VSRS sodba II Ips 17/2012

Revizija se zavrne.

Toženka mora v 15 dneh povrniti tožnici njene revizijske stroške v znesku 904,80 EUR.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 14.890,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2007 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo še o pravdnih stroških. Obrazložilo je, da tožnica zahteva razliko med zneskom, ki ji ga je toženka izplačala na račun depozitnega varčevanja za čas od 11. 5. 2000 do 17. 5. 2007 (iz naslova glavnice in obresti), ter zneskom, za katerega meni, da ji ga toženka dolguje zaradi premalo obračunanih in izplačanih obresti. Višino obrestnih mer določa 5. člen pogodbe o vezavi tolarskih sredstev. Z jezikovno in logično razlago navedene določbe je mogoče ugotoviti, da se sme za prvo obdobje vezave dogovorjena obrestna mera v prihodnjih obdobjih zgolj zviševati, nikakor pa ne znižati, zato sklepov o obrestnih merah toženke, ki tožnici obrestno mero znižujejo, ni mogoče upoštevati, posledično pa je sporna višina obresti od druge vezave dalje. Ker je določilo 5. člena pogodbe sporno, je sodišče uporabilo drugi odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), v skladu s katerim je moralo ugotoviti skupni namen pogodbenikov ob upoštevanju temeljnih načel obligacijskega prava. Upoštevajoč pogodbo, informacije toženke na internetu za „vrtoglavi depozit“, tabelo obrestnih mer, ki jih je tožnica prejela ob podpisu pogodbe, kljub zapisu v 5. členu pogodbe, da pri obnovitvi pogodbe velja obrestna mera, določena s sklepom banke na dan obnovitve vezave, je tožnica utemeljeno pričakovala rastočo obrestno mero skozi vsa obnovitvena obdobja. Na podlagi 5. člena pogodbe pa ni mogoče ugotoviti, kako in za koliko se obrestna mera poveča, zato je navedena določba tudi nejasna in je potrebno uporabiti tudi 100. člen ZOR, posledično pa je med mogočimi pomeni nejasne določbe potrebno izbrati tistega, po katerem je obseg pravic tožnice največji, to pa je obrestovanje po sklepu, veljavnem ob sklepanju pogodbe.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vendar z drugačnimi materialnopravnimi razlogi. Obrazložilo je, da predstavlja sklenjena pogodba mešan statut, in sicer je delno depozitna pogodba za določen čas, delno pa mandatna pogodba s pooblastilom banki, da le-ta po preteku depozitne pogodbe v imenu in za račun toženke sklene novo depozitno pogodbo, vsakič še za eno leto. V okviru mandatne pogodbe sta stranki uredili tudi višino obrestne mere pri obnovitvi vezave (5. člen pogodbe). Toženka je od vključno tretjega podaljšanja vezave sklenila depozitne pogodbe z obrestnimi merami, ki so se zniževale (ob tem pa tožnice ni seznanila s padajočo obrestno mero in od nje ni zahtevala novih navodil), s tem pa je kršila sklenjeno mandatno pogodbo. Razlika med pričakovanimi in izplačanimi obrestmi zato predstavlja odškodnino zaradi kršitve poslovne obveznosti toženke in ne zahtevek na izpolnitev pogodbe. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da je določba 5. člena pogodbe sporna in nejasna, zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na 100. člen ZOR in skladno z njim sporno pogodbeno določilo razumelo tako, kot je najugodnejše za tožnico.

3Toženka je vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče RS je s sklepom, II DoR 209/2011 z dne 8. 9. 2011, dopustilo revizijo glede materialnopravnega preizkusa pravilne uporabe 99. in 100. člena ZOR.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v celoti, oziroma podredno, da se sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in se zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Nasprotuje stališču izpodbijane sodbe, da je kršila mandatno pogodbo, saj višina obrestne mere ni bila vnaprej dogovorjena. Ob vsaki obnovitvi vezave je uporabila obrestne mere, ki so bile v tistem trenutku pri njej v veljali, pri tem pa je upoštevala, da je bila obrestna mera višja, kot jo je bil deležen deponent, ki je denarna sredstva pri banki deponiral prvič. To je bil namreč namen določbe, da se obrestna mera pri vnovičnih obnovitvah vezave poveča. Nikakor pa ni bila skupna pogodbena volja pravdnih strank, da se mora obrestna mera glede na osnovno obrestno mero za prvo obdobje vezave povečati. Sodišče druge stopnje skupni pomen in namen pogodbe razlaga v neposrednem nasprotju z jasno vsebino pogodbene določbe, da pri obnovitvi vezave velja obrestna mera, določena s sklepom o višini obrestnih mer banke na dan obnovitve vezave. Nadalje navaja, da 5. člen pogodbe ni bil vnaprej pripravljen s strani toženke, ampak je posledica pogajanj in dogovorov pravdnih strank. Pričakovanje toženke, da se bodo obrestne mere vsako leto zviševale, je bilo neutemeljeno, saj bi bila taka zaveza toženke tvegana in nerazumna poteza, saj je splošno znano dejstvo, da se razmere v gospodarstvu in na finančnih trgih stalno spreminjajo. Nemogoče je bilo pričakovati od toženke, da bo poznala razmere na finančnih trgih in vse druge relevantne ekonomske dejavnike, ki vplivajo na obrestno mero, za sedem let naprej. Tožnica bi ob sklenitvi pogodbe morala ravnati skrbno in se tako prepričati o vseh relevantnih okoliščinah ter pravi volji obeh pogodbenih strank. Zmotna pričakovanja tožnice, ki jih toženki ni razkrila, ne morejo predstavljati podlage za razlago sporne pogodbe, saj je to v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, dolžnostjo skrbnosti vsake od pogodbenih strank in načelom enake vzajemnosti dajatev. Za nastalo sporno situacijo je kriva tudi tožnica, ki se za stanje svojega depozita in višino obresti vseh sedem let ni zanimala, čeprav je imela to možnost, s tem pa je pretrgala morebitno vzročno zvezo med domnevno kršitvijo mandatne pogodbe in nastalo škodo.

5Tožnica je vložila odgovor na revizijo, v katerem nasprotuje revizijskim razlogom in predlaga njeno zavrnitev.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP), kot izhaja iz 3. točke te sodbe.

85. člen pogodbe o vezavi tolarskih sredstev se glasi: „Varčevalec pooblašča banko, da z deponiranimi sredstvi po poteku roka vezave iz 1. člena te pogodbe obnovi vezavo glavnice skupaj z obračunanimi obrestmi za rok vezave iz 1. člena te pogodbe. Pri obnovi vezave velja obrestna mera, določena s sklepom o višini obrestnih mer banke na dan obnovitve vezave. Obrestna mera iz 2. člena pogodbe (3,50 % letno) velja le za 1. obdobje vezave. Pri prvih 6-ih obnovitvah vezave se realna obrestna mera poveča.“ Revizijske navedbe, da ta določba ni sporna in nejasna, ker jasno določa, da se obrestne mere določajo skladno s sklepi toženke, ki veljajo ob vsakokratni obnovitvi vezave, so neutemeljene. Kot sta nižji sodišči že pravilno pojasnili, je v sporni določbi določeno tudi, da se pri prvih šestih obnovitvah realna obrestna mera poveča. Ker so bili ob obnovitvi vezave v veljavi sklepi banke, ki so obrestne mere zniževali, teh sklepov ni bilo mogoče upoštevati. 5. člen pogodbe je na podlagi jezikovne in logične razlage jasno pomensko zaprt navzdol (torej da se smejo obrestne mere zgolj zviševati, ne pa tudi zniževati), nejasen oziroma pomensko odprt pa navzgor v smislu stopnje zviševanja obrestne mere. S tem je bila spornost 5. člena pogodbe v tej pravdi izkazana. V takem položaju pa zakon narekuje ugotavljanje skupnega namena pogodbenih strank in razumevanje sporne določbe v smislu načel obligacijskega prava (drugi odstavek 99. člena ZOR).

9Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru »modrega varčevanja«, ki ga je ponujala N. d. d., že zavzelo stališče, da sodišče ugotavlja skupni namen pogodbenih strank na podlagi poteka dogovarjanj in motivov za sklenitev pogodbe ter ciljev in pričakovanj strank, ki sta jih druga drugi razkrili v tem procesu. Pri tem so odločilni vzroki, brez katerih stranki pogodbe ne bi sklenili oziroma je vsaj ena od njiju ne bi sklenila, druga pa je za to odločilno voljo druge stranke vedela. Ugotavljanje skupnega namena pogodbenih strank je treba opraviti na podlagi celovite presoje predloženih dokazov, vključno s promocijsko brošuro in izpovedbo tožeče stranke. Če niti na ta način ni mogoče enoznačno določiti vsebine pogodbene volje, pride v poštev uporaba pravil za razlago nejasnih pogodbenih določb (100. in 101. člen ZOR).(1)

10Nižji sodišči sta skladno s predhodno točko ugotavljali skupni pogodbeni namen pravdnih strank, a sta zaključili, da ga ne moreta enoznačno ugotoviti, zato sta odločitev pravilno oprli na 100. člen ZOR, v skladu s katerim sta tudi pravilno med možnimi pomeni izbrali tistega, ki je za tožnico najugodnejši(2), to pa je obrestovanje po sklepu, veljavnim ob sklenitvi pogodbe.

11Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sta nižji sodišči z uporabo razlagalnih pravil (drugi odstavek 99. in 100. člen ZOR) dali sporni določbi pomen, ki je v popolnem nasprotju z njenim dobesednim pomenom. Namen navedenih določb je v tem, da se poišče vsebina pogodbe, kadar je ni mogoče ugotoviti že z jezikovno razlago. To v konkretnem primeru, kot že pojasnjeno zgoraj, ni bilo mogoče, zato so te navedbe že iz tega razloga neutemeljene. Poleg tega že drugi odstavek 99. člena ZOR izrecno določa, da se pri razlagi ni potrebno držati dobesednega pomena določbe, kar je logično, saj jezikovna razlaga ni prinesla rezultatov. Drži sicer, da je določbe potrebno primarno razlagati po jezikovni razlagi in da v primeru spornosti določbe jezikovna razlaga določi zunanji okvir možnih pomenov določbe, ki ga z drugimi subsidiarnimi metodami razlage ni dovoljeno preseči oziroma ni dovoljeno določbi pripisati nek tretji pomen, ki ga jezikovna razlaga ne predvideva.(3) Vendar kot že pojasnjeno, je toženka v 5. člen pogodbe poleg navedbe, da se obrestuje po ob vezavi veljavni obrestni meri, zapisala tudi, da se obrestna mera pri prvih šestih obnovitvah vezave poveča, s čimer je delno spremenila pomen prvega dela določbe. Ker je potem z vsakokrat veljavnimi sklepi obrestne mere zniževala, jih ni bilo mogoče upoštevati, posledično pa zgolj na podlagi jezikovne razlage ni bilo mogoče ugotoviti stopnje dogovorjenih obrestnih mer. Zato kljub temu, da 5. člen pogodbe določa obrestovanje po sklepu, veljavnim na dan obnovitve vezave, ni bil vnaprej izključen tisti pomen, ki ga je zatrjevala tožnica, torej dogovor o vsakoletnem zviševanju obrestnih mer v skladu s tabelo obrestnih mer, predložene ob sklenitvi pogodbe, ki je povzemala takrat veljavni sklep.

12Neutemeljene so tudi navedbe, da je bilo z določbo, da se obrestna mera poveča, mišljeno, da je višja od tiste, ki jo je bil deležen deponent, ki je denarna sredstva pri banki deponiral prvič, saj takega pomena 5. člena pogodbe ni mogoče ugotoviti z nobeno metodo razlage. Če je toženka to imela v mislih ob sklepanju pogodbe, bi morala to bolj jasno zapisati, da bi bilo v tej pravdi mogoče upoštevati takšne navedbe.

13Toženkina revizijska navedba, da pogodba ni bila vnaprej natisnjena z njene strani, pač pa je bila plod pogajanj med strankama, s čimer nakazuje, da odločitev ne bi smela biti oprta na 100. člen ZOR, je prepozna, saj jo poda prvič šele v reviziji (372. člen ZPP). Poleg tega je sodišče prve stopnje v svoji sodbi ugotovilo, da dejstvo, da je pogodbo enostransko pripravila toženka, ni bilo sporno, česar pa toženka v pritožbi ni izpodbijala.

14Neutemeljene so tudi navedbe, da ni prav, da celotno tveganje za nihanja na finančnih trgih nosi toženka, ker je splošno znano, da se obrestne mere spreminjajo in da je bilo nerazumno pričakovati, da se bodo obrestne mere zviševale, itd. Kot je toženki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je toženka profesionalna oseba, ki se je s tovrstnimi spori ukvarjala, poleg tega je sama sestavila pogodbo, zato je bila v skladu z načelom vestnosti in poštenja dolžna ob sklenitvi pogodbe presoditi, kolikšen del tveganja bo prevzela nase in kolikšnega bo prevalila na toženko, in je bila dolžna to jasno zapisati v pogodbo. Ker tega ni storila, so se tveganja za dogajanje na finančnih trgih prevalila nanjo. Neutemeljene so tudi navedbe, da se tožnica ob sklenitvi pogodbe ni dovolj dobro prepričala o skupni volji pogodbenih strank. Ugotovljeno je namreč bilo, da je toženka z oglaševanjem „vrtoglavnega depozita“ in ob osebnem stiku v poslovalnici tožnici predstavila obrestovanje z visokimi in fiksno določenimi obrestnimi merami po sklepu, veljavnim ob sklenitvi pogodbe. Zato so neutemeljene tudi navedbe, da zmotna pričakovanja tožnice, ki jih toženki ni razkrila, ne morejo predstavljati podlage za razlago sporne pogodbe. Končno je neutemeljena tudi navedba, da je za nastalo škodo kriva tudi tožnica, ker ni spremljala višine vsakokrat veljavnih obrestnih mer, saj to dejstvo v ničemer ne more spremeniti izpodbijane odločitve.

15Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka z revizijo ni uspela, zato je dolžna tožnici povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Zakonom o odvetniški tarifi odmerilo na 904,80 EUR (tožnikoma pripada nagrada za postopek z revizijo (tar. št. 3300; 734,00 EUR), pavšalni strošek za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002; 20 EUR), povečano za 20 % DDV (tar. št. 6007)). Toženka je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 737/2009.

Op. št. (2): Plavšak, N. v Plavšak, Juhart, Jadek Pensa in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 500

Op. št. (3): Plavšak, N. v Plavšak, Juhart, Jadek Pensa in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 489-490.