VSL sodba I Cpg 1056/2012

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni po prejemu te sodbe plačati znesek 32.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 4. 2009 dalje do plačila ter

- v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni po prejemu te sodbe povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.743,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„1. Tožena stranka R. je dolžna tožeči stranki Z. plačati znesek 32.000,00 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 4. 2009 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

2Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse njene pravdne stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.“

V II. točki izreka pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 1.372,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, v 15 dneh.

2Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

Ugotovljeno dejansko stanje

5Tožeči stranki je bila v postopku o prekršku izrečena globa za dva prekrška. Na podlagi zahteve za sodno varstvo je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni glede enega prekrška postopek zaradi zastaranja ustavilo, za drug prekršek pa je tožeči stranki izreklo globo v višini 96.000,00 EUR. V pravnem pouku je zapisalo, da zoper to sodbo ni pritožbe. Tožeča stranka je del globe v vtoževanem znesku (32.000,00 EUR) plačala, hkrati pa je vložila pritožbo na Višje sodišče v Mariboru. Slednje je pritožbo obravnavalo, saj je presodilo, da je bil pravni pouk okrajnega sodišča napačen. Zaradi zastaranja pregona je še zoper preostali del postopek o prekršku ustavilo.

6Zahtevo tožeče stranke za vračilo plačanega zneska je Državno pravobranilstvo RS zavrnilo s pojasnilom, da v skladu s 193. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) zastaranje pregona ne predstavlja temelja za pravico do odškodnine.

Razlogi sodišča prve stopnje

7Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na trditvah, da je globo v vtoževanem znesku plačala izključno iz razloga, ker je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni v pravnem pouku zmotno navedlo, da zoper sodbo ni pritožbe, postopek zoper njo pa je bil pravnomočno ustavljen.

8Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo s sklicevanjem na pogoje iz 193. člena ZP-1 ter obrazložitvijo, da v obravnavanem primeru sankcija ni bila izrečena neupravičeno in tako ni podan element protipravnega ravnanja tožene stranke, saj postopek ni bil ustavljen iz razloga, ker dejanje ni prekršek ali ker so bili podani razlogi, ki izključujejo storilčevo odgovornost za prekršek. Presodilo je, da tudi po splošnih načelih odškodninskega prava tožeča stranka ni izkazala protipravnega ravnanja tožene stranke.

Razlogi za ugoditev pritožbi

9Pravico do povrnitve škode po 26. členu Ustave RS (v nadaljevanju URS) je treba ločiti od primera, ko ima oškodovani pravico do povračila škode na podlagi izrecne določbe 193. člena ZP-1, ki prestavlja konkretizacijo 30. člena URS (pravica do rehabilitacije in odškodnine). Podlaga za odškodninski zahtevek v tem primeru namreč ni protipravno ravnanje nosilca oblasti, temveč je protipraven oziroma nedopusten le obstoj škode. Samo, če ne gre za primer po navedenem členu ZP-1, obdolženec pa je zaradi ravnanja uradne osebe vseeno pretrpel določeno škodo, ima možnost uveljaviti odškodnino v pravdnem postopku mimo tega določila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno najprej presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka po določbi 193. člena ZP-1. Za povračilo škode zakon določa dve podlagi: 1) neopravičen izrek sankcije, ki je uporabna v primeru spremembe ali razveljavitve pravnomočne odločbe z izrednimi pravnimi sredstvi in 2) plačilo oziroma izterjava globe pred pravnomočnostjo.

10Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka zmotno presojalo le po prvi podlagi, ki v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Če je bila globa plačana prostovoljno pred pravnomočnostjo, kakršna je situacija v konkretni zadevi, pravica do povračila škode ne more biti uveljavljana na podlagi neopravičenega izreka sankcije.(1) Prvostopenjska sodba Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni zaradi napačnega pravnega pouka namreč ni postala pravnomočna(2). Višje sodišče v Mariboru je vloženo pritožbo tožeče stranke obravnavalo in zaradi zastaranja pregona postopek ustavilo.

11Temeljni pogoj za pravico do povrnitve škode zaradi plačila globe pred pravnomočnostjo iz 193. člena ZP-1 je, da je bila globa plačana neupravičeno, torej da nima podlage v kasneje izrečeni sankciji ali da plačilo ni zapadlo.(3) V obravnavani zadevi je podano prav tako dejansko stanje. Tožeča stranka je del izrečene globe plačala pred pravnomočnostjo ter zapadlostjo, s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje pa je uspela na način, da se je postopek o prekršku zoper njo zaradi zastaranja pregona ustavil. Drugače kot pri neopravičenem izreku sankcije se v primeru (tudi prostovoljnega) plačila globe pred pravnomočnostjo pravica do odškodnine doseže že z uspešno vložitvijo rednega pravnega sredstva.(4) Razlog za uspeh s pritožbo ni pomemben. Bistveno za odločitev v obravnavani zadevi je torej, da je tožeča stranka globo pred pravnomočnostjo plačala neupravičeno, zato ima na podlagi 193. člena ZP-1 pravico do povračila škode.

12Višini tožbenega zahtevka tožena stranka ni nasprotovala. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, se po določbi drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) štejejo za priznana in jih ni treba dokazovati. Na ta način je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovljeno tudi glede višine zahtevka. Sodišče prve stopnje pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (peta alineja 358. člena ZPP).

13Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških pravdnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je skladno z načelom uspeha tožeči stranki priznalo priglašene stroške, upoštevajoč Zakon o odvetniški tarifi, in sicer 703,30 EUR za nagrado za postopek (tar. št. 3100), 649,20 EUR za nagrado za narok (tar. št. 3102), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002), 20 % DDV (tar. št. 6007) ter 96,90 EUR potnih stroškov za relacijo Maribor - Ljubljana - Maribor (tar. št. 6003), kar skupaj znaša 1.743,90 EUR. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožeči stranki te stroške naložilo v plačilo. V primeru zamude je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

---------------------------------------------

(1) Prim. Jenull: Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 786.

(2) Napačen pravni pouk ne more biti v škodo stranke in ji ne sme povzročiti negativnih posledic.

(3) Prim. Jenull, navedeno delo, str. 787.

(4) Prim. Jenull, navedeno delo, str. 787.