VSL sodba I Cp 2297/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 334,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna na svoje stroške v roku 15 dni vzpostaviti v prejšnje stanje zunanjega nosilnega zidu na parceli št. 1375/129, k.o. X. (v izreku natančno opisanega), in sicer da je dolžna odstraniti obstoječa zunanja vhodna vrata, ki vodijo v kotlovnico ter odprtino ustrezno zapreti oziroma zazidati, ji v prihodnje prepovedalo s takšnimi in podobnimi ravnanji vznemirjati tožnika v izvrševanju njegove solastninske pravice na skupnih delih večstanovanjske stavbe (v izreku sodbe natančno opisane), zlasti z izvajanjem poslov, ki presegajo okvir rednega upravljanja skupnih delov navedene večstanovanjske stavbe, ji prepovedalo vsakršno poseganje v tožnikovo parc. št. 1375/131, zlasti da je dolžna opustiti hojo preko tega zemljišča, razen v obsegu ustanovljene služnostne pravice dostopa oziroma dostave kuriva skozi obstoječe okno kurilnice na vzhodni strani opisane večstanovanjske stavbe ter ji v prihodnje prepovedalo s takšnimi in podobnimi ravnanji vznemirjati tožnika v izvrševanju njegove lastninske pravice na navedeni parceli. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo (v tem delu je odločitev pravnomočna), toženki pa še naložilo, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 966,62 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka po letu 2010 brez soglasja tožnika na zunanji steni na vzhodni strani hiše vgradila nova vhodna vrata, ki vodijo v kotlovnico, ki je v njeni izključni lasti ter s tem posegla v skupne dele zgradbe (ki so v solastnini tožnika do 4991/10.000 in toženke do 5.009/10.000), takšno njeno ravnanje pa predstavlja posel, ki presega okvir rednega upravljanja, pri čemer gre po oceni sodišča za večji poseg, s katerim je tožnica povzročila trajno poslabšanje skupnih delov (nosilnega zidu, fasade ter vhoda v stanovanjsko hišo). Glede opustitve hoje in vožnje po tožnikovi parc. št. 1375/131 izven obsega ustanovljene služnostne pravice dostopa oziroma dostave kuriva skozi obstoječe okno kurilnice, pa toženka ne more ustanovljene služnosti izvrševati tako, da za dostop oziroma dostavo kuriva uporablja zemljišče tožnika tako, da dostopa do vrat, ki jih je samovoljno vgradila in predstavlja hoja po zemljišču tožnika izven obsega ustanovljene služnostne pravice neutemeljeno vznemirjanje tožnika v njegovi lastninski pravici, saj je toženka sama v izpovedbi potrdila, da je hodila po parceli tožnika do vgrajenih vrat v kotlovnico.

2Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki v pritožbi uveljavlja vse v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) navedene pritožbene razloge, to je bistvene kršitve postopkovnih določb, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni ter zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi meni, da je izrek sodbe v nasprotju z dokazi, sam zase pa nelogičen in nesmiseln. Če bo veljalo, da mora pritožnica zazidati vrata, ki jih je zgradila na skupnem delu stavbe, potem enostavno ni nobene potrebe, da hodi po parceli toženca (razen v obsegu ustanovljene služnostne pravice), zato ni podlage za tak izrek sodbe, kot je naveden v tretjem odstavku. Sodba vzpostavlja stanje, ki bo ugodno za vse mogoče zlorabe tožnika. Glede dejanskega stanja si je sodišče vzelo pravico, da nekatera dejstva interpretira po svoje ali pa jih v celoti spregleda. Vzidana vrata ne predstavljajo fasade, ker niso njeni sestavni del, saj so pod nivojem zemljišča in sploh niso vidna. V celoti pa je tudi spregledano, da so prav na mestu, kjer je pritožnica vrata izdelala, v projektni dokumentaciji (načrtu) celo predvidena, kar je odločilnega pomena za oceno, ali se je s tem spremenila osnovna funkcija nosilnega zidu. To pa je odločilno za pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Da je prišlo do poslabšanja drugih delov nepremičnine sploh ni ugotovljeno. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno tudi dejansko stanje glede obsega vznemirjanja, saj je pritožnica povedala, da je hojo skozi vrata opustila. Glede materialnopravne presoje pa je osnovno vprašanje uporaba dveh različnih materialnopravnih podlag, in sicer določil Stanovanjskega zakona (SZ-1) in Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Pritožnica je že v teku postopka zahtevku tožnika ugovarjala, da njen poseg temelji na določbi drugega odstavka 122. člena SPZ, ker tožnik kot etažni lastnik nima več kot polovice solastninskega deleža na skupnih delih. Zakonska omejitev, da mora solastnik vselej, ko z deli v svojem posameznem delu posega v skupne dele nepremičnine, pridobiti soglasje vseh etažnih lastnikov, bi pomenilo prevelik poseg v njegovo lastninsko pravico. Res je, da je za omejitev pogoj trajno poslabšanje skupnih delov. Izvedenec pa v obravnavanem primeru trajnega poslabšanja ni ugotovil, pač pa je le domneval, da je ob določenih predpostavkah minimalno trajno poslabšanje nastalo. Graja tudi stališče sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja po 29. členu SZ-1 in za katere je potrebna ¾ večina. Opozarja na določbo tretjega odstavka 67. člena SPZ, ki določa, da se za posle rednega upravljanja štejejo posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena. Pretrdo je tudi stališče sodišča prve stopnje, ki vidi protipravnost pritožničinega ravnanja v uživanju služnosti drugače, kot je bilo določeno s sklepom v nepravdnem postopku. Opozarja, da je dostop skozi okno več kot nenavadna rešitev. Tožnica je tudi z vznemirjanjem prenehala, zato za opustitveni zahtevek ni podlage.

3Na pritožbo je odgovoril tožnik. Meni, da je pritožba neutemeljena ter predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, toženki pa naj se naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pri odločanju pa sodišče ni zagrešilo kakšne kršitve pravdnega postopka. Povsem neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izrek sodbe v nasprotju z dokazi, ne drži pa niti, da je izrek v tretjem odstavku nepotreben, ker da naj bi zanj odpadla podlaga. Določena služnost je jasna in je bila sodno določena, sodišče pa je nedvoumno ne bilo določalo tako, da bi bil sporen in dvomljiv način njenega izvrševanja. Brezpredmetna je pritožbena trditev, da je dostop skozi okno nenavadna rešitev. Glede dejanskih ugotovitev pa ni res, da je sodišče nekatera dejstva interpretiralo po svoje. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženka vrata vgradila samoiniciativno, brez vednosti tožnika, zgrešeno pa je tudi stališče pritožnice, da vzidana vrata ne predstavljajo fasade, ker niso njen sestavni del. Toženka se pri pritožbi sklicuje na projektno dokumentacijo, pri tem pa zavestno spregleda dejstvo, da gradnja ni bila v skladu z njo. Za pravdni postopek tudi ni pomembno stanje po projektni dokumentaciji, ampak dejansko stanje. Mnenje izvedenca je povsem pravilno in popolno, saj je izčrpno in strokovno odgovoril na vsa postavljena vprašanja. Opozarja, da toženka pred vložitvijo pritožbe pripomb na izvid in mnenje izvedenca ni imela ter da je sedaj prekludirana. Glede materialnopravne presoje pa opozarja, da SPZ velja le subsidiarno. Sodišče je povsem jasno in natančno obrazložilo, zakaj poseg toženke predstavlja posel, ki presega okvir rednega upravljanja. Da je zaradi poseganja toženka nedvomno prišlo tudi do trajnega poslabšanja skupnih delov, izhaja tudi iz izvida in mnenja izvedenca.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb. Ker ima o vseh odločilnih dejstvih izpodbijana sodba izčrpne, obširne in jasne razloge, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Neutemeljena je pritožbena graja odločitve o zahtevku tožnika v tretjem odstavku izreka glede obveznosti opustitve toženke poseganja v tožnikovo parc. št. 1375/131 izven obsega ustanovljene služnostne pravice dostopa oziroma dostave kuriva, ko je toženka sama priznala, da je za dostop do novo zgrajenih vhodnih vrat v kurilnico uporabljala dostop po toženčevi nepremičnini. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu povsem v skladu z določbo prvega odstavka 99. člena SPZ, in sicer tako glede opustitvenih ravnanj kot prepovedi nadaljnjega vznemirjanja.

6Neutemeljena je tudi pritožbena graja odločitve o toženkini obveznosti vzpostaviti prejšnje stanje (odstraniti obstoječa zunanja vhodna vrata v kotlovnico z ustreznim zaprtjem oziroma zazidanjem odprtine v skladu s pravili gradbene stroke) ter posledično prepovedjo s takimi in podobnimi ravnanji vznemirjati tožnika v izvrševanju njegove solastninske pravice na skupnih delih večstanovanjske stavbe na parc. št. 1375/129, k.o. X., in sicer v skladu z določbami prvega odstavka 99. člena in 100. člena SPZ. Ni in ne more biti dvoma, da predstavlja izgradnja novih vrat v kotlovnico v nosilni steni zgradbe posel, ki presega posle rednega upravljanja večstanovanjske stavbe (za katerega je potrebno soglasje več kakor ¾ etažnih lastnikov glede na njihove solastninske deleže; oziroma vseh etažnih solastnikov zaradi spremembe rabe skupnega dela – nosilnega zidu). Pri tem iz izvida in menja izvedenca J. D. jasno izhaja, da je zid, v katerega je toženka vgradila vrata, nosilni zid, vgraditev v statičnem pomenu pa predstavlja poslabšanje skupnih delov nepremičnine v smislu statične trdnosti. Ker ni vgrajene pregrade nad vrati, predstavlja to poslabšanje skupnih delov nepremičnine; poslabšanje je sicer malenkostno, a trajno. Pritožbeno sodišče zato soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da gre za večji poseg, s katerim je bilo povzročeno trajno poslabšanje skupnih delov in so temu nasprotni pritožbeni očitki neutemeljeni. Še posebej neutemeljen je pritožbeni očitek glede projektne dokumentacije upoštevajoč dejstvo, da je odločilno dejansko stanje, in ne projektna dokumentacija, kot zmotno meni toženka v pritožbi.

7Izpodbijana odločitev je torej pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in je pritožba v ničemer ne omaja. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

8Na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je toženka dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka za obrazložen odgovor na pritožbo, pri čemer je pritožbeno sodišče stroške pritožbenega postopka toženke odmerilo v skladu z uveljavljanimi in dejansko nastalimi stroški ter v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) na 334,77 EUR (254,40 EUR nagrade za odgovor na pritožbo po tar. št. 3210, 20,00 EUR plačila stroškov po tar. št. 6002, vse z 22 % DDV – 60,37 EUR).