VSL sodba I Cpg 554/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 131978/2010 z dne 23.9.2010. Ugotovilo je obstoj terjatve tožeče stranke na dan začetka postopka prisilne poravnave v višini 86.597,97 EUR (glavnica) in 23.772,61 EUR (obresti). Toženi stranki je naložilo, da mora plačati tožeči stranki znesek 59.600,11 EUR do 11.12.2016, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 12.12.2016 dalje. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke.

2V pritožbi zoper sodbo je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožba očita sodišču prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ocenjuje, da iz navedb in dokazov tožene stranke izhaja, da je bilo za vtoževano terjatev dogovorjeno plačilo s kompenzacijo, do katere pa ni prišlo iz razlogov na strani tožeče stranke. Navedeno bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, če bi zaslišalo pričo G. R. in tožečo stranko, vendar je ta dokazna predloga zavrnilo brez pojasnitve razlogov. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti in storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo listinsko dokumentacijo v spisu, izvedbo drugih dokazov (zaslišanje prič, tožeče stranke...) pa je zavrnilo, saj je ocenilo, da ti dokazi niso pomembni za odločitev. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti predlaganega dokaza. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, katere dokaze je izvedlo ter pojasnilo, da je dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, saj je že na podlagi listinskih dokazov ugotovilo dejstva, potrebna za odločitev o zahtevku.

6Po pregledu spisa višje sodišče ugotavlja, da pritožba neresnično zatrjuje, da je tožena stranka “dejstvo, da je bil med strankama za vtoževani znesek dogovorjen drugačen način plačila in sicer kompenzacija, do katere pa ni prišlo ravno iz razlogov na strani tožeče stranke“, tožena stranka (ponovno) izpostavila na naroku za glavno obravnavo. V svoji (edini) pripravljalni vlogi (z dne 11.4.2012) tožena stranka ni niti omenila dogovora o plačilu s kompenzacijo. Tožeča stranka je v vlogi z dne 25.4.2012 zatrjevala, da tožena stranka dogovorjenih kompenzacij z družbo E. R., d. o. o. ni nikoli omogočila. Sodišče prve stopnje je to vlogo 15.5.2012 vročilo toženi stranki skupaj s pozivom, da v roku 15 dni nanjo odgovori in jo hkrati opozorilo na posledice zamude (286.a člen ZPP). Tožena stranka na navedbo tožeče v zvezi s kompenzacijo ni pravočasno odgovorila. Prepozno, šele na naroku za glavno obravnavo (17.1.2013), je tožena stranka navedla, da iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno plačilo s kompenzacijo, do katere pa ni prišlo iz razlogov, ki so bili na strani tožeče stranke - tožeča stranka bi morala nabaviti material pri družbi E.

7Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo dogovor o kompenzaciji. Obe stranki sta potrdili, da je bilo med njima dogovorjeno plačilo s kompenzacijo. Glede na to, da je tožeča stranka navajala, da tožena stranka ni omogočila kompenzacij in nabave materiala pri E., d. o. o., tožena stranka pa tega zatrjevanega dejstva ni pravočasno prerekala, sodišču prve stopnje v zvezi s tem ni bilo potrebno izvajati dokazov (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da tožeča stranka ni bila poplačana s predlagano kompenzacijo iz razlogov na njeni strani. Dokazno breme o tem, da je obveznost poravnana, je namreč na strani dolžnika, torej tožene stranke.

8Pritožba ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede obstoja obveznosti, temveč vztraja, da je bilo dogovorjeno plačilo obveznosti s kompenzacijo. Navaja, da je v skladu z 282. členom OZ izpolnitev v izvršitvi tistega, kar je v vsebini obveznosti in bi zato tožeča stranka tako uveljavljala le zahtevek na izvršitev kompenzacije ali morebitni odškodninski zahtevek nasproti toženi stranki.

9Zmotno je pritožbeno stališče, da tožeča stranka zaradi dogovorjenega plačila s kompenzacijo ne more zahtevati plačila v denarju. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ne glede na to, da sta se stranki dogovorili za plačilo s kompenzacijo, to še ne pomeni, da nasprotna stranka svoje obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled, če se terjatve niso kompenzirale. Predmet izpolnitve je v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti in da je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim niti ne more upnik zahtevati kaj drugega (282. člen OZ). Med strankama je bila na podlagi ponudbe in naročilnice sklenjena pogodba, iz katere (in tudi iz začasne situacije) izhaja, da je bilo dogovorjeno plačilo del. Gre za denarno izpolnitev, ki zaradi (očitno naknadnega) dogovora o plačilu s kompenzacijo, ni izgubila svoje denarne narave. Dogovor o plačilu s kompenzacijo je le dogovor o načinu izpolnitve denarne terjatve (brez denarnega toka), ki ni iztožljiv. Zatrjevani neuspeh izvedbe kompenzacije z nabavami pri družbi E., d. o. o. sodi v sfero tožene stranke, edini učinek neizvršene kompenzacije pa je v tem, da denarna obveznost tožene stranke ni bila izpolnjena. Ker tožena stranka (ne ob zapadlosti terjatve in tudi ne kasneje) izpolnitve ni opravila na način, kot je bilo dogovorjeno, je denarni tožbeni zahtevek utemeljen in pravilen.

10Pritožba nasprotuje sodbi tudi v delu, kjer je sodišče prve stopnje (po njenem mnenju samovoljno) ugodilo tožbenemu zahtevku, upoštevaje sklep o potrjeni prisilni poravnavi nad toženo stranko.

11Potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave (prvi odstavek 212. člena ZFPPIPP). Znesek terjatve, za katero učinkuje prisilna poravnava, je enak vsoti (primerjaj četrti odstavek 212. člena ZFPPIPP): glavnice terjatev po stanju na ob začetku postopka prisilne poravnave in obresti, obračunanih za obdobje do začetka postopka prisilne poravnave. Navedeni znesek terjatve je podlaga (osnova) za izračun deleža, v katerem mora dolžnik terjatev plačati na podlagi potrjene prisilne poravnave (prim. 1. točko prvega odstavka 214. člena ZFPPIPP). Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je prenehala pravica tožeče stranke uveljaviti plačilo v sodnem postopku glede na pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave v deležu, ki presega 54%, ter za obresti pred potekom roka za plačilo (11.12.2016) in je dajatveni tožbeni zahtevek za vtoževano terjatev v deležu, ki je višji od deleža, določenega v prisilni poravnavi, utemeljeno zavrnilo. Pravilno pa je toženi stranki naložilo plačilo 59.600,11 EUR (54% od seštevka glavnice in obračunanih pripadajočih obresti (110.370,85 EUR)) v roku do 11.12.2016, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 12.12.2016 do plačila.

12Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem zatrjuje, da je potrebno tudi pri odločitvi o pravdnih stroških upoštevati sklep o potrjeni prisilni poravnavi. Terjatev za plačilo pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče odloči, kdo je dolžan povrniti stroške postopka, katere stroške je dolžan povrniti in določi tudi njihovo višino. Terjatev za plačilo pravdnih stroškov torej ne nastane v času, ko so bila opravljena posamezna pravdna dejanja, za katera so stroški odmerjeni, temveč šele z odločbo sodišča, s katero so pravdni stroški ugotovljeni. Navedeno pomeni, da je terjatev tožeče stranke do tožene iz naslova pravdnih stroškov nastala šele z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP).