VSL sodba I Cp 1164/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnika sta dolžna tožencu povrniti pritožbene stroške v znesku 214,80 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov za ugotovitev, da sta na podlagi priposestvovanja solastnika, vsak do ½, nepremičnine parc. št. 19/24 k. o. X, za vknjižbo lastninske pravice v njuno korist ter tožnikoma naložilo, da tožencu povrneta njegove pravdne stroške v znesku 585,16 EUR.

2Zoper sodbo se pritožujeta tožnika (po pooblaščenki, ki ju je zastopala v postopku pred sodiščem prve stopnje ter po pooblaščencu, ki sta ga pooblastila za potrebe pritožbenega postopka) iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uveljavljata bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (nepravilna uporaba 8. člena ZPP) ter iz 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Materialnopravno zmotno je stališče sodbe, da je bilo sporno zemljišče, ki je bilo od leta 1977 v družbeni lasti, v družbeni lasti do 25. 7. 1997, ko je v veljavo stopil Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (v nadaljevanju ZLNDL). Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je družbena lastnina ugasnila z razglasitvijo Ustave RS (odločbi Višjega sodišča II Cp 7560/2006 z dne 17. 10. 2007, Cp 274/93 z dne 5. 5. 1993). Nepravilno je zato sodišče ugotavljalo relevantno obdobje teka priposestvovalne dobe od leta 1997 dalje. Tudi če bi bila pravilna ugotovitev, da tožnik ni bil dobroveren od leta 2005 (pa ni), bi moralo ugotoviti, da se je desetletna priposestvovalna doba iztekla (1991 do 2001) in bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi. Ker sodišče ni zaslišalo prič J. J., G. N., A. N., T. P., A. F., B. O. in M. K., ki sta jih tožnika predlagala v dokaz dobrovernosti, je dejansko stanje ugotovilo nepopolno, pa tudi zmotno. Nelogično in neživljenjsko je, da bi ribogojnica tožnikoma vsa leta dopuščala izvrševanje posesti na predmetni nepremičnini, če je štela, da je njena last. Napačna je ugotovitev sodbe, ki temelji na neverodostojni izpovedbi priče I. M., da nepremičnina, ki je v zemljiški knjigi vknjižena na ribogojnico E. R., d.o.o., ne bi bila njena last. Ob upoštevanju dejstev, da sta izključno posest izvrševala tožnika; da je bila postavljena ograja, ki je razmejevala zemljišče ribogojnice in del nepremičnine, ki sta ga uživala tožnika; ter, da je toženec vse to videl pred nakupom, bi sodišče moralo ugotoviti, da je toženec opustil potrebno poizvedovalno dolžnost (sodba II Cp 4130/2009 z dne 24. 2. 2010). Posledično se ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (sodba VSL I Cp 1662/2012 z dne 12. 9. 2012). Še zlasti ne, ker je iz 6. člena prodajne pogodbe razvidno, da kupec nepremičnino kupuje po načelu videno-kupljeno in bi moral biti na dejansko stanje nepremičnine še posebno pozoren. Očitata, da sodišče ni opravilo vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter predstavljata svoje razumevanje izvedenih dokazov (zaslišanih prič A. M., I. M.). Po njunem videnju bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je stari oče prvega tožnika v prvi polovici leta 1964 od družbe D. kupil parcelo s hišo in šupo, zaradi česar je bilo zemljišče z lopo ob ustanavljanju ribogojnice na D. izvzeto iz zemljišča ribogojnice in zato tudi ni obdano z ograjo. Izjava o „oddaji spornega zemljišča v uporabo do preklica“ je prirejena za potrebe predmetne pravde. Prvi tožnik je šele v letu 2007 oziroma v letu 2008 izvedel, da sporno zemljišče po stanju zemljiške knjige ni njegova last. Na podlagi materialnih dokazov v spisu (predvsem pogodbe, s katero je toženec postal lastnik) pa bi moralo ugotoviti, da toženec nepremičnin ni kupil bremen prosto oziroma da se toženec ne more sklicevati na načelo zaupanja zemljiške knjige, saj je vedel (oziroma je mogel vedeti), da se izvenknjižno stanje ne ujema z zemljiškoknjižnim (nepremičnina parc. št. 19/24 k. o. X je od zemljišč ribogojnice ločena z ograjo). Izpovedbi toženca in priče I. M. se razlikujeta glede vprašanja, komu je bila dana pravica uživanja sporne nepremičnine do preklica, kot tudi glede trenutka, kdaj je prvi tožnik tožencu predlagal, da sporno zemljišče odkupi. Drugačni zaključki sodbe so nelogični in v nasprotju z izvedenimi dokazi ter posledica kršitve metodološkega napotka 8. člena ZPP. Zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari je nepravilna tudi stroškovna odločitev.

3Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njegovo zavrnitev. Toženec je nepremičnine kupil v stečajnem postopku, ki je generalna izvršba in predstavlja tak način pridobitve lastninske pravice, ki zaradi javnosti postopka in vodenja postopka s strani sodišča, izključuje ugovore glede možne nedobrovernosti kupca premoženja stečajnega dolžnika. Neenotno sodno prakso glede vprašanja, od kdaj teče priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile prej v družbeni lastnini, je poenotilo Vrhovno sodišče v svoji odločbi II Ips 184/2011 z dne 12. 12. 2012. Tožnika sta ves čas vedela, da imata sporno nepremičnino v posesti do preklica. Ob dejstvu, da je toženec sporno nepremičnino kupil v sklopu premoženja stečajnega dolžnika na javni dražbi 27. 12. 1999, bi tožnika, če bi imela sporno nepremičnino res v dobroverni posesti, le-to lahko priposestvovala do konca leta 2009. Tožnika pa sta sama navajala, da sta zvedela, da nista lastnika, v letu 2007 ali 2008.

4Sodba zavzame stališče, da tožnika nista lastnika nepremičnine parc. št. 19/24 k. o. X (v nadaljevanju sporna parcela). Zavzeto stališče utemeljuje na dveh podlagah, 1) da spornega zemljišča nista pridobila na podlagi priposestvovanja, ker ni potekla na podlagi 43. člena SPZ določena desetletna priposestvovalna doba in 2), ker je toženec na njej pridobil lastninsko pravico, ko jo je leta 1999 kupil na javni dražbi v stečajnem postopku.

5Zavzeto stališče temelji na naslednjih ugotovitvah:

- da sta tožnika (in njuni pravni predniki) imela parc. št. 19/18 k. o. X, iz katere je nastala sporna parcela (parc. št. 19/24 k. o. X), v posesti več desetletij;

- da je toženec parc. št. 19/18 k. o. X kupil na javni dražbi 27. 12. 1999 od stečajnega dolžnika E. R., d.o.o.;

- da je sporna parcela poleg številnih drugih nepremičnin, zalog rib in delavne opreme predstavljala premoženje stečajnega dolžnika – R. D. (priloga B3),

- da je bila parc. št. 19/18, vl. št. 648 k. o. X v zemljiški knjigi vknjižena kot družbena lastnina (1);

- da je bil na podlagi 3. člena ZLNDL vknjižen izbris družbene lastnine;

- da je tožnikov dedek I. N. konec leta 1964 kupil stanovanjsko hišo na D., ki je bila takrat še družbena lastnina v upravi Občine Novo mesto;

- da je R. dala bratu tožnikove matere F. zemljišče (sporno parcelo) v uporabo in mu dovolila, da na njej naredi skedenj;

- da je sporno zemljišče izven ograje, ki ograjuje kompleks R., ter na nekoliko višjem nivoju od objektov ribogojnice;

- da je na mestu stare lope prvi tožnik po letu 1982 zgradil novo lopo;

- da je toženec 12. 11. 2007 vložil zahtevek za uvedbo postopka ureditve meje v zvezi z drugimi parcelami, kot tudi za parcelacijo parc. št. 19/18 k. o. X, iz katere je potem nastala sporna parcela;

- da je, ker je bil postopek začet že pred 25. 11. 2006, logično, da je tožnik zvedel, da ni lastnik, najkasneje v letu 2005 (2).

6Po določbi 3. člena ZLNDL nepremičnine postanejo lastnina oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Na tej podlagi bi tožnika lastninsko pravico pridobila, če bi dokazala, da sta ob uveljavitvi ZLNDL imela dejansko pravico uporabe. Tožnika nista niti trdila, še manj pa dokazala, da je njun pravni prednik pridobil pravico uporabe. Tožnika, kljub pritožbenemu vztrajanju, da je stari oče prvega tožnika v prvi polovici leta 1964 od družbe D. kupil parcelo s hišo in šupo, kupoprodajne pogodbe nista predložila (ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne v pritožbi). Zgolj sklep o cenitvi hiše (priloga A18) ne zadošča, sicer pa je iz njega razvidno le, da se je cenila hiša na parc. št. 163 k. o. X, ki je bila ob izdaji sklepa še družbena lastnina v upravi Občine Novo mesto. Sporna parcela (po trditvi tožnikov jo imata v posesti sama od leta 1982 dalje) pa je po uvodoma povzetih podatkih zemljiške knjige od leta 1977 dalje vknjižena kot družbena lastnina z znanim imetnikom pravice uporabe (pravica uporabe ni vknjižena na starega očeta oziroma mamo prvega tožnika).

7Priposestvovalna doba je lahko začela teči šele od prenehanja družbene lastnine, to je, kot pravilno ugotavlja sodba, od uveljavitve ZLNDL, ki je začel veljati 25. 7. 1997 in ne od razglasitve Ustave RS 23. 12. 1991, kot se zavzema pritožba. Za poenotenje sodne prakse glede vprašanja, od kdaj teče priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile prej v družbeni lastnini, je poskrbelo Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 184/2011 z dne 12. 12. 2012. Odločbi, na kateri se sklicuje pritožba (II Cp 7560/2006 in Cp 274/93) izvirata iz obdobja, ko je bila sodna praksa glede tega vprašanja še različna.

8Pritožbene trditve pa vzbujajo dvom v pravilnost zaključka sodbe, da sta tožnika v letu 2005 zvedela, da nista lastnika sporne parcele, kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva. Tudi če bi tožnikoma uspelo dokazati, da sta zvedela kasneje (po letu 2005), s tožbo ne bi mogla uspeti. Odločitev je namreč pravilna iz drugih razlogov. Toženec je lastnik sporne parcele, ker jo je skupaj z drugim premoženjem stečajnega dolžnika kupil v letu 1999 v stečajnem postopku, z nakupom na javni dražbi. Povedano drugače, tudi če bi tožnika dokazala, da sta lastninsko pravico pridobila s priposestvovanjem (da sta bila dobroverna posestnika vseh potrebnih deset let), ki pa je v zemljiško knjigo nista vpisala, bi bil lastnik toženec, ki je lastninsko pravico na njej pridobil z nakupom na javni dražbi in je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik.

9Po oceni pritožbenega sodišča je v predmetni zadevi odločilno, da je toženec sporno parcelo kupil v sklopu premoženja stečajnega dolžnika v stečajnem postopku na javni dražbi 27. 12. 1999, na podlagi takrat veljavnega petega odstavka 154. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (3) (v nadaljevanju ZPPSL). Sklenjena prodajna pogodba je izvedbeni akt rezultata dražbe, ki nadomešča domik v nepremičninski dražbi, izvedeni v izvršilnem postopku (4). Morebitni lastnik na prisilni javni dražbi prodane nepremičnine, proti njenemu kupcu, najkasneje od vpisa lastninske pravice nanj v zemljiški knjigi, z lastninsko tožbo ne more več uspeti (primerjaj 168. člen v času nakupa veljavnega Zakona o izvršilnem postopku oziroma 193. člen sedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju; v nadaljevanju ZIZ (5)). Nakup nepremičnine na javni dražbi je način pridobitve lastninske pravice, ki zaradi javnosti postopka (6) in dejstva, da vodi postopek sodišče (nepremičnine, ki so se prodajale, so bile predhodno ocenjene, izklicna cena pa je bila oblikovana v skladu z drugim odstavkom 151. člena ZPPSL – priloga B3), izključuje ugovor morebitne nedobrovernosti kupca premoženja stečajnega dolžnika (7).

10Neupoštevna je pritožbena graja, da toženec, ki je v predmetnem primeru (na originaren način) pridobil lastninsko pravico z nakupom premoženja stečajnega dolžnika (sporna parcela je le ena od nepremičnin) na javni dražbi, v zemljiški knjigi vknjiženi na stečajnega dolžnika, lastninske pravice ni pridobil, ker ni bil dobroveren (44. člen SPZ) (8). Zmotno je pritožbeno stališče, da bi toženec moral pred nakupom raziskovati izvenknjižno stanje. Slednje bi prišlo v poštev, če bi šlo za pravno poslovno pridobitev lastninske pravice. Zadeva I Cp 1662/2012 z dne 12. 9. 2012, na katero se pritožba sklicuje v oporo stališču, da je pomembna tako imenovana poizvedovalna (raziskovalna) dolžnost kasnejšega pridobitelja lastninske pravice (9), ni primerljiva. V njej gre za konkurenco originarno pridobljene (nevknjižene lastninske pravice) in kasneje pridobljene (vknjižene lastninske pravice) na podlagi pravnega posla.

11Po oceni pritožbenega sodišča za odločitev zato ni bistveno, ali je pravilna dokazna ocena sodbe, (pritožba jo sicer izpodbija), da toženec ni opustil poizvedovalne dolžnosti. Brez pomena je pritožbeno izpostavljanje, da sporna parcela, na kateri je tožnik postavil leseno lopo, leži izven ograje ribarnice in prikazovanje neresničnosti toženčeve trditve, da sta tožnika sporno parcelo uporabljala na podlagi dovoljenja toženca, še prej pa direktorja R. J. (danega že bratu tožnikove matere F.), do preklica.

12Vrhovno sodišče zaenkrat še ni zavzelo stališča o tem, kdo je lastnik v primeru, ko pride do konkurence dveh originarnih naslovov za pridobitev lastninske pravice, kot bi (v primeru, da bi tožnika dokazala pridobitev lastninske pravice priposestvovanja, ki je še nista vpisala v zemljiško knjigo) prišlo.

13Pritožbeno sodišče je v sodbi II Cp 880/2010 z dne 16. 6. 2010 (10) dalo prednost originarni pridobitvi lastninske pravice, pridobljeni z nakupom v izvršilnem postopku. Zavzelo je stališče, da toženec ni bil dolžan preverjati stanja v naravi, ker je lastninsko pravico pridobil originarno, na podlagi odločbe državnega organa. Odločitev je bila sicer preverjena na Vrhovnem sodišču (11), vendar glede vprašanja konkurence originarnih načinov pridobitve lastninske pravice ni zavzelo stališča. V sodbi I Cp 3062/2009 z dne 18. 11. 2009 (12) je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je pri konkurenci dveh originarnih načinov pridobitve odločilna dobrovernost tožencev (toženci ob vrnitvi podržavljene nepremičnine in ob dedovanju niso bili v dobri veri, saj so ves čas vedeli za tožničino posest in da stanje vpisa v zemljiško knjigo ni točno). V sodbi I Cp 903/2004 z dne 21. 2. 2006 (13) je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je zaradi dolgoletnega izvrševanja posesti na sporni nepremičnini močnejša pravica tožnikov.

14Po povedanem se pritožbenemu sodišču do drugih pritožbenih trditev ni bilo treba opredeliti, ker na pravilnost odločitve ne vplivajo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15Neutemeljena je pritožbena graja stroškovne odločitve, ki jo pritožba veže na nepravilno odločitev o glavni stvari.

16Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Tožnik do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženec je v odgovoru na pritožbo odgovoril na pritožbene očitke in opozoril na odločilna dejstva, ki jih je treba v predmetni zadevi upoštevati (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je njegove stroške odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in tožencu priznalo 214,80 EUR pravdnih stroškov (nagrada po tarifni št. 3210, nagrada za pravno sredstvo po tarifni št. 3210 v znesku 159,00 EUR, materialni stroški 20,00 EUR po tarifni št. 6002, 20 % DDV) in jih naložilo v plačilo tožnikoma.

18Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 28. 9. 1977 je bil imetnik uporabe R. e.; na podlagi pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 19. 8. 1994 je bila vpisana lastninska pravica na Republiko Slovenijo; na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč z dne 3. 10. 1995 pa ponovno vknjižena družbena lastnina, imetnik pravice uporabe pa je E. R., d.o.o.

(2) Toženec je tožniku, ki je bil pripravljen sporno zemljišče odkupiti, obljubljal prodajo po tem, ko je Ministrstvo za okolje leta 2005 zahtevalo ukinitev dela poti, ki se je uporabljala za potrebe dostopa do ribogojnice.

(3) Ur. l. RS, št. 67/93 s spremembami.

(4) Primerjaj sodba VS RS III Ips 157/98 z dne 25. 8. 1999.

(5) Razveljavitev ali sprememba sklepa o izvršbi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine nima vpliva na pravice, ki jih je pridobil kupec po 192. členu tega zakona (po pravnomočnosti sklepa o domiku in po položitvi kupnine).

(6) Javna dražba je bila objavljena v časopisu D. 15. 12. 1999 (priloga B4), sporna parcela (takrat parc. št. 19/18, vpisana v vl. št. 648 k. o. X) je bila navedena v popisu nepremičnin stečajnega dolžnika – R. D.

(7) Primerjaj Pravno mnenje, občna seja VSS 14. 12. 1994, po katerem so po prodaji nepremičnine v stečajnem postopku z javnim izbiranjem ponudb in neposredno pogodbo (149. člen ZPPSL) izključeni vsi zahtevki, temelječi na močnejši pravici tretjega ali nedobrovernosti kupca.

(8) Po določbi 44. člena SPZ (prej pravno pravilo paragrafa 1500 Občega državljanskega zakonika; v nadaljevanju ODZ) pravica, pridobljena s priposestvovanjem ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica, vpisana v javno knjigo.

(9) Novi pridobitelj nepremičnine tako imenovano poizvedovalno (raziskovalno) dolžnost izkazuje skozi potrebno skrbnost, da razišče zunanje okoliščine, ki lahko kažejo na že obstoječo ali vsaj pričakovano pravico, s katero je nepremičnina, ki jo pridobiva, obremenjena.

(10) V zadevi sta tožnika zatrjevala pridobitev lastninske pravice na delu nepremičnine s priposestvovanjem, ki je v zemljiško knjigo nista vpisala, toženec pa je pridobil lastninsko pravico na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine.

(11) S sklepom II DoR 461/2010 z dne 3. 2. 2011 je bila revizija dopuščena glede vprašanja konkurence originarnih načinov pridobitve lastninske pravice in dobre vere tožnikov, s sodbo II Ips 275/2011 pa je bila revizija zavrnjena, ker je bilo ugotovljeno, da posest tožnikov ni bila dobroverna, ni prišlo do priposestvovanja spornega dela parcele in tudi ne do konkurence dveh originarnih načinov pridobitve lastninske pravice.

(12) V zadevi je tožeča stranka trdila in dokazovala, da so sporno parcelo priposestvovali že njeni pravni predniki že v letu 1928, tožena stranka pa se je branila in sklicevala na podržavljenje sporne parcele v letu 1953 in ponovno pridobitev lastninske pravice na njej na podlagi odločbe o denacionalizaciji.

(13) V zadevi so tožniki zatrjevali pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (od nakupa sporne parcele od leta 1957 dalje so tožniki njegovi predniki sporno parcelo nemoteno uživali), toženca pa sta pridobila lastninsko pravico na podlagi sodne odločbe v razdružitvenem postopku).