UPRS sodba I U 126/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Upravna enota Kamnik (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano delno odločbo odločila, da se zahtevi A.A., B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F., za denacionalizacijo podržavljene nepremičnine parc. št. 535/1 in dela parc. št. 532, obe k.o. ..., ugodi (1. točka izreka); da se na zemljišču parc. št. 604, 1904 … (ID 3888603), na kateri je vpisana družbena lastnina s pravico uporabe za G. o.sub.o. , TOZD M. o.sub.o. do celote, po zakonu pa je nepremičnina v lasti Občine I., z dnem pravnomočnosti te odločbe vzpostavi solastninska pravica v korist pok. upravičenca do denacionalizacije J., v deležu 548/604-tin (4. točka izreka); da je zavezanka za vrnitev nepremičnine iz 4. točke izreka Občina I. (5. točka izreka); da se na nepremičnini iz 4. točke izreka po pravnomočnosti po uradni dolžnosti vknjiži solastninska pravica v korist J. ( 6. točka izreka); da se premoženje iz 4. točke izreka da v začasno upravljanje skrbnici za poseben primer K. (7. točka izreka); da se za skrbnico za posebni primer določi K. (8. točka izreka); da se s to delno odločbo nadomesti delna odločba št. 321-208/2991 z dne 28. 8. 2009 (10. točka izreka) in da stroški postopka niso bili zaznamovani (11. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da so vlagatelji dne 8. 5. 1992 vložili zahtevo za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč in kmečkega gospodarstva, podržavljenega J. z odločbo Okrajnega sodišča v Kamniku št. Zp 64/46 z dne 7. 3. 1946, izdano na podlagi Zakona o zaplembi in o izvrševanju zaplembe. Upravni organ ugotavlja, da je podržavljena parc. št. 532, v času podržavljenja gozd 2 v izmeri 2122 m2, danes del parc. št. 532/1 (1098 m2 podržavljene nepremičnine) v lasti pravne naslednice fizične osebe, ki je nepremičnino pridobila pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), del parc. št. 604 (522 m2 podržavljene nepremičnine), na katerem ima pravico uporabe G., o.sub.o. , TOZD H. o.sub.o., del parc. št. 588/1 (487 m2 podržavljene nepremičnine), vodotok ter del parc. št. 608 (15 m2), pot. Podržavljena parc. št. 535/1 pa se danes v delu nahaja v parc. št. 604 (26 m2). Glede parc. št. 604 je upravni organ pridobil potrdilo o namenski rabi zemljišča na dan 10. 3. 1993, iz katerega izhaja, da je bila na ta dan parcela opredeljena kot nezazidano stavno zemljišče. Zato bi morala biti na podlagi 16a. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju ZSKZ) neodplačno prenesena na občino, na območju katere leži, to je Občino I. Zato je upravni organ to občino štel za zavezanko za njeno vračilo. Iz ortofoto posnetka je ugotovil, da je predmetna nepremičnina gozd, torej nezazidano stavbno zemljišče in ni ovir za vračilo v naravi.

2Tožnica vlaga tožbo, ker se ne strinja z odločitvijo upravnega organa, da je zavezanka za vrnitev parc. št. 604 k.o. ..., na kateri je še vedno vpisana družba G., o.sub.o. Navaja, da je za prenos lastninske pravice potrebna vknjižba v zemljiški knjigi in bi G., če meni, da ni lastnica, morala lastninsko pravico prenesti na pravega lastnika. Prenos je možen le na podlagi pravnega posla in ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. V predmetni zadevi zagotovo ne gre za avtomatizem, da se lastninska pravica prenese le na podlagi zakona na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, nato pa na Občino I. Člen 16.a ZSKZ avtomatizma ne predvideva, pač pa predvideva, da se med skladom in občino sklene pravni posel za neodplačen način prenosa nepremičnin, potrebno pa je še zemljiškoknjižno dovolilo. Po mnenju tožnice navedeni člen ne pride v poštev, saj sklad po zemljiškoknjižnih podatkih sploh še ni lastnik. V konkretnem primeru ni bila sklenjena niti pogodba, niti ni prišlo do vknjižbe v zemljiški knjigi na Občino I. Tožnica meni, da so zemljiškoknjižni podatki znani in da je lahko zavezanec za vrnitev le zemljiškoknjižni lastnik. Izpodbijana odločba je celo nična, ker je ni mogoče izvršiti. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

4Stranka z interesom v tem postopku, B.B., v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica izkazuje pravni interes za tožbo le glede 4. in 5. točke izreka. Meni, da pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice Občine I. ni le v ZSKZ, temveč tudi v Zakonu o javnih skladih (57. člen ZJS). Predlaga zavrnitev tožbe.

5Tožba ni utemeljena.

6Med strankami je sporno, kdo je denacionalizacijski zavezanec za vrnitev v naravi parc. št. 604 k.o. ... Stališče tožnice, da je to subjekt, ki je kot nosilec pravice vpisan v zemljiški knjigi, je po presoji sodišča v obravnavanem primeru zmotno.

7Po določbi 51. člena ZDen je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem.

8Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je v zemljiški knjigi na parc. št. 604 k.o. … vknjižena družbena lastnina - pravica uporabe, kot imetnik pravice pa G. o. sub. o., TOZD H. o.sub.o. Že vpis sam izkazuje, da ni ažuren. V upravnem spisu je tudi dopis naslednice imetnice vpisa, G. d.o.o., z dne 4. 9. 2009, ki sporoča, da parc. št. 604 ni bila predmet lastninskega preoblikovanja podjetja, in ni ne v lasti in ne v posesti G., d.o.o..

9Odgovor na vprašanje, zakaj G. v proces lastninskega preoblikovanja ni vključila parc. št. 604 (ker je ni, je parcela prešla v last Občine I.), dajejo določbe Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (ZSKZ), ter pred tem Zakona o javnih skladih (ZJS), kot izhaja iz nadaljevanja:

10Podjetje, ki se je lastninilo po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), ni smelo olastniniti kmetijskih zemljišč. Člen 5 ZLPP je določal, da mora podjetje pred ugotovitvijo družbenega kapitala izločiti iz svojih sredstev kmetijska zemljišča in gozdove, ki postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se v skladu s posebnim zakonom prenesejo v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike oziroma občin. Po tretjem odstavku 14. člena ZSKZ so se za kmetijska zemljišča in gozdove po 5. členu ZLPP štela tudi nezazidana stavbna zemljišča, za katera ni bilo veljavnega prostorsko izvedbenega načrta oziroma ni bil izvršen odkup oziroma prenos v sklad stavbnih zemljišč (takšno je bilo besedilo določbe, veljavne v času zakonskega roka za izvedbo lastninjenja). Del zemljišč, ki so bila v upravljanju občin (kar se ne nanaša na parc. št. 604, saj je iz zemljiškoknjižnega vpisa razvidno, da ni bila v upravljanju občine, temveč je na njej imela družbenolastninska upravičenja delovna organizacija), so postala last občine, kjer ležijo, preostala pa last Republike Slovenije.

11ZJS/2000 je v petem odstavku 57. člena določal, da nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in s prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do 10. 3. 1993 družbena lastnina in zemljišče, ki jih je občina s sprejemom novega prostorskega izvedbenega akta, usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči, namenila za graditev objektov, postanejo last občine na območju katere ležijo. Novela ZJS/2008 je v tretjem odstavku 55. člena določila, da se nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in s prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 namenjena za graditev objektov, in so bila do 10. 3. 1993 družbena lastnina, in zemljišča, ki jih je občina do 10. 3. 1993 s sprejemom prostorskega izvedbenega akta, usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči, namenila za graditev objektov, prenesejo na občine po določilih zakona iz leta 2000.

12ZSKZ-B je določbo tretjega odstavka 55. člena ZJS/2008 razveljavil (18. člen) ter v dodanem 16. a členu določil, da se nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in s prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do 10. marca 1993 družbena lastnina, in zemljišča, ki jih je občina s sprejemom sprememb in dopolnitev navedenih prostorskih sestavin občinskih planov, usklajenih z obveznimi republiškimi izhodišči, do 20. julija 2004, namenila za graditev objektov in so bila do 10. marca 1993 družbena lastnina, na neodplačen način prenesejo v last občine, na območju katere ležijo (10. člen).

13Iz navedene ureditve izhaja da je parc. št. 604, ki je bila, kar izkazuje potrdilo Občine I. o namenski rabi zemljišča, v prostorskih sestavinah dolgoročnega plana občine Kamnik za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in prostorskih sestavinah dolgoročnega plana občine Kamnik za obdobje od leta 1986 do leta 2000, opredeljena kot nezazidano stavbno zemljišče, postala z uveljavitvijo ZSKZ (11. 3. 1993) last Republike Slovenije, z uveljavitvijo ZJS (24. 3. 2000) pa last občine. Nadaljnje zakonske spremembe na njen lastninski položaj niso vplivale, saj je ureditev v delu, da so nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila kot taka opredeljena v ustreznih občinskih planskih dokumentih in so bila do 10. 3. 1993 v družbeni lastnini (po tem datumu so z uveljavitvijo ZSKZ prešla v last Republike Slovenije in v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS ter prenehala biti v družbeni lastnini), last občin, enaka v ZSJ, ZJS-1 in ZSKZ-B. Glede na povedano se je upravni organ v denacionalizacijskem postopku pri ugotavljanju, v sredstvih katere pravne osebe je parc. št. 604, lahko oprl na določbo 16.a člena ZSKZ.

14V obeh primerih - nastanek lastninske pravice za Republiko Slovenijo (po ZSKZ) in nastanek lastninske pravice za občine (ZJS) - gre za pridobitev lastninske pravice ex lege, nomotehnično izraženo z besedilom „zemljišča postanejo last“. Da je zakonodajalec predvidel takšen pridobitni način, izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva (predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, Poročevalec DZ št. 137/2009). Izvedba prenosa kmetijskih zemljišč po ZSKZ je bila podrobneje urejena še z Navodilom o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma občine, ki je kot izvedbeni akt določal izjavo oziroma predlog pogodbe za nepremičnine, ki se prenašajo, s katero upravljalci dovolijo zemljiškoknjižni vpis (2. člen). Naveden podzakonski predpis ni mogel in ni vplival na zakonsko določen pridobitni način lastninske pravice – orginarno pridobitev na podlagi zakona. Za prenos je torej zadoščala že odstopna izjava oziroma izjava volje upravljalca nepremičnine, če pa se je nepremičnina prenašala s pogodba, je bila to le listina, s katero se je nepremičnina identificirala. Prenos zemljišč na občine po ZJS se s podzakonskim predpisom ni posebej urejal.

15Tožnica se torej glede lastništva parc. št. 604 zmotno sklicuje na zemljiškoknjižni vpis. Vpis v zemljiški knjigi sicer vzpostavlja domnevo, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo (11. člen Stvarnopravnega zakonika, SZ), ki pa je izpodbojna. Ker tožnica lastninske pravice ni pridobila s pogodbo, ampak na podlagi zakona, zanjo tudi ne velja vpisno načelo, kot ga zahteva 49. člen SZ. Sodna praksa pa je tudi že zavzela stališče, da se načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne nanaša samo na poznavanje zemljiškoknjižnega stanja, ampak tudi na (ne)poznavanje izvenknjižnega stanja oziroma predpisov, po katerih se je izvedlo lastninjenje nepremičnin.

16Po presoji sodišča je upravni organa pravilno ugotovil, da je tožnica lastnica parc. št. 604 in na tej podlagi pravilno odločil, da je v denacionalizacijskem postopku zavezanka za njeno vrnitev. Tej odločitvi po mnenju sodišča ni mogoče očitati, da je neizvršljiva, saj gre za originarno pridobitev lastninske pravice, zato se zemljiškoknjižni vpis ne izpeljuje iz vpisa zemljiškoknjižnega prednika.

17Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

18Stroškovni zahtevek tožnika je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.