VSL sodba II Cp 3294/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožečih strank (I. točka izreka sodbe), ugodilo pa je podrednemu zahtevku (II. točka izreka sodbe) in toženi stranki naložilo v plačilo 23.493,36 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka sodbe).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka, predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti s stroškovno posledico. Izpovedi zakonitih zastopnikov tožečih strank so si v nasprotju s prepričljivo in nepristransko izpovedbo odvetnika Učakarja, ki ji sodišče neutemeljeno ne sledi. Odvetnik je izpovedal, da so tožniki vedeli, da s sklenjenimi pogodbami pravno formalno lastniško stanje še ni dokončno urejeno, in da je potrebna še vzpostavitev etažne lastnine, vendar so po njegovem mnenju na to pozabili. To kaže, da so tožniki vedeli, da pogodbe niso bile takšne, kot naj bi izhajalo iz dokumentacije o lastninskem preoblikovanju. Tako ni prišlo do disenza, A. d.o.o., pa je nepremičnine veljavno prodal toženki. To potrjujeta izjavi K. N. in M. P. Obe izpovedbi kažeta na to, da sta G. in G. zelo dobro vedela, da so predmet predpogodbe z dne 7. 2. 2003 in prodajne pogodbe z dne 23. 11. 2004 tudi sporne nepremičnine. O izbrisnem zahtevku družbe A. d.o.o., je sodišče v zadevi II P 1254/2010 že odločilo in ga zavrnilo ter ugotovilo, da je družba postala lastnica nepremičnin na podlagi pogodb o neodplačnem prenosu nepremičnin. Neverjetno je, kako je mogoče izpovedbe istih oseb o isti stvari pred istim sodiščem tako različno ovrednotiti. Sodišče je tudi povsem nerazumno zaključilo, da naj bi toženec vedel, da ne kupuje vseh nepremičnin, ki so bile zapisane v pogodbi. Tudi solastni prostori, ki jih je toženec kupil, so bili v času prodaje zasedeni. Sodišče ni upoštevalo izpovedi odvetnika M., da cenitve N I. ni nikoli prejel, in da je bil zapisnik z dne 10. 6. 2003 namenjen zgolj plačilu kupnine. Sodišče je nekritično naklonilo vero A. S., čeprav je po mnenju tožene stranke ravno on odgovoren za nastalo situacijo. Sodišče je v celoti verjelo tudi priči G., čeprav je to spet v nasprotju z ugotovitavmi sodišč v drugih postopkih med strankama. Nekritično se je sodišče opredelilo tudi do izpovedi drugih prič – K. N., K. K., odvetnika K., M. in Z. G. Sodišče je zaključilo, da imajo tožeče stranke sporne nepremičnine v posesti že vse od leta 1993, čeprav A.,d.o.o., takrat še ni bil ustanovljen; poleg tega je bil ustanovljen kot samostojna pravna oseba in ne kot pravni naslednik kakega drugega tožnika. Sodišče nepravilno šteje za pravni naslov kar akt o lastninskem preoblikovanju. Pravilno bi moralo upoštevati pogodbo o prenosu nepremičnin, ki je bila sklenjena leta 2006. V kolikor sodišče kot datuma začetka teka priposestvovalne dobe ne bi štelo sklenitve pogodb o prenosu nepremičnin, je jasno, da tožniki vsaj do trenutka pridobitve odločbe o lastninskem preoblikovanju niso mogli biti v dobri veri, da bodo kdaj postali lastniki spornih prostorov. D., p.o. kot zakonita in zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin, ni mogla priposestvovati svoje lastne nepremičnine. Priposestvovanje tako še ni nastopilo. Tudi dobra vera tožnikov je bila ocenjena napačno. Tožeča stranka je z vlogo z dne 24. 6. 2013 postavila nov podredni zahtevek, ki je po vsebini nova tožba. Toženi stranki sodišče ni dalo časa, da bi na tak zahtevek odgovorilo, ampak je opravilo narok le nekaj dni kasneje. Sodišče bi moralo upoštevati 30-dnevni rok za odgovor na tožbo, ne glede na to, ali ga toženec izrecno zahteva ali ne. Iz postopanja sodišča je razvidna kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da toženec ni nasprotoval izvedenskemu mnenju izvedenca Ž. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj ni jasno, kateri stroški so bili tožeči stranki priznani. Priglaša svoje pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo podala pravočasni odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani odločbi po napotku VSRS najprej ukvarjalo z vprašanjem nesporazuma ob podpisu Pogodb o neodplačnem prenosu nepremičnin (v nadaljevanju: Pogodbi). Ker je ugotovilo, da Pogodbi nista nastali, je nadalje preverjalo, ali so pri tožnikih izpolnjeni pogoji za priposestvovanje spornih nepremičnin. Nadalje je sodišče presojalo, ali je tožena stranka z vpisom v zemljiško knjigo pridobila na spornih nepremičninah pravico, ki bi izključevala s priposestvovanjem pridobljeno pravico tožnikov. Pritožba tožencev izpodbija ugotovitve sodišča o vseh odločilnih dejstvih - o nesporazumu, o priposestvovanju tožnikov in o toženčevi nedobrovernosti.

6Pritožba prvenstveno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je pri sklenitvi Pogodb prišlo do nesporazuma o predmetu obveznosti, zaradi česar velja, da ti dve pogodbi nista nastali (63. člen v času sklenitve Pogodb veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je svojo odločitev oprlo na izpovedi zakonitih zastopnikov tožečih strank, ni pa upoštevalo izpoved odvetnika U. To pa po presoji pritožbenega sodišča ne drži. Izpodbijana sodba se je opredelila tudi do izpovedi S. U. (str. 10 obrazložitve sodbe), in sicer je sodišče prve stopnje ocenilo, da ta ne nasprotuje izpovedim zakonitih zastopnikov tožeče stranke, ampak jih dejansko potrjuje. Priča U. je namreč izpovedal, da so bili zakoniti zastopniki prepričani, da je tako kot so oni prostore zasedali, tudi vpisano v pogodbi, in je možno, da niso zapisa v obeh Pogodbah o naknadni vzpostavitvi etažne lastnine razumeli tako, da morajo pravilno lastniško stanje še naknadno pogodbeno urediti, ampak so menili, da je zadeva pravno formalno urejena. Četudi bi se zavedali (kot to zatrjuje pritožba), da je potrebno vzpostaviti še etažno lastnino, to ne bi vplivalo na zaključek sodišča prve stopnje, da zagotovo niso pristali na sklenitev Pogodb z vsebino, po kateri bi sporne nepremičnine pripadle v izključno last eni od družb. Zato je tudi v tem primeru še vedno potrebno ugotoviti, da je med podpisniki Pogodb obstajalo nesoglasje glede predmeta obveznosti, zaradi česar velja, da Pogodbi nista nastali.

7Pritožba se sklicuje tudi na postopek II P 1254/2010, ki pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani teče med družbo A., d.o.o., in toženo stranko. Tam naj bi sodišče ugotovilo, da je družba A., d.o.o., postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi Pogodb. Pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče pri svojem odločanju vezano zgolj na pravnomočni izrek sodbe v drugih postopkih (prvi odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). V zadevi II P 1254/2010 je sodišče odločalo o tem, ali je prišlo do nesoglasja pri nadaljnji prodaji spornih nepremičnin med družbo A., d.o.o., in toženo stranko ter zahtevek družbe zavrnilo. Odločitev sodišča v zadevi II P 1254/2010 torej nikakor ne vpliva na potek predmetne pravde, kjer je predmet obravnave vprašanje, ali je do nesporazuma prišlo pri sklenitvi spornih Pogodb, na podlagi katerih je prišlo do vpisa lastninske pravice družbe A., d.o.o., v zemljiško knjigo. Še več, tudi iz obrazložitve sodbe II P 1254/2010 izhaja, da sodišče trditve družbe A., d.o.o., o tem, da ni vedela, da je kot izključna lastnica vpisana v zemljiško knjigo, ne more sprejeti, saj družba ni zatrjevala, da je prišlo do nesporazuma morebiti že pri sklenitvi Pogodb (sodba II P 1254/2010, str. 18). Ravno to pa tožniki zahtevajo v predmetnem postopku. Med obema pravdama tako ni podano nasprotje, kot ga poskuša izkazati pritožba; stranke v obeh postopkih so različne, izreka sodb se ne nanašata na identična zahtevka, sodišče nikoli ni vezano na obrazložitev sodbe v nekem drugem postopku in navsezadnje si obrazložitvi obeh sodb sploh ne nasprotujeta. Pritožbene navedbe glede nesporazuma pri sklenitvi Pogodb so tako neutemeljene, sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča povsem pravilno ocenilo relevantne dejanske okoliščine in zaključilo, da Pogodbi zaradi nesoglasja med strankami o predmetu pogodb nista nastali.

8Glede priposestvovanja relevantnih prostorov s strani tožnikov pritožba izpodbijani sodbi očita, da je nepravilno določila začetek teka priposestvovalne dobe že od leta 1993, saj družba A., d.o.o., ni mogla izvajati posesti na nepremičninah preden je bila formalno ustanovljena. Nadalje pritožba navaja, da kot pravni naslov ni mogoče šteti akta o lastninskem preoblikovanju, ampak so tožniki lahko šteli, da so lastniki šele od sklenitve Pogodb oz. ob potrditvi programa lastninskega preoblikovanja, kar naj bi bilo leta 2006.

9Najprej pritožbeno sodišče opozarja, da pritožba navaja neresničen podatek o tem, kdaj naj bi Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo izdala odločbo o lastninskem preoblikovanju, saj sta bili prva in zadnja odločba izdani 10. 7. 1995 (in ne 10. 7. 2005) ter 27. 3. 1996 (in ne 27. 3. 2006). Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da prav tako ne drži pritožbena navedba o tem, da tožniki niso zatrjevali, da so dobroverno lastniško posest izvajali vse od leta 1993. Z vpogledom v vlogo tožnikov z dne 9. 1. 2013 je moč ugotoviti, da so zatrjevali natanko to; da so bile tožeče stranke oz. njihovi pravni predniki ustanovljeni v letu 1993, z izjemo družbe A., d.o.o., ki je bila formalno ustanovljena šele leta 1995, in so od trenutka samostojnega vodenja poslov tudi izvrševali sporno posest. Poslovanje družbe A., d.o.o., je do leta 1995 potekalo preko družbe A. B., d.o.o., ki je tudi izvrševala posest prostorov za obe družbi. Ti dve družbi sta se sedaj ponovno spojili in imata skupnega pravnega naslednika, družbo A. D., d.o.o., (drugotožečo stranko). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da to razlago tožeče stranke sprejema kot logično. Argumentacija prepriča tudi pritožbeno sodišče. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da so lahko tožniki dobroverno lastniško posest začeli izvajati šele po potrditvi programa lastninskega preoblikovanja s strani Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo. Res je, da je Agencija v določenih primerih lahko zavrnila soglasje za lastninsko preoblikovanje podjetja, vendar so bili razlogi za neustreznost programa lastninskega preoblikovanja taksativno navedeni v Uredbi o kriterijih za ocenjevanje ustreznosti programa preoblikovanj (Uradni list RS, št. 40/1993), iz njih pa izhaja, da je bil glavni namen Agencije preprečitev oškodovanja družbenega premoženja in preprečevanja zlorab v postopku prestrukturiranja, zaradi česar odločitev Agencije zagotovo ne bi mogla poseči v način delitve nepremičnin med tožniki (kot to zatrjuje pritožba). Pritožbeno sodišče tako sklepa, da ne držijo pritožbene navedbe o tem, da tožniki do izdaje soglasja Agencije niso mogli spornih nepremičnin šteti kot svojih. Izdana odločba Agencije je zgolj potrdila postopek preoblikovanja, ni pa vplivala niti na obstoj relevantnih družb (ki so bile v register vpisane že pred tem) niti na njihovo izvrševanje posesti na spornih nepremičninah na način, kot ga tožniki sedaj vtožujejo, in ki je bil določen že v leta 1992 sprejeti otvoritveni bilanci. Ugotovitev sodišča prve stopnje, kateri pritožba ne nasprotuje je, da so tožniki s samostojnim poslovanjem začeli v letu 1993 in od takrat naprej sporne nepremičnine tudi imeli v lastniški posesti. Priposestvovalna doba je tako začela teči leta 1993 in je do vpisa tožene stranke v zemljiško knjigo (leta 2004) 10 letna doba že potekla.

10Glede dobre vere tožnikov kot enega od potrebnih elementov priposestvovanja pritožbeno sodišče ugotavlja še, da izpovedi prič K. N. in M. P. nikakor ne izpodbijata te dobre vere na način, kot ga zatrjuje pritožba. Res je, da sta obe priči povedali, da so se z D. G. pogovarjali o odkupu spornih nepremičnin, vendar iz izpovedi izhaja, da je do teh pogovorov prišlo po tem, ko so tožniki od tožene stranke prejeli poziv na plačilo uporabnine in so bili seznanjeni z njenim vpisom v zemljiško knjigo. Iz listin v spisu izhaja, da je prvi tak poziv tožena stranka poslala v januarju 2005. Dogovarjanja med strankama v letu 2005 in kasneje tako ne morejo retroaktivno vplivati na dobro vero tožnikov v času trajanja priposestvovalne dobe med letoma 1993 in 2003.

11Nadalje je pritožbeno sodišče preverjalo pritožbene očitke glede ugotovljene nedobrovernosti tožene stranke ob nakupu spornih nepremičnin. Pritožba ponovno opozarja na različno interpretacijo izpovedi zaslišanih prič v predmetnem postopku in v postopku II P 1254/2010. Kot že povedano, sodišče na obrazložitev sodbe v drugem postopku (o drugi stvari in med drugimi strankami) ni vezano. Pomembno je, ali se je sodišče prve stopnje opredelilo do izpovedi vseh prič in na njihovi podlagi podalo pravilno oceno relevantnih dejstev primera. Pritožbena argumentacija, da zgolj zato, ker je Z. G. ob nakupu nepremičnine videl, da je del nepremičnine zaseden, sodišče ne bi smelo zaključiti, da te nepremičnine niso del nakupa, ne zdrži presoje pritožbenega sodišča. Res je sicer, da so bili prostori, na katerih je po zatrjevanju tožnikov predvidena skupna uporaba in solastnina, ob ogledu tožene stranke najverjetneje zasedeni s strani delavcev tožnikov, vendar pritožbeno sodišče opozarja, da je za te, skupne prostore (sanitarije, kuhinja, jedilnica...), tožena stranka vedela, da spadajo v skupno uporabo. Nasprotno pa bi toženka za prostore, ki naj bi spadali v njeno izključno lastnino, pa je pri ogledu v njih opazila (kot izpoveduje njen prokurist G.) druge delavce, morala izpolniti svojo raziskovalno dolžnost (v kolikor bi veljala njena trditev, da je bila takrat prepričana, da kupuje tudi te prostore) in se vsaj pozanimati, kdaj bodo prostori izpraznjeni. Dejstvo je, da so prostore v domnevni izključni lasti prodajalca zasedali delavci tožnikov, in da je toženka podpisala Zapisnik o primopredaji z dne 10. 6. 2003, iz katerega izhaja, da je prevzela vse prostore proste oseb. Sodišče prve stopnje ni poklonilo vere priči G., da naj bi mu zakoniti zastopnik prodajalca G. obljubil, da bodo ti prostori izpraznjeni kasneje. Ugotovilo je tudi, da je v tretjem odstavku prodajne pogodbe med prodajalcem in toženo stranko določeno, da sta stranki sporazumni, da je vse nepremično in premično premoženje, ki je predmet pogodbe, že v posesti kupca. Pritožbeno sodišče se strinja s takšno oceno, saj je ob vsej dokumentaciji pri prodaji spornih nepremičnin (predpogodba, pogodba, zapisnik o primopredaji) neverjetno, da stranki dogovora o naknadni izpraznitvi ne bi zapisali. Poleg tega ni sporno, da prodajalec (družba A., d.o.o.) po prodaji toženi stranki spornih prostorov ni več zasedal (zasedali so jih namreč delavci tožečih strank), zato je neprepričljiva trditev, da naj bi prodajalec tožencu vseeno zagotovil izpraznitev prostorov. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek o nedobrovernosti tožene stranke oprlo tudi na to, da je le-ta po nakupu nepremičnin kar leto in pol plačevala stroške v sorazmerju s poslovnimi prostori, ki jih je dejansko zasedala, in je šele nato zahtevala uporabnino od tožečih strank. Ne drži tudi pritožbena navedba, da naj bi ob podpisu memoranduma z dne 10. 6. 2003 tožena stranka prevzela le del prostorov, saj iz besedila memoranduma izhaja, da je tožena stranka v posest prevzela vse prostore. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba neprepričljivo izpodbija posamezne izpovedi zaslišanih prič. Kljub temu, da se je sodišče prve stopnje v svoji argumetnaciji oprlo tudi na izpovedi prič S., G., K., C., N. in ostalih zakonitih zastopnikov tožeče stranke, je mogoče že na podlagi drugih dokazov sprejeti zaključek, da je tožena stranka ob nakupu nepremičnin vedela, da kupuje samo tiste prostore, ki jih je pred tem zasedala družba A., d.o.o. Tudi sicer pritožbeno izpodbijanje verodostojnosti prič ni utemeljeno. Navedbe, da naj bi sodišče izpovedi prič ovrednotilo drugače, kot jih je sodišče v postopku II P 1254/2010, pritožbenega sodišča (iz že navedenih razlogov nevezanosti sodišča na obrazložitev sodbe v drugem postopku) ne prepričajo. V relevantni izpodbijani sodbi se je sodišče prve stopnje opredelilo do izpovedi vseh relevantnih prič, ocenilo njihovo verodostojnost in svojo odločitev tudi utemeljilo. To dokazno oceno sprejema tudi pritožbeno sodišče.

12Pritožba izpodbijani sodbi očita še, da se je neutemeljeno oprlo na cenitev N., saj naj bi cene nepremičnin po izdelavi cenitve rasle, zaradi česar je opravljena cenitev neuporabna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje ni sklicevalo na ceno nepremičnin, navedeno v cenitvi N., temveč na opis prostorov v cenitvi (str. 11 izpodbijane sodbe). Na 2. strani cenitve naj bi bilo izrecno zapisano, da so vanjo zajeti le tisti objekti oz. prostori, za katere je imel naročnik razpolagalno pravico oz. pravico uporabe, iz česar je sodišče prve stopnje sklepalo, da ni šlo za cenitev oz. kasnejšo prodajo celotnih parcel. Pritožba je zato tudi v tem delu neutemeljena.

13Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da ji ni dodelilo 30-dnevnega roka za odgovor na tožbo po tem, ko je tožena stranka z vlogo dne 24. 6. 2013 postavila nov podredni zahtevek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka na naroku za glavno obravnavo dne 2. 7. 2013, ki je neposredno sledil vlogi tožeče stranke z podrednim zahtevkom, ni zahtevala dodatnega roka za odgovor na pripravljalno vlogo tožeče stranke, zato sedaj tega ne more uspešno uveljavljati v pritožbi. Poleg tega gre pri novem podrednem zahtevku za zahtevek, ki temelji na popolnoma enaki dejanski in pravni podlagi kot primarni zahtevek. Zahtevka se razlikujeta zgolj po tem, da se je primarni zahtevek glasil na ugotovitev lastninske pravice na idealnih deležih; podredni pa se glasi na ugotovitev lastninske pravice na točno določenih prostorih. Poleg tega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik tudi ni izkazal, da bi navedeno kršitev (nedoločitev roka za odgovor na vlogo tožeče stranke) uveljavljal že na postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče je izvedlo narok, na katerem bi to lahko storil. Če kršitve ni uveljavljal na prvi stopnji, pa ga bremeni prepoved uveljavljanja te kršitve v pritožbenem postopku (286.b člen ZPP). Zatrjevana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

14Pritožba uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje ob postavitvi podrednega zahtevka dopustilo predlaganje novih dejstev in novih dokazov. O ugovoru prekluzije se je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi že izreklo, in sicer ga je povsem pravilno zavrnilo, saj je tožeča stranka sporno izvedensko mnenje priložila svoji prvi pripravljalni vlogi v ponovljenem postopku. Glede dopolnitve izvedenskega mnenja, katerega je tožeča stranka res vložila kasneje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče svoje odločbe nanj sploh ni oprlo, zaradi česar morebitna kršitev določb postopka o tem, da je bil dokaz predlagan prepozno, na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe ne vpliva.

15Tudi pritožba zoper stroškovno odločitev ni utemeljena. Ni res, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, katere stroške je sodišče tožeči stranki priznalo. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožeči stranki stroške priznalo na podlagi predloženega stroškovnika (list. št. 397) ter ji kot potrebne priznalo odvetniške stroške, materialne stroške, 22% DDV in sodno takso za tožbo, pritožbo in revizijo.

16Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

17Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj pri nastalih stroških ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, ker tožeča stranka s svojimi navedbami ni v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve.