VSL sodba in sklep II Cp 566/2014

I. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo z dne 23.10.2013 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 19.12.2013 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da so tožene stranke dolžne tožeči stranki plačati znesek 62.218,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2005 dalje do plačila in sicer prva tožena stranka 4/6 oz. znesek 41.478,88 EUR, druga tožena stranka 1/6 oz. znesek 10.369,72 EUR in tretja tožena stranka 1/6 oz. znesek 10.369,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2005 dalje ter sklenilo, da je tožeča stranka dolžna v roku petnajstih dneh toženim strankam povrniti pravdne stroške v višini 2.761,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pravilno zatrjuje, da tožbeni zahtevek temelji na pravni podlagi 96. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in sicer, da se mora, kot posledica razveljavitve kupoprodajne pogodbe, tisto kar je bilo izpolnjeno, vrniti. Sodišče prve stopnje stoji na stališču, da med strankama pogodbe, ki je bila razveljavljena ni treba ničesar vrniti in to svoje stališče v nadaljnjih točkah izpodbijane sodbe utemeljuje tako, da prihaja samo s seboj v nasprotje. Sodišče v izpodbijani sodbi v 11. točki ugotavlja, da je bila med strankama nesporno, da je s pobotom dolga v celoti ugasnil dolg, ki ga je imel tožničin brat do tožnice. Njuna prava volja je torej bila nesporna tudi za sodišče. Pomeni, da je brat tožnice s prenosom lastništva stanovanja svoj dolg poplačal. Tožnica opozarja tudi na pravilnost svojega zahtevka, tako primarnega za vrnitev protivrednosti nepremičnine oziroma denarnega nadomestila, kot tudi zaradi pravne podlage 96. člena OZ, kot pravice tožnice, da zahteva povrnitev koristi. V konkretnem primeru tožnica svojemu bratu ni podarila denarja, s katerim si je nameravala kupiti stanovanje, temveč mu ga je posodila tako, da mu ga je izročila in mu plačala še dodatne stroške zdravljenja. Prava volja pogodbenih strank je bila, da se to posojilo vrednoti s stanovanjem, ki ga je pokojnik svoji sestri v poplačilo dolga tudi kupil. Tožnica se sprašuje, zakaj naj bi dne 20. 8. 1992 na željo svoje tedanje svakinje podpisala izjavo, da „ne bom sedaj zahtevala še vračilo denarja, ker ima stanovanje“, če to ne bi bilo res. Posojilo izhaja namreč iz leta 1965, 1967, stanovanje v I. pa je bilo kupljeno 28. 8. 1992, torej teden dni pred že izbranim stanovanjem za tožnico. Iz listinskih dokazov, da se dolg tožnice kompenzira s predmetom kupoprodajne pogodbe izhaja, da ni šlo za darilo tožnice pravnemu predniku toženih strank. Dejstvo je, da je tožnica zašla v slabši položaj zaradi prikrajšanja, ki je nastalo na podlagi razveljavljene pogodbe. Tožnica je prepričana, da bi moralo sodišče vrniti korist, ki je bila dogovorjena med strankama pogodbe, to je med pokojnim V. P. in tožnico. Korist je bila dogovorjena s stanovanjem, kar je nesporno ugotovila tudi izpodbijana sodba v 11. točki. Tožnica je vložila tudi podredni zahtevek za vrnitev dolga, ki je bil dan s strani tožnice kot posojilo v vrednosti nepremičnine pokojnemu V. P. Medsebojna obveznost glede vrnitve posojila ni ugasnila do dneva izpolnitve (sklenitve kupoprodajne pogodbe) in je zaradi razveljavitve kupoprodajne pogodbe ponovno oživela.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter je predlagala njeno zavrnitev.

4Z izpodbijanim sklepom z dne 19. 12. 2013 je sodišče predlog toženih strank za izdajo dopolnilne sodbe zavrnilo.

5Zoper sklep se je pritožila tožena stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zavrže podrejeni zahtevek tožeče stranke, ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka paricijskega roka do plačila. Pritožba se strinja z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, da se primarni in podrejeni tožbeni predlog glasita na plačilo enake vsote denarja z obrestmi in da dejanska in pravna podlaga ne sodita v tožbeni predlog, ampak v trditveno podlago. Prav tako tudi drži, da tožeča stranka s primarnim in podrejenim tožbenim predlogom uveljavljala istoveten tožbeni zahtevek. Tožena stranka pa se ne strinja s stališčem, da bi sodišče mimo dispozitivne volje tožeče stranke primarni in podrejeni tožbeni zahtevek lahko obravnavalo kot en zahtevek, ker sta istovetna. Tožeča stranka za podrejeni zahtevek, ki je istoveten primarnemu tožbenemu zahtevku, ne izkazuje pravnega interesa.

6Pritožbi sta neutemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo:

7Po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na dokazno oceno sodišča prve stopnje in jo pritožbena izvajanja ne omajajo. Tožeča stranka v pritožbi sicer analizira posamezno izveden dokaz in ponuja svoje videnje dejanskega stanja, vendar ne more uspeti s svojo pritožbeno kritiko, kajti odgovor nanjo je že zajet v izčrpnih in pravilnih razlogih izpodbijane sodbe. Skladno z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega dokaznega postopka. Svoje prepričanje o dokazni teži posameznih dokazov je sodišče prve stopnje argumentiralo z jasnimi in razumljivimi razlogi in je tudi ocena izvedenih dokazov vsebinsko prepričljiva. Tako je zelo natančno ocenilo izjavo tožeče stranke z dne 20. 8. 1992, ocenilo in analiziralo vsebino kupoprodajne pogodbe, ocenilo izjavo pravnega prednika tožene stranke oziroma izpoved in z oceno navedenih listin v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče.

8Pravilno je materialno pravno izhodišče sodišča prve stopnje, da pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določba 96. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da če je bilo na podlagi izpodbojne pogodbe, ki je bila razveljavljena, kaj izpolnjeno, je treba to vrniti; če to ni mogoče ali če narava tistega kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa je treba dati ustrezno denarno nadomestilo. Med tožečo stranko in pravnim prednikom tožene stranke je bila dne 23. 5. 2005 sklenjena kupoprodajna pogodba, s katero je pravni prednik toženih strank V. P. kot prodajalec prodal toženi stranki kot kupki stanovanje 6.E vpisano v vl. št. 1712/6, k.o. X. (v nadaljevanju sporno stanovanje). Pogodbeni stranki sta v uvodnih določbah ugotovili, da je pravni prednik toženih strank zemljiškoknjižni lastnik navedene sporne nepremičnine ter da je lastninsko pravico na tej nepremičnini pridobil na podlagi soinvestitorske pogodbe, sklenjene dne 28. 8. 1992; da je tožeča stranka pravnemu predniku toženih strank na podlagi ustne posojilne pogodbe posodila denarna sredstva za plačilo celotne kupnine za plačilo sporne nepremičnine, v skladu z določili soinvestitorske pogodbe z dne 28. 8. 1992, s tem, da ji pravni prednik toženih strank do sklenitve navedene kupoprodajne pogodbe posojenega zneska še ni vrnil ter sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo pravni prednik tožene stranke vrnil ta znesek posojenega denarja, ko bo to zahtevala posojilodajalka in sicer v višini, vrednosti stanovanja, za katerega nakup so bila porabljena sredstva posojila. Nadalje sta pogodbeni stranki ugotovili, da gre pravni prednik tožene stranke na zahtevno operacijo, zaradi česar sta se dogovorili za vračilo posojenega denarja, zato sta sklenili navedeno kupoprodajno pogodbo. V 3. členu navedene pogodbe sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se sporazumno dogovorjena kupnina za sporno nepremičnino pobota s terjatvijo, ki jo ima tožena stranka na podlagi posojila, navedenega v četrti alineji 1. točke te pogodbe. Med strankama je bilo nesporno, da je s tem pobotom v celoti ugasnil dolg, ki ga ima pravni prednik tožene stranke do tožeče stranke po posojilni pogodbi, ki je citirana v 1. členu te pogodbe. Zmotno je pritožbeno stališče, da je bila prava volja pogodbenih strank nesporna tudi za sodišče. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve le povzelo (prepisalo) 3. točko med tožečo stranko in pravnim prednikom toženih strank sklenjene kupoprodajne pogodbe. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 23. 5. 2008 P 579/2005, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 12. 5. 2009 Cp 1103/2008 in potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 7. 2012 II Ips 842/2009, razveljavljena navedena kupoprodajna pogodba z dne 23. 5. 2005. Ker torej razveljavljena pogodba nima pravnega učinka, nobena od strank nima izpolnitvenega zahtevka. Tisti, ki pa je na podlagi izpodbojne pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima na podlagi navedenega pravila o neučinkovanju neveljavnih pravnih poslov pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.

9Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožnica pravnemu predniku toženih strank denarnih sredstev za nakup spornega stanovanja ni posodila (kar v vlogi z dne 5. 11. 2012 priznava tudi sama), zato zaradi neobstoječe terjatve ni prišlo do pobotanja. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek po primarni podlagi na vračilo teh sredstev pravilno zavrnilo.

10V nadaljevanju je tožeča stranka spremenila trditveno podlago ter je navajala, da sporno stanovanje res ni bilo kupljeno z denarnimi sredstvi, ki naj bi jih bratu posodila, temveč je bilo kupljeno z namenom poplačila dolga iz posojila, ki ga je pravni prednik toženih strank prejel v letu 1965.

11Da je bila kupoprodajna pogodba za sporno stanovanje sklenjena zaradi povračila dolga, ki ga je pokojni dolgoval tožnici za stroške zdravljenja in operacije leta 1965, bi morala tožeča stranka izkazati s stopnjo prepričanja, kar pa ji tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspelo. Za izdajo vsebinskih odločb mora biti namreč sodišče o vseh dejstvih, na katera opira svojo odločitev prepričano (8. člen ZPP). O prepričanju govorimo takrat, kadar povprečen človek o obstoju ali neobstoju določenega dejstva ne dvomi.

12Iz pisne izjave z dne 20. 8. 1992 izhaja, da tožnica zahtevka za plačilo operacije do pravnega prednika toženih strank, ne bo postavila. V nasprotju z vsebino navedene listine je pritožbena navedba, da je tožnica podpisala izjavo, da ne bo zahtevala še vračila denarja, ker ima stanovanje, saj iz navedene izjave (priloga A 12) to ne izhaja. Iz navedene listine izhaja, da je tožničina terjatev iz naslova plačila operacije v višini 4.110,70 CHF ugasnila. Iz listine, ki jo je predložila tožeča stranka „ moja prva izpoved“ sicer res izhaja, da je bila obveza pravnega prednika tožene stranke do tožnice, da plačilo operacije v letu 1965 poravna oziroma poplača v obliki manjšega stanovanja, vendar pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v navedeni izjavi ni bilo govora o vrednosti stanovanja v vtoževani višini 62.218,32 EUR, prav tako pa je pravni prednik toženih strank v isti izjavi tudi navedel, da je bilo stanovanje v I. financirano tudi iz sredstev sestre A. (to je tožeče stranke), čeprav je bilo tekom dokaznega postopka nesporno ugotovljeno, da je nakup tega stanovanja v celoti financiral pravni prednik tožene stranke. Tudi s strani tožnice zatrjevano dejstvo, da bi znesek, ki ga je v letu 1965 plačala za brata zadoščal za nakup enosobnega stanovanja v L., je bilo izpodbito z izvedeniškim mnenjem, iz katerega izhaja, da z navedenim zneskom (5.620,85 CHF) v obdobju izročitve denarja ni bilo mogoče kupiti enosobnega stanovanja v L. Tudi iz kupoprodajne pogodbe, na katero se v dokaz navedb, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena z namenom poplačila dolga zaradi posojila, danega v letu 1965, sklicuje tožnica, navedeno ne izhaja. Celo nasprotno. Iz kupoprodajne pogodbe izhaja, da naj bi tožnica pravnemu predniku toženih strank posodila denarna sredstva za nakup navedene nepremičnine in ni bilo govora o nobenem posojilu za plačilo operacije iz leta 1965. Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z stališčem sodišča prve stopnje, da je življenjsko nelogično, da tožnica, če bi zatrjevani dogovor res obstajal, ne bi sama podpisala soinvestitorske pogodbe v letu 1992 (tožnica namreč ni dokazala, da zaradi zdravstvenih težav ni bila sposobna za prihod na sedež prodajalca, zaradi česar naj bi soinvestitorsko pogodbo o nakupu nepremičnine podpisal pokojni.

13Ker tožnici ni uspelo dokazati, da bi pokojnemu oziroma pravnemu predniku toženih strank posodila sredstva za plačilo kupnine za nakup sporne nepremičnine, niti ji ni uspelo dokazati, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena zaradi povračila dolga, ki ga je pravni prednik tožene stranke dolgoval tožeči stranki za stroške zdravljenja in operacije v letu 1965, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožba je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep:

14Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da ji tožene stranke plačajo znesek 62.218,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2005. Tekom postopka je s pripravljalno vlogo z dne 7. 11. 2012 postavila „podredni“ tožbeni zahtevek na plačilo enakega denarnega zneska z enakimi obrestmi kot ga je postavila v tožbi, le da je plačilo tega zneska zahtevala na drugi dejanski in pravni podlagi.

15Eventualno združevanje tožbenih zahtevkov je podano takrat, kadar sta dva zahtevka v takšni medsebojni zvezi, da uveljavlja tožnik nepogojno najprej en zahtevek, če pa bi se v postopku izkazalo, da ta ne obstoji, pogojno uveljavlja drugega (primerjaj tretji odstavek 182. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

16V obravnavanem primeru je tožeča stranka v obeh zahtevkih uveljavljala denarno plačilo zneska 62.218,32 EUR, zato je eventualna kumulacija zahtevkov zgolj navidezna. Gre namreč le za en sam tožbeni zahtevek. Sodišče je torej ves čas razpolagalo le z enim zahtevkom, ki pa ga lahko tožeča stranka upre na eno oziroma drugo dejansko oziroma pravno podlago. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil sporni predmet določen s tožbenim predlogom in da dejansko stanje ni sestavina tožbenega zahtevka. Lahko pa se tožbeni predlog naknadno opre tudi na drug tožbeni temelj oziroma drugačen dejanski stan oziroma tožeča stranka lahko tožbeni zahtevek utemeljuje z dvema različnima dejanskima stanoma. Ker je za identiteto tožbenega zahtevka odločilen le tožbeni predlog, se v konkretnem primeru ne šteje, da gre za objektivno kumulacijo zahtevkov, zato je pravilno sodišče prve stopnje o tožbenem predlogu za plačilo zneska 62.218,32 EUR s pp odločilo po obeh dejanskih in pravnih podlagah in je torej odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, zato izdaja dopolnilne sodbe ni možna.

17Ker niso podani razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

18Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Ker pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Glede odgovora na pritožbo tožene stranke pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da le ta ni prispeval k rešitvi pritožbe, zato stroški, ki so s tem nastali, bremenijo toženo stranko (155. člen ZPP).