VSL sodba in sklep I Cp 2710/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi:

- v I. točki izreka glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine za čas po 28. 9. 2012 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede plačila pravdnih stroškov.

- v II. točki in IV. točki izreka v celoti in se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke po tožbi (in tožene stranke po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožeča stranka), na plačilo uporabnine v višini 5.5000,00 EUR in sicer vsaki tožnici polovico, to je po 2.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter na povračilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Glede zahtevka po nasprotni tožbi je razsodilo, da sta V. B. in M. T. dolžni tožeči stranki po nasprotni tožbi in toženi stranki po tožbi (v nadaljevanju tožena stranka) A. B. v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe plačati vsaka po 1.315,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), kolikor je po nasprotni tožbi A. B. zahtevala v plačilo več zakonskih zamudnih obresti, je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da sta V. B. in M. T. dolžni v roku 15 dni A. B. povrniti pravdne stroške v višini 1.198,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnic, tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi pa zavrne, s stroškovno posledico, podrejeno, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Uvodoma povzema nesporno dejansko stanje ter navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje za tožnici presenečenje. Povzema predpostavke neupravičene pridobitve (190. člen OZ) in navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s citiranim zakonskim določilom. Sodišče se sklicuje na sodno prakso in doda pogoj, ki ga zakon ne pozna, odsotnost privolitve prikrajšanja. Toženka od smrti pokojnega zapustnika M. B. v svojo korist uporablja celotno stanovanje, tudi solastni delež tožnic na spornem stanovanju uporablja brez kakršnegakoli denarnega nadomestila, izkazani sta tako neupravičena obogatitev, kot prikrajšanje. Zahtevek je usklajen s sodno prakso tudi po višini. Sodišče je napačno uporabilo sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 201/2003 in II Ips 508/2006. Neupravičenost do uporabnine ni zadovoljivo dokazana in dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožba nato opozarja na več odločb Višjega sodišča in opozarja, da v predmetnem pravdnem postopku sama narava stanovanja glede možnosti souporabe ni bila upoštevana. Pravico do plačila uporabnine namreč nima tisti, ki nepremičnine prostovoljno ne uporablja, niti mu drugi solastnik tega ne preprečuje, čeprav je uporaba glede na naravo in namen stvari možna. Souporaba stanovanja ali družinske hiše med solastniki, ki niso družinsko povezani, je praviloma nemožna. Vprašanje je, koliko je pravno relevantno dejstvo, ki ga navaja toženka, da sta tožnici iz stanovanja odšli. Sodišče je napačno tolmačilo oziroma sploh ni upoštevalo izpovedi tožnice V. B. glede razloga selitve, sodišče glede tega tudi ni zaslišalo tožnice M. T. Sodišče je stališče tožnic samovoljno umestilo v brezčasovni okvir in je nezastaranje tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi utemeljevalo s tem, da naj bi tožnici vse do vložitve tožbe zahtevali, da naj se stanovanje razdeli po treh enakih delih. Toženka ni mirno sprejela stališča tožnic, predloga, kako naj si nepremičnino razdelijo. Celotne situacije tudi ni možno zvesti le na oznako skrhanih medsebojnih odnosov, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče. Primarno vprašanje je, ali je trditev, da toženka tožnicama ni nikoli branila souporabe stanovanja in da tožnici zahteve nista postavili, v danem primeru dejansko relevantna osrednja točka, sodišče se ni ukvarjalo z objektivno nemožnostjo souporabe. Dejstvo je, da je toženka zasedala celo stanovanje in je krivda za nepostavitev zahteve na strani tožene stranke. Tožena stranka je zatrjevala, da celotnega stanovanja ne uporablja in da je otroška sodba prazna, torej bi lahko kot skrben uporabnik poskrbela za oddajo odvečne sobe, za mesečno najemnino, ki bi pripadla solastnicam. Sodišče je dokazni predlog za ogled stanovanja zavrnilo. Prikrajšanje je bilo izvedeno tudi zaradi ugoditve zahtevku iz nasprotne tožbe. Dejstvo je, da sta tožnici šele julija 2013 od upravnika prejeli poziv – obračun za stroške in položnico za plačilo rezervnega sklada, prej ju upravnik ni obveščal in pozival ali postavil zahteve, da sta dolžni plačevati stroške stanovanja, takšnega zahtevka ni postavila niti toženka. Tožnici z upravnikom nista sklenili pogodbe o upravljanju, toženka povračila stroškov od tožnic do tožbenega zahtevka v tej pravdni zadevi ni nikoli zahtevala. Prvostopenjsko sodišče je z ugoditvijo zahtevi po povračilu vseh stroškov ravnalo v nasprotju s 7. členom Pravilnika o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj. Obratovalne stroške plačuje vsakokratni uporabnik stanovanja, obratovalni stroški pa obsegajo med drugim tudi ogrevanje, tožnici nista uporabnici stanovanja in obratovalnih stroškov nista dolžni plačevati. Zaključek sodišča glede 68. člena SPZ dodatno izkazuje, da je sodba nepravilna in nezakonita. Podan je tudi obstoj procesnih kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določilom 1. odstavka istega člena, saj sta neizvedba dokaza z ogledom in izvedencem gradbene stroke vplivali na zakonitost in pravilnost sodbe.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

Glede zahtevka po tožbi na plačilo uporabnine:

5Sodišče prve stopnje je glede dejanskega stanja v zvezi z materialnopravno določbo 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pravilno ugotovilo, da tožnici od toženke nista nikoli zahtevali souporabe spornega stanovanja. Dne 27. 9. 2012 sta toženki predlagali sklenitev dogovora, da toženka postane izključna lastnica stanovanja tako, da vsaki izplača vrednost solastninskega deleža na stanovanja, vsaki v višini po 11.000,00 EUR. Zmotno pa je nadaljnje stališče sodišča prve stopnje, da sta tožnici, ker po nasprotnem predlogu toženke nista več zahtevali spremembe načina uporabe stanovanja, s tem privolili v svoje prikrajšanje. Da sta privolili v svoje prikrajšanje, je namreč mogoče šteti le za obdobje do njunega predloga toženki glede razdružitve solastnine. S tem, ko sta toženki predlagali sklenitev dogovora, sta namreč jasno izrazili svojo voljo, zahtevali sta tudi plačilo uporabnine, čeprav za čas do navedene zahteve neupravičeno. Od trenutka, ko sta izrazili svojo voljo, je bilo jasno, da privolitve v prikrajšanje ni več, zato je za obdobje od tega trenutka dalje, dokler niso urejena razmerja glede solastne stvari bodisi v nepravdnem postopku ali izven njega, potrebno preprečiti na eni strani prikrajšanje in na drugi strani obogatitev tistega, ki uporablja solastno stvar preko svojega sorazmernega deleža. Od trenutka, ko je bila predlagana sklenitev dogovora, je torej podlaga za neupravičeno obogatitev podana, zato je bilo potrebno v I. točki izreka v zavrnilnem delu za čas od 28. 9. 2012 (ko je tožena stranka dopis prejela) sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tožeče stranke, ki se predvsem sklicuje na sodbe višjih sodišč glede objektivne nemožnosti uporabe, saj tožnici do 27. 9. 2012 uporabnine nista zahtevali, s tem sta v svoje prikrajšanje privolili, zato sama eventualna nemožnost skupne uporabe oziroma uporabe v skladu s solastniškim deležem, ni odločilna, pritožbena navedba, da v svoje prikrajšanje nista privolili pa ni utemeljena. Glede na že navedeno privolitev v prikrajšanje, odgovarjanje na ostale obširne pritožbene navedbe v zvezi z nemožnostjo souporabe glede na naravo in namen stvari, glede nemožnosti fizične razdelitve stanovanja, glede tega, ali sta tožnici prostovoljno odšli in o skrhanih odnosih, niso pravno relevantne in zato sodišče druge stopnje na te trditve ne odgovarja.

Glede zahtevka po nasprotni tožbi:

7Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, da sta tožnici toženki dolžni povrniti (sorazmeren del) stroškov upravljanja, vplačil v rezervni sklad in nadomestil za uporabo stavbnega zemljišča glede na njun solastni delež na stanovanju, oprlo na 68. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa da stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Pri tem je navedlo, da navedena določba ne govori ničesar o tem, da solastniki trpijo bremena, ki se nanašajo na celo stvar le pod pogojem, da solastno stvar uživajo. Stališče sodišča prve stopnje glede tega je zmotno, saj pritožba utemeljeno opozarja na Pravilnik o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj, glede na to, da toženka terja sorazmeren del plačanih zneskov za čas od 5. 11. 2008 dalje. Takrat veljavni pravilnik je določal, da obratovalne stroške plačuje vsakokratni uporabnik stanovanja. Tudi sicer je mogoče ugotoviti, da Stanovanjski zakon kot dolžnika terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe določa konkretnega uporabnika, primer za to je 4. odstavek 24. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), po katerem je (če najemna pogodba ne določa drugače) dolžnik terjatev iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemnik, dolžnik ostalih terjatev pa etažni lastnik. Dejstvo, kdo stanovanje dejansko uporablja, torej je pravno relevantno, česar pa sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo.

8Po drugi strani tožeča stranka utemeljeno opozarja tudi na pravno relevantne trditve, da za zneske, ki jih vtožuje tožena stranka v tem pravdnem postopku ni prejela položnice s strani upravnika, da je upravnik ni obveščal, pozival ali postavil zahtevka, da sta tožnici dolžni plačevati stroške stanovanja in da je toženka stroške plačevala in do tožbenega postopka v pravdni zadevi povračila stroškov ni zahtevala. Navedene trditve so pravno relevantne zato, ker za plačilo stroškov upravljanja, obvezna vplačila v rezervni sklad in za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega stavbišča, ni določena solidarna obveznost solastnikov stanovanja. V tem primeru bi tožena stranka od solastnic lahko terjala povračilo, kot to terja v tem pravdnem postopku, glede stroškov, ki so jih dolžni nositi lastniki ne glede na uporabo, v skladu z 68. členom SPZ. Ker pa je določeno, da solastniki nosijo stroške v skladu s svojimi deleži, navedeno pomeni, da stroškov, ki jih je tožena stranka plačala (namesto tožnic), dejansko ni bila dolžna plačati (torej preko svojega deleža), zato bi moralo sodišče njen zahtevek presojati po pravilih, ki urejajo poslovodstvo brez naročila. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje tudi v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Iz navedenih razlogov je bilo potrebno sodbo razveljaviti tudi glede zahtevka po nasprotni tožbi.

9Sodišče druge stopnje ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka, ker bi sicer prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe, zato je sodbo sodišča prve stopnje v že navedenih delih razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Glede zahtevka za plačilo uporabnine za čas od 28. 9. 2012 je namreč sporna še višina, glede zahtevka po nasprotni tožbi pa bo potrebno upoštevati, kot že navedeno, novo materialnopravno podlago, to je poslovodstvo brez naročila, po predhodni razmejitvi stroškov na tiste, ki so vezani na uporabnike stanovanja in tiste, ki so od uporabe neodvisni. Le glede slednjih je namreč lahko utemeljen zahtevek tožene stranke, upoštevaje nadaljnje pogoje poslovodstva brez naročila.

10V ostalem delu pa pritožba, iz že navedenih razlogov, ni utemeljena. Ker sodišče druge stopnje v tem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari v večjem delu, je razveljavljen tudi stroškovni izrek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).