VSL sodba I Cp 2407/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja tožnikova terjatev do toženca v višini 5.739,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.5.2009 dalje, nadalje, da ne obstaja toženčeva terjatev do tožnika v enaki višini, in nato razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 5.739,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.5.2009 dalje, višji tožnikov zahtevek v enaki višini pa je zavrnilo; odločilo je še, da vsaka stranka nosi sama svoje stroške postopka.

2Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče prvo sodbo spremeni tako, da ob upoštevanju toženčevega pobotnega ugovora v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Sodišču prve stopnje očita, da je različno obravnavalo medsebojne, dejansko skupne stroške in obveznosti pravdnih strank iz skupnega projekta, čeprav je ugotovilo, da sta se dogovorili za delitev dobička in izgube po enakih deležih. Posledično je napačno odločilo o zastaranju. Edino pomembno je, kdaj sta se terjatvi pravdnih strank srečali. Takrat toženčeva terjatev še ni bila zastarana. V nasprotnem primeru pride do neenakega obravnavanja strank. Izpodbijana sodba je v očitnem nasprotju z drugim odstavkom 312. člena in 314. členom Obligacijskega zakonika (OZ).

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženec je bil s pobotnim ugovorom, ki ga je specificiral šele na drugem naroku, že prekludiran. Sicer pa je bila njegova terjatev takrat tudi že zastarana. Vztraja, da pobotanje v pravdi učinkuje le za naprej, in se pri tem sklicuje na novejšo sodno prakso.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik v pritožbi obrazloženo očita sodišču prve stopnje samo zmotno uporabo materialnega prava, ne pa tudi ostalih zatrjevanih pritožbenih razlogov. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), medtem ko je bilo dejansko stanje celovito in popolno ugotovljeno.

6Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi neenako obravnavalo medsebojne obveznosti pravdnih strank, ki izvirajo iz njunega skupnega projekta, ni utemeljen. Sodišče je namreč pravilno ocenilo in obrazložilo, da razmerja med pravdnima strankama ni mogoče enačiti s tiho družbo ali z družbo civilnega prava. Pravila, ki urejajo likvidacijo družb, torej za ta primer niso uporabna. Zastaranje terjatve iz naslova stroškov skupnega projekta je teklo ne glede na sklenjeni dogovor o tem, da si bosta pravdni stranki stroške delili po enakih deležih. Sicer pa toženec ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je poslovno sodelovanje pravdnih strank prenehalo septembra 2007. Res je, da takrat toženčeva terjatev (za strošek nabave terminala in opreme zanj ter za strošek najemnine za poslovne prostore), še ni zastarala, pač pa je zastaranje te terjatve, ob upoštevanju splošnega petletnega zastaralnega roka iz 346. člena OZ, brez dvoma nastopilo že pred 22.11.2012, ko je toženec v tej pravdi prvič nesubstancirano uveljavljal pobotni ugovor.

7Neutemeljeno je tudi nadaljnje pritožbeno stališče, da je edino pomembno za pobotanje zgolj vprašanje, kdaj sta se terjatvi srečali. To brez dvoma velja za pobotanje izven pravde. Tako po 312. členu OZ pobotna izjava povzroči prenehanje terjatev obeh strank do zneska nižje od njiju s trenutkom, ko so se stekli pogoji za pobot (torej takrat, ko sta se terjatvi srečali). Nasprotno pa je v pravdni pobot mogoče postaviti le terjatev, ki ob tem še ni bila zastarana. Po tretjem odstavku 324. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 319. člena istega zakona mora izrek sodbe obsegati tudi odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota, takšna odločba pa postane pravnomočna. O ugovoru pobota v pravdi je potemtakem mogoče odločiti le pod pogojem, da obe terjatvi še obstajata v času odločanja sodišča, torej takrat, ko nastopijo časovne meje pravnomočnosti sodbe, to pa je trenutek zadnje glavne obravnave. Če terjatvi tedaj še obstajata, ni dosledno trditi, da sta zaradi istočasno opravljenega pobota s strani sodišča pravzaprav prenehali že pred tem, to je v trenutku, ko sta se srečali. Ker sodno pobotanje učinkuje le za naprej in ne enako kot izjava dolžnika po 311. členu OZ, se mora vprašanje zastaranja terjatve presojati v trenutku, ko je bil ugovor pobota v pravdi postavljen. Šele če tedaj terjatev ni bila zastarana, pride do pretrganja zastaranja in do sodnega pobotanja (365. člen OZ v zvezi z drugim odstavkom 367. člena istega zakona). Toženec se torej neutemeljeno sklicuje na 314. člen OZ, po katerem se dolg lahko pobota z zastarano terjatvijo, vendar le, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana. To pravilo namreč ne velja za procesno pobotanje.

8Po navedenem je bilo tudi materialno pravo v postopku na prvi stopnji pravilno uporabljeno, zato je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

9Pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženec je s pritožbo propadel, tožnik pa z odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato morata pravdni stranki svoje stroške kriti sami.