VSM sklep I Cpg 490/2014

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se pravdni postopek ustavi, ker tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) ob vložitvi tožbe ni plačala sodne takse. Sklicevalo se je na določbi tretjega odstavka 105.a člena in tretjega odstavka 188. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

2Tožnica odločbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo, tako da njene pravilnosti ni mogoče preizkusiti. Ni ugotovilo, kdaj naj bi bil tožnici plačilni nalog vročen in kdaj je potekel rok za plačilo sodne takse. Tožnica poudarja, da plačilnega naloga ni prejela, saj bi v nasprotnem primeru sodno takso poravnala. Šele po vpogledu v sodni spis je ugotovila, da je sodišče plačilni nalog vročilo na podlagi pravil o fikciji vročitve. Obvestilo naj bi bilo tožnici puščeno na vratih poslovnega prostora. Tožnica seznanja sodišče, da ima sedež na naslovu AA, Celje, in sicer v neetažirani stavbi, katere lastnik je C. d.o.o. Zatrjuje, da na vratih poslovnega prostora ni bilo nobenega obvestila o sodnem pisanju. Poštni uslužbenci nikoli ne nosijo sodnih pisanj po poslovni stavbi, v kateri je vsaj 15 uporabnikov, saj se ob glavnem vhodu nahajajo poštni nabiralniki posameznih poslovnih subjektov. Očitno je poštar tožnici plačilni nalog pustil na neznani lokaciji, zagotovo ne na vratih poslovnega prostora. Tožnica na vratih pisarne nima table, zato lahko pisarno najdejo samo njeni predstavniki. Če je pisanje poštar pustil na katerih drugih vratih, vročitev ni bila pravilno opravljena. Tožnica vsa pisanja sprejema v poštnem predalu na naslovu BB, Celje. Očitno je bilo napačno vročanje realizirano v času počitnic (dopustov) v letu 2014, ko po informacijah tožnice pošto raznašajo študentje, ki z dejstvom o poštnem predalu tožnice niso bili seznanjeni. Pošta ser je v konkretnem primeru sodišču vrnila z oznako, da tožnica nima poštnega nabiralnika na naslovu AA, Celje. V kolikor je pošta ugotovila, da tožnica poštnega nabiralnika nima, bi morala preveriti, ali uporablja poštni predal na sedežu pošte kot poslovne enote, ne pa da je na listini poštar označil, da tožnica nima poštnega nabiralnika. Tožnica pisarno uporablja kot delovni prostor, ne za obiske strank, tako da na vratih prostorov, ki jih uporablja, nima nobene oznake (dejavnost opravlja na terenu).

3Pritožba je utemeljena.

4Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje 27. 6. 2014 izdalo nalog za plačilo sodne takse za pravdni postopek po tar. št. 1111 Zakona o sodnih taksah. Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, ki se nahaja v spisu, je razvidno, da je vročevalec dne 1. 7. 2014 poskusil vročiti sodno pisanje (plačilni nalog) tožeči stranki na naslovu, vpisanem v sodni register (AA, Celje). Ker priporočenega pisma stranki ni mogel osebno vročiti, naslovnik pa ni imel hišnega oziroma izpostavljenega predalčnika, je na vratih stanovanja pustil obvestilo o tem, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Po poteku 15 dni se je pošiljka, ki je vročevalec ni mogel pustiti v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, vrnila sodišču.

5Po mnenju sodišča druge stopnje je ugovor tožeče stranke, ki zatrjuje, da se ji pošta po dogovoru z izvajalcem poštnih storitev vroča v poštni predal na naslovu BB, Celje in v potrditev svojih navedb predlaga zaslišanje vodje pošte na tem naslovu, utemeljen in terja razveljavitev izpodbijanega sklepa.

6Iz prvega odstavka 133. člena ZPP med drugim izhaja, da se pravni osebi vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. V skladu s tretjim odstavkom 139. člena ZPP se ji vroča na naslovu, vpisanem v sodni register. V tem kontekstu je treba poudariti, da ZPP ne ureja posebej, kako se pisanja, ki se morajo vročiti osebno (med njimi je po prvem odstavku 142. člena ZPP tudi nalog za plačilo sodne takse za vlogo iz prvega odstavka 105.a člena tega zakona), vročajo pravni osebi, kadar vročitev osebi, ki je pooblaščena za sprejem pisanj, ni mogoča. Na podlagi analogije po stališču Vrhovnega sodišča RS v odločbi II Ips 13/2010 z dne 20. 5. 2010 tudi za pravne osebe ni mogoče uporabiti strožje ureditve, kot velja za fizične osebe. To pa pomeni, da se pri vročanju takšnih pisanj upoštevajo tretji, četrti in peti odstavek 142. člena ZPP. Tako se - če gre za vročanje po pošti - pisanje izroči pošti, v hišnem predalčniku oziroma na vratih stanovanja (poslovnega prostora) pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem je treba pisanje dvigniti. Vročitev se šteje za opravljeno z dnem, ko se pisanje dvigne ali po izteku roka, ki je na voljo za dvig pisanja.

7Situacija, ko ima uporabnik poštnih storitev poštni predal, kjer po dogovoru z izvajalcem poštnih storitev prejema pošto, pa je nekoliko specifična. O vročanju pisanj iz prvega odstavka 142. člena ZPP, za katera je v citirani zakonski določbi predpisana osebna vročitev, v poštni predal, ki se nahaja v poslovnih prostorih izvajalca poštnih storitev, je zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS v že omenjeni odločbi II Ips 13/2010 z dne 20. 5. 2010. Pri tem ni odločilna okoliščina, da se odločba nanaša na vročanje odvetniku, saj po stališču Vrhovnega sodišča RS ni razloga za razlikovanje v načinu vročanja pravnim osebam, podjetnikom posameznikom ali odvetnikom, ki svoj poklic opravljajo individualno. Iz citirane odločbe izhaja, da ZPP dejansko ne ureja vročanja v poštni predal, ki se nahaja v poslovnih prostorih izvajalca poštnih storitev, kar pa še ne pomeni, da vročanje v poštni predal sploh ni dovoljeno oziroma, da je takšna vročitev pravilna le, če odvetnik ali njegov zaposleni (enako velja za pravno osebo oziroma njenega pooblaščenca za sprejem pisanj) pisanje prevzame. Šteti je treba, da je odvetnik (enako pravna oseba), ki je odprl poštni predal, soglašal, da se vročitev sodnih pisanj - ne glede na to, ali gre za pisanja, ki se vročajo osebno ali ne - ne opravi po 138. (oziroma po 133.) členu ZPP, ampak neposredno v poštni predal. Ker, kot je že bilo navedeno, po stališču Vrhovnega sodišča RS ni razloga, da bi bila ureditev za pravne osebe, podjetnike posameznike in odvetnike, ki svoj poklic opravljajo individualno, strožja od ureditve, ki velja za fizične osebe, se morajo pisanja iz 142. člena ZPP (tudi) v poštni predal vročati po določbah tretjega, četrtega in petega odstavka 142. člena ZPP.

8V tem kontekstu velja pripomniti, da gredo nekatere kasnejše odločbe višjih sodišč v drugi smeri (VDS Pdp 476/2011 z dne 9. 6. 2011 in I Cpg 1359/2012 z dne 15. 11. 2012), vendar pa citirane odločbe, glede na argumente, ki jih je v svoji določbi izpostavilo vrhovno sodišče, sodišča druge stopnje ne prepričajo.

9Glede na navedeno in ker tožnica zatrjuje, da se ji po dogovoru z izvajalcem poštnih storitev vroča v poštni predal (v dokaz svojih navedb je predlagala zaslišanje vodje pošte na naslovu BB, Celje, vabi se ga naj preko P. d.o.o., Slomškov trg 10, Maribor), je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

10Da v novem postopku ne bo pomislekov, sodišče druge stopnje še dodaja, da ni spregledalo dejstva, da je dokazni predlog za zaslišanje priče pomanjkljiv (ne vsebuje njenega imena in priimka), kar pa ne more biti razlog za sprejem drugačne odločitve. Podatki, ki jih je tožnica v zvezi s tem navedla, omogočajo identifikacijo predlagane priče, v nakazani smeri pa tudi ni mogoče zanemariti materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP), ki sodišču med drugim nalaga (tudi) skrb, da se ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank.

11Odločitev pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 365. člena ZPP).