastlin in zahtevkov na površino vložil 20. 4. 2010. Na tem obrazcu je uveljavljal skupno upravičeno površino za izplačilo plačilnih pravic na 10,30 ha, pri čemer je na GERK-u 3560294 prijavil upravičeno površino 1,49 ha z rabo 1300, na GERK-u 43808 pa 0,43 ha z rabo 1300. Uveljavljal je izplačilo plačilnih pravic za skupaj 10,29 PP. V nadaljevanju je povzel odločitev prvostopnega organa, citiral 7. člen Uredbe EKO0, 21. člen Uredbe in 22. člen Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev, ki določa način vpisa in spremembe podatkov dejanske rabe v evidenci. Organ je ugotovil, da je tožnik pred oddajo zbirne vloge 31. 3. 2010 na Upravni enoti A. v zvezi s spornima GERK-oma podal vlogo za spremembo rabe, ki ga je tudi podrobno povzel, tožnik pa je bil tudi opozorjen na pravila za vpis GERK-ov in posledice v primeru napačne prijave, dovolil pa je tudi opravo ogleda na terenu. To pomeni, da je tožnik z navedenim predlogom za spremembo vrste rabe vztrajal, da je dejanska raba zadevnega GERK-a 3560294 na površini 0,70 ha in GERK-a 438080 na površini 0,26 ha kmetijska. Iz RKG je razvidno, da je bil predlog za spremembo rabe na GERK-u 3560294 dne 5. 10. 2010 v celoti zavrnjen, na GERK-u 43080 pa delno zavrnjen, tožnik pa je prejel obvestilo z dne 5. 10. 2010, sporna GERK-a sta bila po uradni dolžnosti posledično zmanjšana. Po 22. členu Pravilnika se šteje, da iz GERK izbrisana površina ni izpolnjevala pogojev za vpis v RKG že od datuma vložitve predloga za spremembo rabe (torej pred oddajo zbirne vloge). Po 2. členu Uredbe je ugotovljena površina KZU tista površina KZU, ki je ugotovljena po izvedenih administrativnih kontrolah in kontrolah na kraju samem in pomeni površino, ki izpolnjuje vse pogoje, določene v pravilih za odobritev pomoči. Površina znotraj GERK-a, prijavljenega na zbirni vlogi, za katerega je bil predlog za spremembo rabe delno ali v celoti zavrnjen, se ugotovi na podlagi stanja v RKG, po tem, ko je upravna enota po uradni dolžnosti izbrisala GERK ali del GERK-a. Podatke drugostopni organ prvostopnemu organu posreduje najkasneje do 15. 10. 2010. Glede na peti odstavek 38. člena in 39. člen Uredbe je prvostopni organ, upoštevajoč podatke iz RKG o zmanjšanju zadevnega GERK-a 3560294 za 0,70 ha, pravilno ugotovil, da je izjava tožnika, ki jo je podal na predlog za spremembo rabe na GERK-u, popolnoma napačna, navedeno pa tudi pravilno štel kot namerno kršitev. Ker je bil predlog za spremembo rabe zavrnjen na celotni predlagani površini 0,70 ha, to pomeni, da več kot 80 % površine znotraj tega GERK-a, za katero je tožnik oddal predlog za spremembo rabe, ni v kmetijski rabi, ta površina pa je večja od tehnične tolerance GERK-a, na katerem je bil vložen predlog za spremembo rabe. Ta površina se zato šteje kot namerna čezmerna prijava površine. V zvezi z GERK-om 43808 je prvostopni organ, upoštevajoč podatke iz RKG o zmanjšanju GERK-a za 0,12 ha, tudi pravilno ugotovil, da gre na delu, za katerega je bil GERK zmanjšan, za preveč prijavljeno površino, ki jo je treba zavrniti, ni pa je mogoče upoštevati kot namerno čezmerno prijavo, saj za ta GERK ni mogoče šteti, da je bila tožnikova izjava popolnoma napačna, ker za to niso izpolnjeni predpisani pogoji. Glede na 60. člen Uredbe Komisije (ES) št. 1122/2009 in dejstvo, da je tožnik na obrazcu D prijavil 10,30 ha upravičenih površin za plačilne pravice, to pomeni, da ugotovljena površina, upoštevajoč napako 0,82 ha, znaša 9,48 ha. Čezmerna prijava, ki je posledica namerne kršitve, znaša 0,70 ha, to pa predstavlja 7,38 % ugotovljene površine, kar je več kot 0,5 % ugotovljene površine, zaradi česar je prvostopni organ tožnikove zahtevke za plačilo na površine utemeljeno zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede opredeljevanja namernosti, je organ še pojasnil, da je strogost sankcije za namerne kršitve predpisana v Uredbi ES št. 1122/2009, ki se uporablja neposredno. Ker evropska uredba namerne kršitve ne definira, je bilo to treba storiti z nacionalno uredbo. Vsak vlagatelj pa je odgovoren za pravilen vris GERK-ov v RKG in tudi pravilno določitev vrste rabe, za katere uveljavlja izplačilo subvencij, seznanjen pa je tudi s pravno podlago, na podlagi katere odloča prvostopni organ. Tožnik tudi sam priznava, da na spornem delu pašnika paše ni uspel izvajati daljše obdobje, ker mu ni uspelo postaviti dovolj zanesljive obore za pašo, kar pa ne pomeni, da se sporni GERK v 2010 ni uporabil za kmetijske namene – pašnik. Glede na Pravilnik o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč sama paša živine še ni zadosten pogoj, da neka površina izpolnjuje pogoje za rabo 1300, ampak mora izpolnjevati še druge kriterije glede zaraščenosti površin. Navedbe glede kontrole in obveznosti sestave zapisnika so brezpredmetne, ker je organ odločil na podlagi petega odstavka 38. člena Uredbe in ne na podlagi opravljene kontrole na kraju samem ali na podlagi pravnomočne odločbe inšpektorata. V tem postopku pa ni mogoče sanirati odgovornosti in negativnih posledic, ki izvirajo iz napačnega vrisa GERK-ov v RKG.

3Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, vsebino prvostopne odločbe, poudaril, da sta bila v letu 2010 oba sporna GERK-a v kmetijski rabi, za pašo oziroma spravilo sena. Po dejanski spremembi rabe GERK-ov (po tem, ko je izkrčil gozd oziroma zaraščanje na podlagi dokončnih odločb Zavoda za gozdove) je vložil predlog za spremembo vrste rabe pri Upravni enoti A. ter glede na svoje znanje in poznavanje zadeve podal po svojem prepričanju pravilne in resnične podatke, tako glede površine, kot tudi glede vrste rabe, in ni imel namena neupravičeno pridobiti kakšna sredstva. Povedano mu je tudi bilo, da bodo prišli na kontrolo, zato je logično sklepal, da sredstev niti ne bi mogel pridobiti neupravičeno. Ker do izdaje odločbe na svoji kmetiji ni videl nobenih kontrolorjev, ni prejel obvestila, da bi se kakšna kontrola sploh opravljala, niti ni prejel zapisnika o ugotovljenih nepravilnostih, je tožnik štel in še vedno šteje, da kontrola z vsemi predpisanimi pravili sploh ni bila opravljena. Glede GERK-a 3560294 je še pojasnil, da je v trenutku vložitve predloga za spremembo rabe vzpostavil ekstenzivni pašnik, kar nato tudi podrobno opiše. Samo dejstvo, da ga ni uporabljal za pašo daljše obdobje, še ne pomeni, da ga ni uporabljal za kmetijske namene, saj s tem ni mislil, da sploh ni izvajal paše. Pašo je najprej izvajal s postavitvijo začasne ograje, kasneje je postavil stalno ograjo. Ker pa pase govedo v ekološki reji, to pomeni, da paše na spornem zemljišču ne more izvajati celo leto, ker ko žival popase vso rušo, jo je treba prestaviti na drug pašnik. To bi morali kontrolorji upoštevati glede na svoje strokovno znanje. Tožnik je tudi menil, da so bile v postopku storjene procesne kršitve. Glede na 32. člen Uredbe Komisije (ES) št. 1122/2009 izhaja, da je možnost, da kmet ne dobi poročila, le pri kontroli z daljinskim zaznavanjem in le, če niso bile odkrite nepravilnosti. To pa v tem primeru ne velja, saj naj bi bile pri kontrolnem pregledu odkrite nepravilnosti, zatorej bi moral dobiti poročilo oziroma zapisnik o opravljeni kontroli, pa ga ni, zato je s takim ravnanjem organ zagrešil bistveno kršitev postopka. Res je sicer, da zakonodaja predvideva, da se take kontrole opravijo praviloma nenapovedano, vendar pa je praksa prvostopnega organa, da nosilca kmetijskega gospodarstva vsaj 24 ur pred pregledom obvesti, ker se je taka praksa izkazala za bolj uspešno. Vendar tožnik takega obvestila v nobeni obliki ni prejel. Tožnik dopušča možnost, da so kontrolorji prišli, ko je bil odsoten, vendar bi mu moral biti zapisnik v takem primeru vročen, da se lahko o dejstvih iz zapisnika izjavi. Ker gre za negativna dejstva, je breme, da jih dokaže, na toženki. Odločba je bila torej izdana, ne da bi bila tožniku dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so bila pomembna za odločitev, tj. o ugotovljenih nepravilnostih pri pregledu. Tožnik se ne more strinjati, da gre za drug upravni postopek pri Upravni enoti A., ker take kontrole v skladu z zakonodajo vrši prvostopni organ, ki je tudi organ, ki v tem postopku odloča in je postopek kontrole neposredna podlaga za odločitev v odločbi. Tako ravnanje nalaga tudi 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Z zgoraj opisanim ravnanjem so bile tako kršene tudi določbe 3. poglavja ZUP – Zapisnik, predvsem tretji odstavek 76. člena, 78. in 79. člena, 80. in 169. člena ZUP. Izpodbijana odločba tudi ni obrazložena v skladu z 214. členom ZUP. S tem pa je tudi podana kršitev pravice iz 22. in 25. člena Ustave RS. Tožnik je še navedel, da je bilo v postopku tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Uredba v 39. členu določa, kaj se šteje za namerne kršitve, 60. člen Uredbe št. 1122/2009 pa, da je mogoče upravičenca izključiti iz prejemanja pomoči le, če je razlika med prijavljeno in ugotovljeno površino posledica namernih nepravilnosti. Tako tudi določa Uredba ES št. 1975/2006. Nobena od teh uredb ne uvaja pravne domneve namernih nepravilnosti, kot to določa slovenska uredba. Ker sta določbi evropskih uredb povsem jasni, Slovenija po mnenju tožnika ne bi smela le-te implementirati preko nacionalnih predpisov, ampak bi moral organ neposredno uporabiti Uredbo št. 1122/2009. Iz citiranih določb nacionalne uredbe sicer izhaja, da je Slovenija poskušala podrobneje določiti, kdaj se neka kršitev šteje za namerno kršitev, vendar pa takega pooblastila Slovenija v Uredbi št. 1122/2009 nima, poleg tega je sama definicija namernosti očitno v nasprotju z Uredbo št. 1122/2009, ker določa strožja merila za doseganje upravičenj kot sama Uredba št. 1122/2009, s tem pa slovenske kmete v primerjavi s kmeti v drugih državah članicah diskriminira. Tožnik tako teh nepravilnosti (katerim sicer ugovarja) ni prijavil namerno, ampak v prepričanju, da so podatki pravilni. Organ bi tako moral dokazati, da je tožnik kršitev storil namenoma in šele takrat, ko bi to dokazal, bi lahko uporabil predpisano sankcijo. Tako tudi Upravno sodišče v sodbi II U 148/2010. Podobno tudi sodbi I U 508/2010 in I U 509/2010. Glede vpogleda v RGK je tožnik še navedel, da gre res sicer za javni register, za katerega naj bi se štelo, da so podatki v njem resnični, vendar so ti podatki lahko resnični le, če je bil postopek, v katerem so bili ugotovljeni, zakonit in v katerem je lahko s svojimi izjavami sodelovala tudi stranka, saj se le tako lahko ugotovi resnično dejansko stanje. Ravno ti podatki pa so v tem primeru sporni, zato bi moral organ izvesti postopek za ugotovitev resničnega dejanskega stanja. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka, ki jih je specificiral v višini plačane sodne takse, v roku 15 dni od prejema sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

4Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnika iz razlogov odločbe, ponovno poudarila, da je bila podlaga za izdajo odločbe administrativna kontrola in ne kontrola na kraju samem, ki jo sicer izvaja prvostopni organ. Prvostopni organ je v obravnavanem primeru opravil administrativno kontrolo s preverjanjem podatkov iz zbirnih vlog in drugih zahtevkov s prilogami glede na podatke o zemljiščih in trajnih nasadih glede na podatke o GERK-ih iz RKG. V zadevi II U 148/2010 pa je šlo za neposredna plačila za leto 2009, kjer je takrat veljavna Uredba o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2009 predvidevala drugačne kriterije za določitev namernosti (prejem predtiska z opozorilom o neusklajenosti GERK-ov, neureditev GERK-ov na upravni enoti in nepravilnosti, ugotovljene s strani ARSKTRP na kraju samem). Sodišču je predlagala, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Tožba je utemeljena.

6V obravnavanem primeru je sporna zavrnitev tožnikovih zahtevkov: - za plačilni pravici za njivo, s tam navedenima identifikacijskima številkama, številom izplačanih plačilnih pravic in opredeljenimi vrednostmi, in - za plačilne pravice za travnik, s tam navedenimi identifikacijskimi številkami, številom izplačanih plačilnih pravic in opredeljenimi vrednostmi, ki jo je organ sprejel zaradi neizpolnjevanja pogojev iz Uredbe .

7Tožnikov poglavitni ugovor se nanaša na postopanje organa v postopku pred izdajo odločbe in posledično na ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo glede na materialnopravne določbe, ki veljajo za obravnavani primer, podlaga za odločitev. Prvostopni in (predvsem) drugostopni organ ugotovljeno dejansko stanje opirata na posredovane podatke v RKG v zvezi s tožnikovim predlogom za spremembo podatkov v evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč, zaključenim z obvestilom upravne enote, št. 330-9/2010-391 z dne 5. 10. 2010, na podlagi katerega sta bila GERK-a 3560294 in 43808 po uradni dolžnosti zmanjšana, posledično pa je zato, upoštevajoč peti odstavek 38. člena Uredbe in 39. člen Uredbe, prišlo do zavrnitve tožnikovih zahtevkov. Tožnik pa ugovarja, da je bilo stanje v naravi drugačno, saj sta bila oba GERK-a v kmetijski rabi – za pašo in spravilo lesa, pri čemer je v času vložitve predloga za spremembo podatkov v evidenci dejanske rabe na GERK-u 3560294 že vzpostavil ekstenzivni pašnik, pašo pa izvajal najprej s postavitvijo začasne pomične ograje, nato pa postavil stalno ograjo, po tožnikovem mnenju pa je treba upoštevati tudi način izvajanja paše v ekološki reji. Tožnik tudi ugovarja, da mu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo, zlasti glede ugotovitev kontrole organa, pri čemer opozarja na določbe ZUP in tudi na 32. člen Uredbe ES št. 1122/2009 v zvezi s 13. členom Uredbe ES št. 1975/06.

8Po petem odstavku 38. člena Uredbe se, če je nosilec kmetijskega gospodarstva za GERK-e, prijavljene na zbirni vlogi, vložil predlog ali več predlogov za spremembo podatkov v evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč v skladu s predpisom, ki ureja RKG, in je bil predlog za spremembo rabe delno ali v celoti zavrnjen najpozneje do 10. 10. 2010, površina, za katero je bil predlog za spremembo rabe zavrnjen, ne šteje kot ugotovljena KZU in se uporabijo znižanja in izključitve iz 58. člena Uredbe 1122/2009/ES. Površina znotraj GERK-a prijavljenega na zbirni vlogi, za katerega je bil predlog za spremembo rabe delno ali v celoti zavrnjen, se ugotovi na podlagi stanja v RKG, po tem ko je upravna enota po uradni dolžnosti izbrisala GERK ali del GERK-a. Podatke iz tega odstavka ministrstvo posreduje agenciji najpozneje do 15. 10. 2010. Po prvem odstavku 39. člena Uredbe pa se, če agencija v postopku iz petega odstavka prejšnjega člena te uredbe ali po opravljeni kontroli na kraju samem ali na podlagi pravnomočne odločbe inšpektorata ugotovi, da je izjava nosilca kmetijskega gospodarstva, ki jo je podal na predlogu za spremembo rabe na GERK-u, prijavljenem na zbirni vlogi, popolnoma napačna, navedena kršitev ne glede na šesti odstavek prejšnjega člena uredbe, šteje kot namerna kršitev, za katero se pri izračunu pomoči uporabijo znižanja in izključitve plačil v skladu s 60. členom Uredbe 1122/2009/ES oziroma 16. členom Uredbe 1975/2006/ES. Izjava nosilca kmetijskega gospodarstva iz prejšnjega odstavka je popolnoma napačna, če agencija ugotovi, da več kot 80 odstotkov površine znotraj enega GERK-a, za katero je nosilec oddal predlog za spremembo rabe, ni KZU ali ni v kmetijski rabi in je hkrati ta površina večja od tehnične tolerance GERK-a, na katerem je bil vložen predlog za spremembo rabe, določene v predpisu, ki ureja metode merjenja zemljišč in tolerance meritev (drugi odstavek 39. člena Uredbe). Iz citiranih določb torej izhaja, da je prvostopni organ pri svoji odločitvi uporabil enega izmed možnih določenih načinov kontrole, ki ga predpisuje Uredba v 21. členu (administrativne kontrole), pri kateri pa sodelovanje nosilca kmetijskega gospodarstva v tem postopku ni predvideno, ker med drugim agencija pri izvajanju administrativnih kontrol preverja podatke iz zbirnih vlog in drugih zahtevkov ter predpisanih prilog glede na podatke iz podatkovnih zbirk ministrstva in drugih državnih organov, in sicer (tudi) podatke o zemljiščih in trajnih nasadih glede na podatke o GERK-ih iz RKG (prvi odstavek 21. člena Uredbe). Tudi po 22. členu Pravilnika o RKG, na podlagi katerega se opravljajo vpisi oziroma spremembe GERK-ov na podlagi vloženega predloga nosilca kmetijskega gospodarstva za spremembo podatkov o dejanski rabi sodelovanje predlagatelja pri vpisu oziroma nevpisu predlaganih sprememb ni predvideno, saj po tem, ko ministrstvo obvesti upravno enoto (ministrstvu pa upravna enota posreduje predlog za spremembo podatkov dejanske rabe), da predloga nosilca za spremembo podatkov v evidenci dejanske rabe delno ali v celoti ni sprejelo, upravna enota po uradni dolžnosti izbriše GERK oziroma del GERK, ki ne izpolnjuje pogojev iz drugega do četrtega odstavka tega člena, in o tem obvesti nosilca z izpisom iz četrtega odstavka 20. člena tega pravilnika; v tem primeru se šteje, da iz GERK izbrisana površina oziroma izbrisan GERK ni izpolnjeval pogojev za vpis v RKG že od datuma vložitve predloga iz prejšnjega odstavka (šesti odstavek 22. člena Pravilnika). Iz zadnje citirane določbe torej sledi, da je predlagatelj (le) obveščen, da je bil njegov predlog v celoti ali delno zavrnjen.

9Tudi po presoji sodišča tožnik tako utemeljeno ugovarja, da je v takih primerih, ko se opravi kontrola brez sodelovanja nosilca kmetijskega gospodarstva oziroma vlagatelja zahtevkov za uveljavljanje neposrednih plačil v kmetijstvu in so ugotovitve kontrole podlaga za odločitev organa, treba pred izdajo odločbe, ob upoštevanja načela zaslišanja stranke iz 9. in 146. člena ZUP (v nadaljevanju ZUP), vlagatelja zahtevka/ov seznaniti z navedenimi ugotovitvami kontrole oziroma podatki iz RKG, ga poučiti o pravnih posledicah teh ugotovitev glede na relevantne predpise (to pomeni seznaniti ga z vsebino odločitve) in mu dati možnost, da se o teh ugotovitvah izjavi, kakor tudi, da lahko predlaga izvedbo dokazov, ki bi njegove (morebitne nasprotne) trditve potrdili (npr.: ogled na kraju samem, postavitev izvedenca ustrezne stroke za določitev dejanske rabe spornih GERK-ov, ipd), kar bi lahko privedlo do drugačne odločitve. V obravnavanem primeru tožnik namreč ves čas upravnega postopka in tudi v tožbi zatrjuje, da je dejansko stanje na spornih GERK-ih drugačno, kot ga izkazujejo podatki iz RKG, vendar pa do sedaj v postopku še ni imel možnosti, da to svoje zatrjevanje tudi dokaže, zaradi česar je izpodbijana odločba že iz tega razloga nezakonita in jo je treba odpraviti.

10Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo, saj so bila v postopku kršena pravila postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), ki so vplivala ali mogla vplivati na odločitev v zadevi, posledično pa je bilo lahko dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, in v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem naj organ dopolni ugotovitveni postopek, kot zgoraj navedeno, in skladno s stališči sodišča, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odloči.

11Sodišče se v presojo ostalih tožbenih ugovorov ni spuščalo, ker je bilo že zgoraj navedeno zadosten razlog za odpravo izpodbijanega akta.

12Tožnik je v tožbi zahteval povrnitev sodne takse, ki pa mu bo vrnjena po uradni dolžnosti po 36. in 37. členu v zvezi z opombo k 6. 1 c)Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.