VSL sodba V Cpg 409/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica mora toženi stranki povrniti 1.017,72 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Tožeča stranka je imetnica dveh slovenskih patentov. Tožeča stranka je toženi stranki očitala kršitev njenih patentov. Postavila je 3 zahtevke. S prvim zahtevkom je zahtevala, da se toženi stranki prepove kršitev patentov tožeče stranke. Z drugim zahtevkom je zahtevala odstranitev celotnega sistema, ki ga tožena stranka uporablja v okviru svojega programa zvestobe, povezanega s poslovanjem s plačilno kreditno kartico X., ki omogoča prostovoljno izmenjavo podatkov o opravljenih poslih in osebnih podatkov uporabnikov v zameno za pridobitev bonitetnih elektronskih točk. S tretjim zahtevkom je zahtevala plačilo odškodnine v višini 45.000,00 EUR in obresti.

2Prvostopenjsko sodišče je s sklepom dovolilo spremembo tožbe. S sodbo je zavrnilo vse zahtevke.

3Tožeča stranka napada sodbo prvostopenjskega sodišča z različnimi razlogi. Tožeča stranka naj bi po svojem mnenju pravilno zahtevala pravno varstvo svojega patenta tako, da je pri formulaciji svojega zahtevka uporabila besedo „sistem“, ki naj bi podrobneje in jasneje zajela pomen besede „naprava“. Vseh mogočih variacij osnovne opisane naprave, ki omogoča nagrajevanje posameznikov ni opisala, zato da bi bolje varovala svoja patenta. Prvostopenjsko sodišče je po pritožnikovem mnenju napačno odločilo, da je takšen tožbeni zahtevek nesklepčen. Podoben je tudi zadnji očitek tožeče stranke, ki na koncu svoje pritožbe meni, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo 18. člen ZIL-1, ker bi podrobnejša opredelitev sistema (naprave) zgolj vodila v zožitev predmeta patentnega varstva, zaradi česar bi tožeča stranka ne uživala potrebnega varstva svojega patenta.

4Prvostopenjsko sodišče bi po pritožnikovem mnenju moralo v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva ugotoviti konkreten tip sistema, ki je bil uporabljen pri toženi stranki.

5Civilno procesno pravo naj bi bilo kršeno tudi zato, ker prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo stranke in izvedenca. Stranka bi lahko izpovedala o vsebini patentnega varstva in posameznih patentnih zahtevkih. Izvedenec pa bi lahko „zaključil, ali gre za kršitev predmeta patentnih zahtevkov tožeče stranke“ (pritožba, str. 4). Dejansko stanje pa je bilo po mnenju tožeče stranke ugotovljeno zmotno zato, ker tožeča stranka s patentom v resnici ni zavarovala poslovne metode, temveč je zavarovala tehnično rešitev.

6Tožena stranke je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

7Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

Patentni zahtevek in patentno varstvo

8Tožeča stranka je imetnica dveh slovenskih patentov in sicer patentov št. SI 20492 B in SI 20828 B, kar v teku postopka ni bilo sporno. Tožeča stranka svoje zahtevke utemeljuje z obema podeljenima patentoma in torej s 1. odstavkom 18. člena ZIL-1. Tožena stranka se je v postopku branila med drugim z ugovorom, da je tožeča stranka uveljavljala pravice, ki jih sploh nima. Odločilno materialnopravno vprašanje je torej, kakšne obseg varstva lahko zahteva imetnik patenta.

9Stvarni obseg patentnega varstva je določen z vsebino patentnih zahtevkov (2. odstavek 18. člena ZIL-1). Patentni zahtevek je opredeljen v 4. odstavku 87. člena ZIL-1 kot „predmet zahtevanega varstva“. Patentni zahtevek je torej po svoji vsebini zahteva za varstvo, ki pa se mora nanašati na izum s področja tehnike (1. odstavek 10. člena ZIL-1). Pravila, načrti metode in postopki za duhovno aktivnost niso izum, saj so izrecno izvzeti (1. odstavek 11. člena ZIL-1). Če je patent podeljen, postane zahtevek za varstvo (patentni zahtevek) tisto, kar v stvarnem smislu opredeljuje obseg varstva.

10Sam patent je pravica, ki jo je podelila Republika Slovenija (2. odstavek 1. člena ZIL-1) in je njen obseg določen objektivno, s patentnimi zahtevki. Patent je pravica materialnega prava. Če stranki uspe dokazati, da je imetnica patenta, kot je bilo v tej zadevi, mora njeno vsebino sodišče presojati kot vsebino vsake druge materialnopravne pravice po uradni dolžnosti.

11Patent je, kot je bilo pojasnjeno že prej, pravica z omejenim stvarnim obsegom. Preko s patentom določenih meja patentno varstvo ne sega. Obstoječe stanje tehnike in tudi izumi (če na njih ne obstaja patent) ni varovano in jih lahko prosto uporablja kdorkoli. Tožeča stranka lahko torej doseže največ toliko varstva, kolikor ga je dosegla s patentnimi zahtevki v okviru patenta.

12Izpoved tožeče stranke, kako si predstavlja obseg varstva svojega patenta, seveda že iz tega razloga ne pride v poštev kot primerno dokazno sredstvo. Stvarni obsega patentnega varstva je lahko predmet razlage. Razlago lahko opravi le sodišče in nikakor ne stranka sama, saj gre za uporabo materialnega prava. Dokaz obsega patentnega varstva se torej nikakor ne more opraviti z zaslišanjem stranke. Pritožbena graja, da bi prvostopenjsko sodišče moralo zaslišati tožečo stranko, je očitno brez temelja.

Patenta tožeče stranke in patentni zahtevki v obeh patentih

13Tožeča stranka je postavila svoje patentne zahtevke v obeh patentih. Ti zahtevki so bili razmeroma obsežni in številni. Struktura patentnih zahtevkov pri obeh patentih je bila enaka. V obeh patentih je tožeča stranka v svojem po vrstnem redu prvem patentnem zahtevku opisala bistvo svojega patenta. V nadaljnjih patentnih zahtevkih je opisala različne manjše prilagoditve temeljnega zahtevka. Tako je na primer v patentu št. SI 20492 B v temeljnem patentnem zahtevku (zahtevku št. 1) predvidela, da bi bila naprava za omogočanje prostovoljne izmenjave podatkov obsegala vsaj en centralni računalnik, vsaj eno napravo za izvajanje poslov (1) in vsaj eno identifikacijsko napravo. Centralni računalnik naj bi vseboval vsaj podatkovno zbirko o poslih v kombinaciji s podatki o osebi. Naprava za izvajanje poslov naj bi obsegala zbirko podatkov o poslih, brez podatkov o osebi. Identifikacijska naprava bi obsegala vsaj personalno podatkovno zbirko. Bonitetna podatkovna zbirka bi bila na na razpolago bodisi na centralnem računalniku, bodisi na identifikacijski napravi.

14V zahtevkih 2 do 4 je tožeča stranka opisala določene pomembnejše prilagoditve tega temeljnega koncepta.

15V patentnih zahtevkih št. 5 do 7 je tožeča stranka opisala manjše modifikacije temeljnih zahtevkov pod 1 do 4. Te so se nanašala na bonitetno podatkovno zbirko. Ta je, glede na zahtevke št. 5 do 7, lahko bila na voljo na centralnem računalniku, na identifikacijski napravi ali na na centralnem računalniku in na identifikacijski napravi. Podobno ozki so bili tudi ostali patentni zahtevki (od št. 8 do konca).

16Poslovni smisel patentiranih naprav je v tem, da omogočajo uporabo plačilnih in kreditnih kartic. Njihova uporaba v trgovinski dejavnosti je splošna in ustaljena. Kartice omogočajo namreč med drugim prepoznavanje (identifikacijo) kupca, ko opravlja nakup, in omogočajo tudi pripisovanje ugodnosti, ki jih pridobiva kupec z nakupom. Za uspešno delovanje takšne kartice je potrebna izmenjava podatkov o sklenjenih pravnih poslih (zlasti nakupih), o osebnih podatkih uporabnika kartice in o s pravnim poslom pridobljenih ugodnostih. Izmenjava se opravlja med različnimi napravami, ki se morajo medsebojno sporazumevati in se jih lahko opiše kot sistem, saj so medsebojno povezljive, in glede delovanja soodvisne. Tožena stranka plačilne in kreditne kartice izdaja, kar je bilo tudi nesporno. Gre za kartice X., ki pa jih je več vrst.

17Tožbeni zahtevek je lahko utemeljen le, če se s tožbo zahteva toliko varstva, kolikor ga je bilo podeljenega s patentom. Tožeča stranka je v svojem tožbenem zahtevku zahtevala opustitev (prepoved) in odstranitev sistema izmenjave podatkov, pri čemer ni niti določila, kakšne naprave je pravzaprav tožena stranka sploh uporabljala, niti ni opisala njenih tehničnih značilnosti.

18S prvim zahtevkom je zahtevala, da se toženi stranki prepove „kršitev patentov tožeče stranke … in sicer tako, da se ji prepove vzpostavitev, uporaba in vzdrževanje sistema prostovoljne izmenjave podatkov o opravljenih transakcijah osebnih podatkov uporabnikov, v zameno za pridobitev bonitetnih elektronskih točk.“

19Z drugim zahtevkom je zahtevala, da se „odstrani celoten sistem, … ki omogoča prostovoljno izmenjavo podatkov o opravljenih transakcijah in osebnih podatkov uporabnikov, v zameno za pridobitev bonitetnih elektronskih točk, oziroma ga spremeni na način, da ne bo več omogočal prostovoljne izmenjave podatkov o opravljenih transakcijah in osebnih podatkov uporabnikov, v zameno za pridobitev bonitetnih elektronskih točk“.

20Da se prva dva tožbena zahtevka ne držita meja tistega, kar je s patentom varovano, je očitno. Tožeča stranka je izposlovala dva patenta, ki varujeta naprave z določenimi značilnostmi in ki se lahko medsebojno povezujejo na določen način, pri čemer je imela v mislih, da se te naprave uporabljajo v povezavi s plačilnimi in kreditnimi karticami. „Sistema“ kot takšnega, ni patentirala. Nasprotno je od tožene stranke zahtevala prav opustitev uporabe sistema in ne posameznih, konkretnih naprava. Pri tem je iz tožbenih zahtevkov mogoče razbrati, da si je tožeča stranka kot „sistem“ predstavljala celoto poljubnih vrst naprav, ki omogočajo izmenjavo podatkov.

21Pritožba pravzaprav ne zanika, da se prva dva zahtevka ne držita meja pravice, ki je varovana s patentom. V tožbi dejansko postavljene zahtevke skuša opravičiti s tem, da bi „Podrobnejša opredelitev sistema (naprave) … zgolj vodila v zožitev predmeta patentnega varstva in v opredelitev ene od variacij, ki prestavljajo le ozko prestavitev patentov, ki ne omogoča korektne analize patentov in izuma kot celote in ki tožeči stranki ne bi nudila ustreznega varstva pred nadaljnjimi kršitvami“ (pritožba, str. 6).

22Takšna razlaga tožeče stranke je, iz že prej opisanih razlogov, v temelju napačna. Tožeča stranka uživa toliko pravic, kolikor ji jih je bilo podeljeno glede na njene patentne zahtevke, in še nekaj več od tega in tudi ne za nekaj po vsebini sorodnega ali povezanega.

23Podobno je tudi s tretjim zahtevkom. Tretji zahtevek je povsem denarne narave. Predpostavlja, da je prišlo do kršitve patenta. Do kršitve patenta bi lahko prišlo le tako, da bi tožena stranka uporabljala naprave, ki bi ustrezale patentnim zahtevkom.

24Prvostopenjsko sodišče je v svoji obrazložitvi navedlo, da sta tako tožena stranka, kot tudi sodišče samo, tožečo stranko pozvali k opredelitvi naprav in načina delovanja, s katerimi naj bi tožena stranka kršila patenta tožeče stranke (vloga tožene stranke z dne 27. 9. 2013, l. št. 69 in nasl.; zlasti l. št. 71 in 72; poziv prvostopenjskega sodišča z dne 17. 10. 2013, l. št. 74). Tožeča stranka svojega zahtevka kljub opozorilom ni spremenila. Vsega tega pritožba ne izpodbija, ker izhaja iz materialnopravno zmotnega izhodišča, da je tožeča stranka upravičena do bistveno širšega pravnega varstva, kot je v resnici.

25Glede na to, da je tožeča stranka zahtevala pravno varstvo za svoja patenta, do katerega ni mogla biti upravičena in glede na pomanjkljive navedbe je jasno, da so bili vsi njeni pravni zahtevki neutemeljeni iz povsem pravnih razlogov. Vse dokler je očitno, da je zahtevek tožeče stranke neutemeljen iz povsem pravnih razlogov, sodišče tudi nima pravnega temelja za postavitev izvedenca. Izvedenec se postavi namreč le, če je potrebno ugotoviti ali razjasniti kakšno dejstvo (243. člen ZPP) in ne, če je potrebno odločiti o pravnem vprašanju. Da je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ker ni postavilo izvedenca, je torej očitno.

26Tožeča stranka je postavila opustitveni (prepovedni), odstranitveni in odškodninski zahtevek. Z vsakim od teh dveh zahtevkov bi lahko uspela le, če bi bil njen patent kršen. Ker pa je tožeča stranka postavila zahtevek tako, da že iz njenih lastnih navedb izhaja, da zanj nima pravnega temelja v patentih, ali pa so bile navedbe glede naprav nekonkretizirane, je vsako nadaljnje odgovarjanje na pritožbene razloge odveč. Tudi z njimi bi namreč tožeča stranka nikakor ne mogla uspeti, saj so zahtevki tožeče stranke v vsakem primeru neutemeljeni.

27Prav iz tega razloga se pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati s tistim delom pritožbe, v katerem je očitek, da tožeča stranka ni nikoli zahtevala varstva za poslovno metodo. Glede tega pritožbeno sodišče pripominja, da je največ, kar lahko tožeča stranka doseže, varstvo dosežka tehnične narave. To pa je dosežek, s katerim se obvladujejo naravni zakoni in izkoriščajo naravne dobrine (odločba VS RS, opr. št. III Ips 74/2004). Pravila, načrti, metode in postopki za duhovno aktivnost niso izumi in niso patentno sposobni (patentibilni; 1. odstavek 11. člena ZIL-1), v tem okviru tudi niso patentno sposobne poslovne metode (glej odločbo VS RS, opr. št. III Ips 74/2004). Zgolj splošna pravila za reševanje nekega poslovnega problema, če ne vsebujejo konkretnih tehničnih rešitev, sploh niso patentno sposobna. Ali sta bila oba patenta takšna, da sta s pomočjo naravnih zakonov reševala kakšen tehničen problem, ali pa sta zgolj na splošno opisovala postopke, s katerimi se omogoča nagrajevanje kupcev za nakupe pri toženi stranki, je sicer pravno vprašanje, vendar pa o njem pritožbenemu sodišču ni treba odločiti. Prav tako ni treba odločiti, ali so bile dovolj natančne navedbe tožeče stranke glede tega, s katero od več različnih vrst kartic tožene stranke naj bi bila storjena kršitev.

28Ker je tožeča stranka s svojo pritožbo propadla, mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožena stranka je glede na ZOdvT upravičena do povrnitve 828,10 EUR (tf. št. 3210), 20,00 EUR (tf. št. 6002) in 20 % DDV (tf. št. 6007), skupaj torej do povrnitve 1017,72 EUR. Ta znesek mora tožeča stranka plačati v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Tako patentni zahtevki kot tudi prvostopenjska sodba napravo za izvajanje pravnih poslov opisujejo kot napravo za opravljanje „transakcij“, vendar pri tem očitno ne mislijo na „poravnavo“ (lat. Transactio). Ker slovenski pravni jezik pojma transakcija v smislu „pravni posel“ ne pozna, bo pritožbeno sodišče namesto te besede uporabljajo besedno zvezo „pravni posel“.