VSL sodba I Cpg 1369/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh plačati toženi stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 639,28 EUR.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„ I. Toženi stranki se prepove uporabe skrajšane firme TPS IMP d.o.o.

II. Iz sodnega registra se pri toženi stranki, ki se vodi pod matično številko 000 izbriše skrajšana firma TPS IMP d.o.o., vse v 15 dneh pod izvršbo.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse na TRR pooblaščenca tožeče stranke odvetnika A., št. TRR 000 pri banki X. d.d.".

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki(1) povrniti njene pravdne stroške v znesku 969,00 EUR.

2Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo odvetniških stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V bistvenem so pritožbeni razlogi naslednji:

- primarna dejavnost strank je povezana s klimatskimi napravami, to je proizvodnjo, servisom in distribucijo klimatskih naprav. Edino bistveno je, kakšno dejavnost družba dejansko opravlja in ne katere dejavnosti ima vpisane v ustanovitvenem aktu oziroma v poslovnem registru;

- stranki nastopata v krogu istih potrošnikov oziroma odjemalcev; posledično se morajo firme družb jasno razlikovati med seboj;

- besedi IMP v firmah pravdnih strank sta ne samo zavajajoče podobni, temveč identični; varstvo firme je namenjeno zaščiti že same objektivne možnosti, da do zamenjave lahko pride;

- kratica kot jo uporablja tožeča stranka posledično ne opravlja nobene razlikovalne funkcije. Kratica IMP ni v splošni rabi za označevanje točno določene dejavnosti, kar pomeni, da ni generični pojem. Zato lahko predstavlja izključno fantazijski dodatek;

- tožeča stranka je prva registrirala svojo firmo s kratico IMP, zato tožena stranka v svojo firmo ne more vnesti bistveno enake sestavine.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4Stranki sta zahtevali povrnitev pritožbenih stroškov.

5Pritožba ni utemeljena.

6Družba z omejeno odgovornostjo mora imeti v firmi dodatno sestavino iz 13. člena tega zakona in oznako d.o.o. (tretji odstavek 27. člena Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1). Kakšno dodatno sestavino mora imeti firma je določeno v 13. členu ZGD-1. Firma ima lahko dodatne sestavine, ki družbo podrobneje označujejo, ki pa ne smejo biti take, da spravljajo ali utegnejo spraviti v zmoto glede vrste ali obsega poslovanja, ali da bi utegnilo priti do zamenjave s firmo ali znakom razlikovanja druge osebe, ali bi kršile pravice drugih oseb. Družba pa lahko uporablja tudi skrajšano firmo, ki vsebuje vsaj sestavino, po kateri se firma družbe razlikuje od firm drugih družb in oznako, za kakšno družbo gre, ki se tudi vpiše v register (drugi in tretji odstavek 19. člena ZGD-1).

7Predmet tožbenega zahtevka je prepoved toženi stranki uporabljati skrajšano firmo TPS IMP d.o.o. Zato se je sodišče druge stopnje v prvi vrsti osredotočilo na pravilno materialno pravno uporabo drugega odstavka 19. člena ZGD-1. Načelo izključnosti (polne) firme družbe v skladu z določbo 21. člena ZGD-1, ki določa jasno razlikovalnost od firm vseh drugih družb, velja tudi za skrajšano firmo. Preizkus razlikovalnega elementa firme pri skrajšani firmi je treba opraviti v skladu z določbo drugega odstavka 19. člena ZGD-1. Družba, ki uporablja tudi skrajšano firmo mora vsebovati vsaj (eno) sestavino, po kateri se firma družbe razlikuje od firm drugih družb.

8Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje nosilnemu razlogu v 14. točki izpodbijane sodbe. V slednji je sodišče prve stopnje razložilo, da lahko že na prvi pogled ločimo tožečo in toženo stranko, ne glede na fantazijski dodatek, IMP pri obeh firmah, saj se tožeča stranka glasi: "Hidria IMP Klima d.o.o.", tožena stranka pa "TPS IMP d.o.o.". Sodišče druge stopnje tem razlogom še dodaja, da je pri skrajšani firmi ključnega pomena, da firma vsebuje vsaj (eno) sestavino po kateri se (skrajšana) firma družbe jasno razlikuje od (skrajšane) firme druge družbe. Firma tožene stranke se po sestavini TPS jasno razlikuje od skrajšane firme tožeče stranke, ki vsebuje še dve sestavini in sicer Hidria in Klima. Zato je že na tej ravni zaznavanja viden razlikovalni element obeh sestavin skrajšane firme tožeče stranke, to je Hidria in Klima od sestavine skrajšane firme tožene stranke, to je TPS. Razlikovalne sestavine obeh skrajšanih firm so očitne tudi, če gre za krog istih potrošnikov. Zato kratica IMP ne bi utegnila spraviti v zmoto drugih oseb glede vrste ali obsega poslovanja. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno sklepalo, da se skrajšana firma tožene stranke jasno razlikuje od skrajšane firme tožeče stranke in zato ni podlage za uporabo določbe drugega odstavka 23. člena ZGD-1.

9Kot neutemeljene se zato izkažejo pritožbene trditve o pomembnosti opravljanja dejavnosti strank v krogu istih potrošnikov. Že samo zato, ker je bila skrajšana firme tožeče stranke vpisana v sodni register pred skrajšano firmo tožene stranke pa ne more biti, ob jasnem razlikovanju skrajšanih firm v smislu drugega odstavka 19. člena ZGD-1, utemeljen njen tožbeni zahtevek.

10Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožbenim razlogom, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Primeri, na katere se sklicuje tožeča stranka, so drugačni od obravnavanega(2).

11Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP). Materialno pravo navedenih določb ZGD-1 pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato je sodišče druge stopnje priznalo toženi stranki stroške za nagrado po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi ZOdvT) v znesku 504,00 EUR, pavšalni znesek po tar. št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR, skupaj 524,00 EUR. Od tega zneska pripada toženi stranki še davek na dodatno vrednost (tar. št. 6007) v višini 22 % kar znesek 115,28 EUR. Skupaj zato pripada toženi stranki 639,28 EUR stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

------------------------------------------------

(1) Sodišče ni določilo izpolnitvenega roka (glej drugi odstavek 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju).

(2) primerjaj sodba III Ips 127/97, III Ips 59/95, VSL sodba I Cpg sodba 467/2010