96. člen OZ

Toženka v reviziji navaja, da drugi odstavek 278. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa, da vračilo ni mogoče, če je prišlo do bistvenih sprememb v naravi ali vrednosti premoženja, a zakonsko besedilo ni takšno; pojma "mogoče" ne dopolnjuje s takšnimi pristavki. Premoženje, ki ga je toženka prejela na podlagi izpodbitega pravnega dejanja, predstavljajo tri nepremičnine. Ugotovitev (niti trditev), da te ne obstajajo več, da bi jih toženka odtujila (dobrovernemu tretjemu), ali da bi bile uničene, ni. Prav iste nepremičnine, torej prostorsko odmerjeni deli zemeljske površine skupaj z vsemi sestavinami, še vedno obstajajo in jih ima toženka, zato jih je mogoče vrniti. Po presoji Vrhovnega sodišča besedilo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP drugačne razlage ne omogoča, šlo bi torej za razlago, ki bi zakonskemu besedilu nasprotovala.

Za odškodninsko odgovornost prvega toženca določbe OZ ne zahtevajo namena tožnicama povročiti škode oziroma krivde v obliki direktnega naklepa, kot to zmotno zatrjujeta toženca v pritožbi, pač za to zadostuje zavedanje prvega toženca, da izvaja posest tujih nepremičnin in seka les za svoj račun, čeprav za to nima nobenega pravnega naslova. Vsa ta dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo in se prilegajo pojmu povzročitve škode z eventualnim naklepom, ki v okoliščinah konkretnega primera zadostuje za sklep, da je prvi toženec škodo povzročil namenoma v smislu določbe 135. člena OZ. Sodišče prve stopnje je solidarno odgovornost drugega toženca za škodo, ki jo je povzročil prvi toženec, ob ugotovoljenem dejanskem stanju pravilno naslonilo na določbo drugega odstavka 186. člena OZ in ne na prvi odstavek tega člena, ki za vzpostavitev solidarne odškodninske odgovornosti več oseb res zahteva njihov skupni namen povzročiti škodo. Pritožbeno razpravljanje o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje za solidarno odškodninsko odgovornost drugega toženca ugotoviti, da sta imela s prvim tožencem skupni namen tožnicama povzročiti škodo, očitno temelji na napačnem materialnopravnem stališč

V sodni praksi še ni razrešeno vprašanje, ali ničnostna sankcija za pravne posle iz tretjega odstavka 93. člena GZ velja za vse nedovoljene gradnje ali le za tiste, glede katerih je izrečen inšpekcijski ukrep. Za presojo verjetne izkazanosti terjatve kot ene od predpostavk za izdajo začasne odredbe se o tej dilemi ni treba izreči. Zadostuje namreč, da je verjetno izkazana terjatev iz podredno postavljenega zahtevka. Nevarnost lahko izkazuje vsako dolžnikovo ravnanje, ki ima lahko za posledico onemogočenje ali otežitev izvršbe, ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. Po tem stališču ni odločilen namen dolžnikovega ravnanja; zadostuje dolžnikovo delovanje, ki ima negativen vpliv na uveljavitev terjatve

Ker tožeča stranka že v drugem postopku s tožbo zahteva razveljavitev oziroma ugotovitev ničnosti sklepa o prenosu delnic, nima pravnega interesa, da bi zahtevala tudi ničnost vpisa sklepa v sodni register v tej pravdi. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da vpis vsebine sodbe skladno s 398. členom ZGD-1 nima enakih učinkov kot ugotovitev sodišča o ničnosti registrskega vpisa sklepa o prenosu delnic. Namen določbe 398. člena ZGD-1, da se vsebina pravnomočne sodbe o ugotovitvi ničnosti oziroma neveljavnosti skupščinskega sklepa vpiše v register, je prav ta, da se objavi neveljavnost tega sklepa in s tem doseže enak učinek, kot bi ga dosegli s sodbo o ugotovitvi ničnosti registrskega vpisa oziroma na tej podlagi opravljenim izbrisom vpisanega sklepa skupščine.

Ker je za ugotavljanje lastninske pravice predviden splošni postopek in poseben postopek ni predpisan, je sodišče prve stopnje to predhodno vprašanje lahko rešilo samo na podlagi ugovora nasprotnih udeležencev.

Za subjektivno nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora biti izkazano konkretno ravnanje dolžnika, ki ima lahko za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bi upnik dejansko prišel do poplačila terjatve. O tem se je sodišče v konkretnem primeru lahko prepričalo na podlagi SMS korespondence med pravdnima strankama, iz katere izhaja, da je toženec tožniku sam potrdil, da je prejeti denar že porabil oziroma ga nima več. Ker ni niti zatrjeval niti dokazoval, da ima kakšno drugo vrednejše premoženje, za obravnavane gozdne parcele pa je grozil, da jih bo prodal drugim, je ugotovljena brezposelnost toženca le še dodatna okoliščina, ki ob konkretno izkazanem razpolaganju s premoženjem dodatno potrjuje pravilnost presoje o izkazani subjektivni nevarnosti na strani toženca.

Privolitev v neuporabo in s tem v prikrajšanje v resnici lahko pomeni le ugovor zoper predpostavko neupravičene obogatitve (odsotnost pravnega temelja) in ne more biti del predpostavke prikrajšanja. Privolitev tožnika v prikrajšanje bi namreč pomenila pravni temelj za obogatitev, tako da uporaba njegove nepremičnine s strani toženca sploh ni bila neutemeljena. Toženec (kot nedovroverni posestnik) mora tožniku (lastniku) izročiti vse najemnine (civilne plodove), ki izhajajo iz najemnih pogodb, tudi neizterjane ali porabljene - gredo mu vse koristi in ne le tiste, ki jih v resnici (še vedno) ima. Pri verzijskih zahtevkih zaradi vlaganj v tuje premoženje je merilo subjektivna vrednost za obogatenega, če ta v vlaganja ni privolil (gre za t. i. "vsiljeno obogatitev"). V konkretnem primeru, ko so bila vlaganja opravljena brez soglasja in vednosti tožnika, se torej uporabi subjektivno merilo obogatitve. Čeprav 194. člen OZ nedobrovernemu prejemniku priznava pravico do povračila koristnih stroškov do višine povečanja vrednosti stvari, ima pri vsiljeni obogatitvi tožnik ugovor, da vlaganja zanj subjektivno niso imela nobene koristi.

Pravici stranke, da se v postopku izjavi, sicer načeloma res ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami (in dokaznimi predlogi) stranke seznani ter da se do njih opredeli, vendar to velja le za dopustne in pravnorelevantne navedbe (in dokazne predloge) strank. Ob dejanskih ugotovitvah in zaključkih, da sporni notarski zapis predstavlja le ponoven zapis vseh do takrat dogovorjenih zavez ene in druge pogodbene stranke, da toženec ni izkoristil stiske tožnice in si zase izgovoril korist v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal tožnici, da med tožencem kot posojilodajalcem in tožnico kot posojilojemalko sprva do dogovorjenega dneva vračil zneskov sploh niso bile dogovorjene nobene obresti, pač pa so bile le za primer tožničine zamude dogovorjene zakonske zamudne obresti, povečane za 50%, da tožnica kljub tako sklenjenim dogovorom, izposojenih zneskov ni vrnila vse do leta 2016, ni mogoče slediti tožničinim trditvam o ničnosti notarskega zapisa zaradi nasprotovanja temeljnim načelom obligacijskega prava, saj je tek zakonskih zamudnih obresti, povečanih za 50%, zakrivila tožnica sama. V notarskem zapisu dogovorjene zamudne obresti, povečane za 50% na letnem nivoju, ne p

Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, ter glede na povzete relevantne določbe zadevne pogodbe, se zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka, ki od 21. 8. 2015 dalje ni bila več samozaposlena za polni delovni čas, dolžna tožeči stranki povrniti sorazmeren del prejete subvencije za samozaposlitev s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, izkaže kot pravilen. Pritožbene navedbe, da omenjeni spor ni spor majhne vrednosti, ker naj bi bila odločilna vrednost celotne zadevne pogodbe - t. j. 5.000,00 EUR, niso utemeljene. Tožeča stranka namreč ne zahteva vrnitve celotne izplačane subvencije, pač pa le njen sorazmeren del, in sicer 700,34 EUR. Skladno s prvim odstavkom 495. člena ZPP pa so v gospodarskih sporih spori majhne vrednosti tisti, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zato zadevni postopek pravilno vodilo po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti.

Pravni temelj za pridobitev toženkine lastninske pravice je oblikovalna sodna odločba, na podlagi katere je v trenutku pravnomočnosti originarno pridobila lastninsko pravico na nepremičnini. Manjša površina nepremičnin, ki so v nepravnem postopku pripadle pravnemu predniku tožnice, in ki je bila ugotovljena po pravnomočno zaključenem nepravdnem postopku delitve solastnine, v razmerju med toženko in tožnico kot singularno pravno naslednico bivšega solastnika, ne ustvarja nobenih pravnih posledic in toženke ne more bremeniti. Manjša površina kupljenih nepremičnin bi lahko pomenila kvečjemu zmoto o lastnosti predmeta (46. člen OZ), na podlagi katere bi tožnica v skladu z določbami 95. do 99. člena OZ s tožbo zoper prodajalca (ob izpolnjeni bistveni in opravičljivi zmoti) lahko zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe oziroma stvarno napako, zaradi katere bi v skladu z določbo 468. člena OZ zoper prodajalca lahko uveljavljala jamčevalne zahtevke.

Po stališču oziroma intervenciji Ustavnega sodišča (U-I-251/14) objektivni roki na področju izpodbijanja očetovstva ne pridejo v poštev. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ker ni upoštevalo triletnega objektivnega roka po drugem odstavku 99. člena OZ.

Tožeča stranka je toženki na podlagi kreditne pogodbe izplačala vtoževani znesek, ki ga toženka ni vrnila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženkin sin ponaredil njen podpis na kreditni pogodbi, sprejel nakazilo tožeče stranke na toženkin transakcijski račun in ga (ker je bil toženkin pooblaščenec) še isti dan prenakazal na svoj račun. Ker toženka ni bila pogodbena stranka, pogodbene podlage za vračilo zneska ni. Ker ni bila obogatena ona, podlage za vračilo zneska ne morejo predstavljati niti določbe o neupravičeni obogatitvi. Ob ugotovljenem dejanskem stanju pritožbeno sodišče tudi ne najde nobene druge pravne podlage, po kateri bi bilo tožbenemu zahtevku moč ugoditi.

Kadar sodišče ugotovi, da neupravičeno obogatena oseba ob izdaji sodbe (to pa je enako ob zaključku glavne obravnave) koristi nima več, mu vračila te koristi ne more naložiti na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi, ni pa ovir za ugoditev zahtevku po drugi, zlasti odškodninski podlagi. ZFPPIPP določa, da zastaranje terjatev stečajnega dolžnika ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka. Namen te določbe je, da zastaranje terjatev stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka in stečajnemu upravitelju omogoča, da se seznani s terjatvami in poskrbi za njihovo uveljavitev. Odškodninska terjatev tožeče stranke do toženca je nastala z dnem nastanka škode, zato gre za terjatev stečajnega dolžnika do toženca in je treba določbo o zadržanju zastaranja po ZFPPIPP uporabiti tudi v obravnavanem primeru.

V paulijanski pravdi vrednost nepremičnine (prodaja katere nima pravdnega učinka proti upnici) ni pravno odločilno dejstvo. Toženka je dolžna tožnici dopustiti, da se poplača iz prodaje nepremične, kolikor je ta pač vredna.

O kondikcijski terjatvi zaradi ničnosti pogodbe ni mogoče govoriti, če tožnik ni vedel oziroma ni mogel vedeti niti za ničnost pogodbe - kar je predpogoj, da se zave svojih pravic iz naslova ničnosti - in posledično ni mogel vložiti tovrstne kondikcijske tožbe. Zastaralni rok ne more teči, dokler je tožnikova nevložitev tožbe posledica nezakrivljene nevednosti.

Ker je v slovenski pravni teoriji in praksi glede okoriščanja uveljavljeno obogatitveno načelo, mora prejemnik koristi vrniti le korist, ki jo še ima v času izdaje sodne odločbe. Ker toženca denarja nimata več, odločitve ni mogoče opreti na določbe o neupravičeni obogatitvi, je pa iz trditev tožeče stranke mogoče izluščiti vsa pravno odločilna dejstva za uporabo določb o odškodninski odgovornosti, kar bo predmet novega sojenja.

Ker razveljavljena pogodba nima pravnega učinka, nobena od strank nima izpolnitvenega zahtevka. Tisti, ki pa je na podlagi izpodbojne pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima na podlagi pravila o neučinkovanju neveljavnih pravnih poslov pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. V obravnavanem primeru je tožeča stranka v obeh zahtevkih uveljavljala denarno plačilo istega zneska, zato je eventualna kumulacija zahtevkov zgolj navidezna. Gre namreč le za en sam tožbeni zahtevek.

Posojilna pogodba je učinkovala vse do njene pravnomočne razveljavitve. Šele s pravnomočno odločitvijo o razveljavitvi je nastala terjatev tožeče stranke, da zahteva nazaj to, kar je na podlagi pogodbe dala, začel pa je teči tudi zastaralni rok. Tudi povračilni zahtevek na podlagi nične pogodbe ne nastane takoj, ko je izpolnitev opravljena. Ničnost pravnega posla ne učinkuje sama po sebi. Nični posli dejansko učinkujejo. Učinkujejo dokler njihova ničnost ni ugotovljena. Zato šele z ugotovitvijo, da je posel ničen, nastanejo povračilni zahtevki. Če temu ne bi bilo tako, ne bi bilo nobene potrebe po zakonskem določilu o nezastarljivosti pravice do uveljavljanja ničnosti. Če namreč stranka možnosti za uveljavitev povračilnega zahtevka nima več, tudi za ugotovitev ničnosti največkrat nima več pravnega interesa.

Razveljavitev pogodbe začne učinkovati, ko postane pravnomočna oblikovalna sodba, s katero je sodišče ugodilo zahtevku za razveljavitev in pogodbo razveljavilo. In ko začne učinkovati razveljavitev pogodbe, nastane povračilni zahtevek stranke, ki je izpolnila svojo obveznost na podlagi izpodbojne pogodbe. O razveljavitvi pogodbe ni mogoče odločati kot o predhodnem vprašanju, saj mora biti o tem vprašanju odločeno z oblikovalno pravnomočno sodbo, da ima lahko ta odločitev vpliv na odločitev o glavni stvari (sicer pogodba velja in ustvarja učinke za pogodbeni stranki) in ne more biti o tem razpravljano le v razlogih sodbe, kot o enem izmed razlogov za sprejem konkretne odločitve o glavni stvari.

Da bi prevarana stranka uspela z zahtevkom za razveljavitev pogodbe, mora dokazati, da jo je nasprotna stranka zavedla z namenom napeljati jo k sklenitvi pogodbe.