11. člen SZ-A

Predmetna nepremičnina, ki je bila opredeljena kot nezazidano stavbno zemljišče, je postala z uveljavitvijo ZSKZ last Republike Slovenije, z uveljavitvijo ZJS pa last občine. Nadaljnje zakonske spremembe na njen lastninski položaj niso vplivale, saj je ureditev v delu, da so nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila kot taka opredeljena v ustreznih občinskih planskih dokumentih in so bila do 10. 3. 1993 v družbeni lastnini last občin, enaka v ZSJ, ZJS-1 in ZSKZ-B. Zato se je prvostopenjski organ pri ugotavljanju, v sredstvih katere pravne osebe je predmetna nepremičnina, lahko oprl na določbo 16.a člena ZSKZ. Tožnica se torej glede lastništva predmetne nepremičnine zmotno sklicuje na zemljiškoknjižni vpis. Vpis v zemljiški knjigi sicer vzpostavlja domnevo, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, ki pa je izpodbojna. Ker tožnica lastninske pravice ni pridobila s pogodbo, ampak na podlagi zakona, zanjo tudi ne velja vpisno načelo, kot ga zahteva 49. člen SZ. Sodna praksa pa je tudi že zavzela stališče, da se načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne nanaša samo na poznavanje zemljiškoknjižnega stanja, ampak tudi na (ne)poznavanje izvenknjižnega stanja ozirom

Imetništvo stanovanjske pravice lahko predstavlja prispevek k ustvarjanju skupnega premoženja.

Razlogov, zakaj je dal prednost namembnosti, ki bi izhajala iz morebitnega upravnega akta, v primerjavi z dejansko uporabo prostorov, upravni organ v obrazložitvi ni navedel, kar bi bilo nujno glede na stališče sodišča v prejšnji sodbi, da iz zakonske ureditve v SZ ne izhaja, da bi se za opredelitev prostorov kot stanovanja zahtevali akti pristojnih organov. Ker se po določbi 1. odstavka 2. člena SZ prostori, ki so stanovanje, lahko nahajajo tudi v drugi (nestanovanjski) zgradbi, razumevanje stanovanja po SZ ni odvisno od namembnosti, ki jo za samo stavbo določa morebitna upravna odločba (gradbeno, uporabno dovoljenje). Prav tako za odločanje o statusu ne morejo biti relevantni podzakonski predpisi iz 11. člena SZ, ki so med drugim določali tehnične, higienske in ekološke standarde stanovanj in stanovanjskih hiš. Drugačno stališče – da je treba uporabiti podzakonske predpise, ki določajo minimalne tehnične pogoje za graditev stanovanj -, bi namreč pomenilo, da prostorov, za katere ob izgradnji ali preureditvi v stanovanje ni bilo dvoma, da so stanovanje, zaradi kasnejšega zviševanja standardov gradnje ni mogoče več šteti za stanovanje. Sodišče ob tem še poudarja, da pojem

Sporni predmet je finančna obveznost javnopravnega subjekta, ki je povezana z uresničevanjem načela socialne države na področju stanovanjskega prava. Gre za obveznost, za katero velja določilo 87. člena ustave RS, po katerem lahko pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb določa samo državni zbor z zakonom. Iz zakona in ne morebiti iz podzakonskega predpisa mora nedvomno izhajati, da mora upravni organ, ki na prvi stopnji odloča o upravičenosti vloge za znižanje plačila najemnine za neprofitno stanovanje, odločiti tudi o tem, kdo mora lastniku povrniti razliko do polne najemnine.

Odločanje o razveljavitvi sklepa izvršnega sveta občine v zvezi z dodelitvijo socialnih stanovanj ne spada v sodno pristojnost.