VSRS Sodba I Ips 52008/2011-95

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obsojenega D. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi 57. in 38. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 123. člena KZ-1 določilo kazen sedem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovanca in nagrado njegovega pooblaščenca, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom, in sodno takso v višini 250,00 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojenemu pa kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 375,00 EUR.

2Zoper sodbo je obsojenec sam vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovni postopek.

3Višja državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da navedbe zahteve, v katerih obsojenec podaja oceno verodostojnosti prič, videnje dokaznega postopka, ki je pripeljal do zanj neugodne odločitve in opozorila na napake, ki so bile po njegovem storjene, predstavljajo po vsebini uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Navaja še, da obsojenec pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Iz obrazložitve drugostopenjske sodbe je namreč razbrati, da se je sodišče s pritožbenimi navedbami seznanilo, sprejelo pa v celoti dokazne zaključke prvostopenjskega sodišča, kar je zadovoljivo utemeljilo. Pritožbenemu sodišču namreč ni potrebno ponavljati argumentov prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Očitek, da naj bi bil kršen postopek, ker naj se sodišči ne bi opredelili do nasprotujočih se izjav prič E. I. in S. Š. ter prezrli pomen izpovedi M. P. in T., ne drži. Sodišče prve stopnje je vse dokaze ocenilo in tudi okoliščine, na katere opozarja zahteva, ustrezno obrazložilo (točke 8, 9 in 10 sodbe). Argumente sodišča prve stopnje je sprejelo tudi pritožbeno sodišče. Obsojeni pa poskuša s svojo oceno teh dokazov in predstavitvijo svojega videnja dogajanja izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ter tako v zahtevi nedovoljen razlog utemeljiti z zatrjevanjem absolutnih bistvenih kršitev, ki pa niso podane.

4Obsojenec se je o odgovoru vrhovne državne tožilke izjavil. V svoji vlogi vztraja pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti ter izraža nestrinjanje s presojo vrhovne državne tožilke, da v zahtevi uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

B-1.

5Glede na vsebino obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja (kot že na primer v odločbah I Ips 2668/2009 z dne 1. 12. 2011, I Ips 390/2006 z dne 28. 5. 2007 in I Ips 396/2006 z dne 30. 11. 2006), da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi.

6V sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 je Vrhovno sodišče v zvezi z razlago določbe prvega odstavka 424. člena ZKP obširno obrazložilo, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik konkretizirati. Vložnik mora v zahtevi kršitev zakona, ki jo uveljavlja, določno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo.

B-2.

7Uvodoma obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da vlaga zahtevo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Po obsojenčevem mnenju sta sodišči zagrešili bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8Po obsojenčevih navedbah naj bi drugostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v povezavi z 22. in 25. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ker v izpodbijani sodbi ni razumno, izčrpno in prepričljivo odgovorilo na vse pritožbene navedbe obsojenčevega zagovornika, pač pa je vse ugovore, s katerimi je ta sodišču prve stopnje očital zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zavrnilo z neustrezno argumentacijo v smeri potrditve obsodilne sodbe prvostopenjskega sodišča.

9Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Obsojenec tako sodišču druge stopnje po vsebini očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obveznost sodišča druge stopnje je, da svojo odločitev ustrezno obrazloži. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji, kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se pritožbeno sodišče vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je s pritožbenimi ugovori seznanilo oziroma jih ni prezrlo(1). Sodišče druge stopnje je v obravnavanem primeru do vseh bistvenih pritožbenih navedb zavzelo stališče ter ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in uporabilo materialno pravo, za svoje zaključke pa je navedlo prepričljive razloge. Relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki jo po vsebini uveljavlja zahteva, torej ni podana. Z nadaljnjimi navajanji v zahtevi, da se pritožbeno sodišče naj ne bi opredelilo do pritožbenih navedb njegovega zagovornika, s katerimi je opozarjal na nasprotujoče izjave oškodovancu naklonjenih prič E. I. in S. Š. ter da je sodišče prve stopnje prezrlo pomen izpovedi njemu naklonjenih prič M. P. in S. T. pa poskuša obsojenec s svojo oceno teh dokazov in predstavitvijo svojega videnja dogajanja izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ter tako v zahtevi nedovoljen razlog utemeljiti z zatrjevanjem absolutnih bistvenih kršitev, ki po oceni Vrhovnega sodišča niso podane.

10Obsojenec neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe po 29. členu URS ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje s tem, da sta nižji sodišči zavrnili dokazni predlog njegovega zagovornika za postavitev novega izvedenca medicinske stroke, s katerim bi se sodišče lahko prepričalo, da pri oškodovančevi poškodbi (zlom glavice pete dlančnice desne roke) ne gre za vselej in znatno oslabljen pomemben del telesa in s tem za hudo telesno poškodbo.

11Sodišče prve stopnje je pod točko 8 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo razloge, zakaj je dokazni predlog, ki ga je obramba v postopku na prvi stopnji utemeljevala z uporabo klasifikacije po Fischerju, ki se v kazenskem postopku ne uporablja, ter primerom, ki naj bi se zgodil pred 54 leti, zavrnilo kot neutemeljen in nepotreben. Ker je že samo na podlagi oškodovančeve izpovedbe ter dokumentacije v spisu zaključilo, da je del telesa pri oškodovancu za vselej in znatno oslabljen, je sodni izvedenec v svojem mnenju in izvidu ter zaslišanju zgolj še dodatno omogočil obrazložene zaključke sodišča. Vprašanje, ali je oškodovanec utrpel hude telesne poškodbe, je pravno vprašanje, odločanje o njem pa v pristojnosti sodišča, zato je ocenilo, da je navajanje klasifikacije in zastarelosti primera, na katerega naj bi se izvedenec naslonil, brez pomena in ne vpliva na njegove ugotovitve o dejanskih posledicah poškodbe in zaključke sodišča, da ima poškodba znake hude telesne poškodbe. Tudi dvom zagovornika v strokovno mnenje izvedenca, ki je zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da je zlom, ki ga je utrpel oškodovanec, lahko nastal, ko je oškodovanec poskušal preprečiti udarec z zunanjim robom dlani, ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca iste stroke. V pritožbenem postopku pa je obramba pravno relevantnost predlaganega dokaznega predloga utemeljevala le s pavšalno trditvijo, da bi se s postavitvijo novega izvedenca medicinske stroke prvostopenjsko sodišče lahko prepričalo, da pri poškodbi oškodovanca ne gre za znatno oslabljenost pomembnega dela telesa. Ker obramba predloga ni v ničemer utemeljila, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbeni ugovor, ki se je nanašal na zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca medicinske stroke.

12Tudi po presoji Vrhovnega sodišča z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca medicinske stroke sodišče prve stopnje ni kršilo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v svojo korist, niti njegove pravice do obrambe. Po ustaljeni sodni praksi (na primer sodbe I Ips 309/97, I Ips 186/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001 in druge), v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je potrebno obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev). Ker je izvedenec medicinske stroke dr. V. J. v svojem mnenju, izvidu ter na zaslišanju z dodatno razlago mehanizma nastanka poškodbe pri oškodovancu in dodatno razlago glede samih posledic poškodbe, odgovoril na vsa vprašanja sodišča pa tudi na vprašanja zagovornika, obramba, zgolj s pavšalnim navajanjem, da bi se s postavitvijo novega izvedenca iste stroke prvostopenjsko sodišče lahko prepričalo, da pri poškodbi oškodovanca ne gre za znatno oslabljenost pomembnega dela telesa, ne da bi svojega predloga dodatno utemeljila, ni izkazala pravne relevantnosti predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti. Po presoji Vrhovnega sodišča pa obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti z izražanjem dvoma v ugotovitev, da je s svojim dejanjem oškodovancu povzročil zlom glavice pete dlančnice desne roke, zaradi česar je nastala funkcionalna motenost v sklepu med glavico dlančnice in zgornjim členkom mezinca, ter izražanjem dvoma v ugotovitev, da je sklep zaradi te poškodbe za vselej in znatno oslabljen, izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

13Obsojenec z nadaljnjimi navedbami, da nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila oškodovančeve izpovedbe, da ga je on, torej obsojenec udaril v lokalu, nato pa, ko je oškodovanec hodil ven iz lokala, z udarci nadaljeval; da so izpovedbe oškodovanca ter njemu naklonjenih prič E. I. in S. Š. nezanesljive, saj da so vsi trije povedali, da so bili vinjeni; da sodišče neutemeljeno ni dalo teže izpovedbama njemu naklonjenih prič M. P. in S. T.; da obstaja resen dvom, da je obsojenec oškodovancu povzročil telesno poškodbo ter da dvomi, da je zaradi omejenosti gibljivosti mezinca znatno oslabljena roka, kot del oškodovančevega telesa, ne more uspeti. S takimi navedbami obsojenec namreč podaja lastno videnje dejanskega stanja in lastno oceno dokazov ter izraža nasprotovanje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Ob takih navedbah obsojenec v zahtevi na več mestih trdi, da gre za kršitev kazenskega zakona in za bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vendar iz vsebine njegovih navedb ni bilo mogoče ugotoviti, za katere kršitve naj bi šlo, očitno pa je, da se obsojenec ne strinja z dejanskim stanjem, ugotovljenim v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zahteve za varstvo zakonitosti pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) ni dopustno vložiti, zato Vrhovno sodišče takih obsojenčevih navedb ni presojalo.

C.

14Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

15Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98. a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka in obsojenčevih premoženjskih razmer.

----

(1) Tako tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 225/2006 z dne 14. 6. 2007, I Ips 422/2006 z dne 7. 6. 2007, I Ips 139/2008 z dne 28. 8. 2008, I Ips 19521/2010 z dne 16. 2. 2012 in druge.