VSL sodba I Cpg 660/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek zavrne (1. točka izreka), tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.580,30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožnici pa v roku 15 dni od vročitve odločbe sodišča druge stopnje naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je v predmetni zadevi že odločalo, in sicer je s sklepom I Cpg 322/2012 z dne 23.4.2014 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo in sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje napačno štelo popravljeni naziv toženca s strani tožnice kot subjektivno spremembo tožbe, v katero toženec ni privolil, posledično pa nepravilno zaključilo, da ni podana pasivna legitimacija toženca, prvotno navedenega kot Republika Slovenija – Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, in tožbeni zahtevek zavrnilo.

6Republika Slovenija (zanjo pa toženec) je na podlagi 1. odstavka 5. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Ur. list RS, št. 55/92 z dne 20.11.1992) postala lastnica kmetijskih zemljišč in gozdov, ki jih je iz svojega premoženja izločila tožnica, ki je pred tem na teh sredstvih imela pravico uporabe. V ta namen je bila med tožnico in Republiko Slovenijo oziroma Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov dne 30.6.1994 sklenjena Pogodba o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov (priloga A3), dne 20.10.1994 pa še aneks k tej pogodbi (priloga A4). 2. odstavek 5. člena ZLPP je podjetjem (torej tudi tožnici) omogočal, da nadaljujejo z uporabo kmetijskih zemljišč in gozdov, zaradi česar sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo z dne 19.9.1995 (priloga A5) in dne 22.5.1996 še aneks št. 1 (priloga A6). S tako sklenjeno najemno pogodbo sta se dogovorili, da se plačana kupnina tožnice za vsa kmetijska zemljišča v višini 400.016,20 DEM (oziroma po aneksu v višini 481.484 DEM) pobotava z letno najemnino za najem teh zemljišč. Tožnica je naknadno predlagala skrčenje predmeta najema, toženec pa ji je v podpis ponudil novo zakupno pogodbo št. 18350-2600/09 (priloga A10), ki pa za tožnico ni bil sprejemljiva. Toženec je nato z dopisom z dne 21.4.2010 najemno pogodbo in aneks št. 1 z dnem 31.12.2010 odpovedal (priloga A7). Tožnica sedaj s tožbo na podlagi 17. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ, Ur. list RS, št. 10/1993 z dne 24.2.1993) od toženca zahteva plačilo odškodnine v višini 91.485,96 EUR, ki dejansko predstavlja znesek kupnine za sporna zemljišča, ki v času trajanja najema še ni bila pobotana z najemnino.

7Kot izhaja že iz obrazložitve sodišča prve stopnje, je Ustavno sodišče z odločbo U-I-77/93 z dne 16.7.1995 ugotovilo, da 1. odstavek 5. člena ZLPP ni v neskladju z Ustavo, saj pravnim osebam, ki so imele v uporabi zemljišča v družbeni lastnini, ni mogoče priznati upravičenj, ki izhajajo iz pravice do zasebne lastnine (72. in 79. točka). Takšna določba je tudi v skladu s posebno naravo, pomenom in pretežnim načinom pridobitve kmetijskih zemljišč in omiljena z nadaljnjo določbo 2. odstavka 5. člena ZLPP, ki po izrecni razlagi Ustavnega sodišča tem podjetjem omogoča zakup podržavljenih zemljišč tako, da se jim kupnina za odplačno pridobljeno zemljišče, ki je bilo na podlagi 5. člena ZLPP podržavljeno, upošteva oziroma pobotava z zakupnino (63. in 64. točka), pri čemer pa v primeru, da se podjetja niso odločila za sklenitev zakupne pogodbe, pravice do vračila kupnine oziroma do odškodnine nimajo. Podobno stališče izhaja tudi iz 17. člena ZSKZ, ki v 4. odstavku prav tako izrecno določa, da se ob plačilu zakupnine ali odškodnine za podeljeno koncesijo pri upravljalcih iz 1. odstavka tega člena (ki je prav tako prestal ustavni preizkus z odločbo U-I-78/93 z dne 18.10.1995) upošteva kupnino za odplačno pridobljena zemljišča tako, da se do poravnave te kupnine, kupnina in zakupnina ali odškodnina pobotata.

8Tako ZLPP kot ZSKZ, na podlagi katerih tožnica temelji svoj zahtevek in ki sta glede na OZ specialna predpisa, tožnici torej za podržavljena zemljišča ne dajeta pravice do odškodnine, pač pa ji kot kompenzacijo nudita zgolj sklenitev najemne oziroma zakupne pogodbe, posledično pa pobotavanje najemnine oziroma zakupnine z zneskom kupnine, ki ga je tožnica za navedena kmetijska zemljišča plačala. Upoštevajoč te določbe in ustavni odločbi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je s tem, ko je tožnici najemno razmerje prenehalo, prenehala tudi njena pravica do pobota najemnine oziroma zakupnine s plačano kupnino. Ne 5. člen ZLPP ne 17. člen ZSKZ namreč ne določata, da gre tožnici v primeru prenosa kmetijskih zemljišč na RS oziroma na toženca pravica do odškodnine, po analogiji pa ji ta pravica tudi ne more iti v primeru, da najemno razmerje med pravdnima strankama preneha kasneje. Po mnenju pritožbenega sodišča v tem kontekstu vprašanje razloga oziroma (ne)protipravnosti odpovedi najemnega razmerja niti ni relevantno, saj v konkretnem primeru ni zakonske podlage za odškodnino oziroma tako zahtevana škoda – v obliki preostalega nepobotanega dela kupnine – ni pravno priznana škoda. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče do elementa protipravnosti odpovedi pogodbe ni posebej opredeljevalo.

9Pritožba neutemeljeno navaja, da bi v primeru takšne interpretacije zakonskih določil, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje, pridružuje pa se ji tudi pritožbeno sodišče, toženec smel vsem zakupnikom nezakonito predčasno odpovedati pogodbe, nato pa čakati na njihove tožbe na nezakonitost odpovedi, pri čemer bi se brez posledic izognil in razbremenil svoje obveznosti pobotavanja zakupnine in kupnine. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ima tožnica v primeru, da meni, da je odpoved najemne oziroma zakupne pogodbe nezakonita, zahtevek na ugotovitev, da ta še vedno traja, oziroma zahtevek na ponovno sklenitev pogodbe, posledično pa ima nato tudi pravico, da se zakupnina oziroma najemnina za zemljišča še naprej pobotava s preostankom plačane kupnine.

10Tožnica bi zato morala kvečjemu postaviti zahtevek na ugotovitev, da najemno razmerje med pravdnima strankama še traja, saj gre tožnici zgolj v primeru obstoja najemnega oziroma zakupnega razmerja, pravica do pobotavanja plačane kupnine z najemnino oziroma zakupnino. Ker pa že iz njenih trditev jasno izhaja, da je najemno razmerje med pravdnima strankama prenehalo, je njen tožbeni zahtevek že v samem bistvu nesklepčen. Tožnica glede na postavljen zahtevek in glede na svoj predlog po skrčenju predmeta najema za 88,96% doslej najetih zemljišč očitno ne želi več najema oziroma zakupa spornih kmetijskih zemljišč, zato ji tudi ne gre pravica do pobota, s tem pa do tako določene "odškodnine". Pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje sicer napačno zapisalo, da je med pravdnima strankama prišlo do sporazumne odpovedi pogodbe, vendar pa je v smislu postavljenega zahtevka tožnice razumeti, da se tožnica na nek način z odpovedjo najemne oziroma zakupne pogodbe strinja oziroma ne želi ponovne vzpostavitve najemnega oziroma zakupnega razmerja. Iz tega razloga pritožbeno sodišče – kot že rečeno – ne more ugoditi njenemu odškodninskemu zahtevku, saj glede na neobstoj najemnega oziroma zakupnega razmerja med pravdnima strankama tožnici pravica do odškodnine ne gre.

11Pritožbeno sodišče se prav tako strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica ni upravičena do vtoževanega zneska niti na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi, saj toženec ni bil prejemnik kupnine, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da bi bil za vtoževani znesek obogaten.

12Tožnica je zaslišanje direktorice tožnice M. S. predlagala v zvezi z višino vtoževane terjatve, izvajanjem najemne pogodbe in odklonitvijo predloga nove zakupne pogodbe, sodišče prve stopnje pa je njen dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna, saj je bistvo konkretne pravde materialnopravno vprašanje, ali je tožnica v primeru (protipravne) odpovedi najemnega oziroma zakupnega razmerja upravičena do preostalega nepobotanega dela kupnine, ki jo tožnica šteje kot njej nastalo škodo, ali ne, pri čemer so za ugotovitev tega vprašanja vsa relevantna dejstva med pravdnima strankama nesporna.

13Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Ker tožnica ni uspela s pritožbo, je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sama krije pritožbene stroške. Prav tako tudi toženec sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj njegov odgovor ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in v tem smislu ni bil potreben.