VSL sodba II Cp 1847/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni:

- v 1. točki izreka tako, da se znesek Z. Ž. prisojene odškodnine 1.079,54 EUR poviša za 1.000,00 EUR in znaša 2.079,54 EUR;

- v 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15. dni od prejema te sodbe plačati 2.048,82 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, pa nespremenjenem, delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna prvi tožnici plačati 99,91 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila. Drugi tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče je o obravnavanem razmerju odločalo drugič. V prvem sojenju je bilo prvi tožnici pravnomočno prisojeno 2.079,53 EUR odškodnine, z izpodbijano sodbo pa ji je prisojena odškodnina v višini 1.079,54 EUR (1. točka izreka), njen višji zahtevek pa je zavrnjen (2. točka izreka). Drugemu tožniku je bilo v prvem sojenju prisojeno 1.105,01 EUR odškodnine, njegov višji zahtevek pa je z izpodbijano sodbo zavrnjen (2. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje (3. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožujeta tožnika. Uveljavljata vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlagata spremembo sodbe tako, da bo njunima zahtevkoma ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarjata, da glede delovanja semaforja sodba ni jasna nič bolj kot prvo izdana sodba. Opozarjata na svoji jasni in konsistentni izpovedi, da je v smeri njune vožnje gorela zelena luč, kar pomeni, da je B. gorela rdeča luč. Opozarjata na A. izpoved, da je v smeri glavne ceste, kjer je vozil B., nedvomno gorela rdeča luč, če je v njuni smeri gorela zelena luč. Ker je tožnik v križišče zapeljal pri zeleni luči in se prepričal, če to lahko varno stori, je očitek o kršitvi cestnoprometnih predpisov nanj neutemeljeno naslovljen. Opozarjata na bistveno prehitro vožnjo B. (63 km/h) in na njegovo dolžnost, da v križišču vozi s hitrostjo, manjšo od 50 km/h, ki je v mestu dovoljena. Krivdo za nastanek škode pripisujeta B., ki je izpovedal, da je videl vozila v križišču, pa hitrosti ni zmanjšal. Svoji izpovedi označujeta za verodostojnejši od izpovedi B., ki se ne spomni, kakšna luč je gorela; izključil je le možnost, da bi mu gorela rdeča luč. Menita, da je sodišče soodgovornost obeh voznikov pomanjkljivo pojasnilo. Oba pritožnika grajata tudi višino prisojene odškodnine. Prva tožnica navaja, da je njena, za telesne bolečine in nevšečnosti, priznana odškodnina, prenizko odmerjena. Opozarja na večkratne kontrole v SB X. in pri osebnem zdravniku ter večkratno RTG in večkratno CT slikanje. Opozarja na svojo izpoved, da so se po nesreči bolečine stopnjevale in da ima glavobole še danes. Tudi odškodnino, priznano za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strah označuje za prenizko. Poudarja, da po nesreči in tudi sedaj ne more delati na vrtu, v vinogradu, v gospodinjstvu; da se ne more ukvarjati s športom. Težave s spanjem je sodišče upoštevalo. Glede odškodnine za strah navaja, da ni pojasnjeno, kako in v kolikšni meri je upoštevan še vedno obstoječ strah pred vožnjo. Pri odmeri materialnih stroškov bi moral biti prevoženi kilometer vrednoten po 0.33 EUR in ne 0,29 EUR. Upoštevani bi morali biti ne le obiski SB X., ampak tudi obiski osebnega zdravnika. Tudi pri izračunu skupnega zneska odškodnine, upoštevajoč že pravnomočno priznani del odškodnine, se je sodišče uštelo. Tudi drugi tožnik njemu priznano odškodnino označuje za prenizko. Povzema svoje telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in meni, da je odškodnina 1.000,00 EUR prenizka. Navaja, da mu je poškodba pustila posledice, ki se kažejo pri delu in njegovi manjši aktivnosti, zato je odškodnina 200,0 0EUR za trajne posledice prenizka. Za strah priznana odškodnina v višini 1.000,00 EUR ni ustrezna. Glede materialne škode graja, da niso priznani stroški obiskov osebnega zdravnika, saj je iz medicinske dokumentacije razvidno, da ga je obiskal najmanj trikrat. Prevoženi km bi moral biti vrednoten po 0,33 EUR in ne 0,29 EUR. Odločitev o stroških postopka oba pritožnika grajata z argumentom, da sta imela veliko več stroškov kot tožena stranka, med drugim tudi zato, ker sta založila predujem za plačilo stroškov izvedenca. Vložila sta vsak svojo tožbo. Upravičena sta do stroškov ponovljenega postopka in odvetniške nagrade za odškodninski zahtevek v predpravdnem postopku. Pri odločitvi bi moral biti upoštevan uspeh strank v postopku. Posebej bi se moral vrednotiti uspeh po temelju, ki bi tudi glede drugega tožnika moral biti 100 %.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Škoda je nastala zaradi trčenja dveh motornih vozil v semaforiziranem križišču. V kritičnem času je bil promet v križišču urejevan s semaforjem. Drugi tožnik, ki je upravljal vozilo VW Polo, se je z zavijanjem levo vključeval na prednostno cesto. Zavarovanec tožene stranke – M. B. – je vozil po prednostni cesti naravnost in v križišču trčil v srednji in zadnji levi del drugo tožnikovega avtomobila. Ker gre za nesrečo dveh premikajočih se motornih vozil, je za presojo odgovornosti za nastalo škodo treba uporabiti pravila iz 154. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Če je škoda povzročena po izključni krivdi enega voznika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (prvi odstavek). Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak voznik za vso škodo, ki je voznikoma nastala (drugi odstavek). Če ni kriv nobeden, odgovarjata voznika po enakih delih, razen če pravičnost ne zahteva kaj drugega (tretji odstavek). Za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali deloma odgovarjata oba voznika solidarno (četrti odstavek).

5Ker je do trčenja vozil prišlo v križišču, v katerem je promet urejen s svetlobnimi prometnimi znaki, je za presojo odgovornosti v nesreči udeleženih voznikov odločilno, kateri od njih ni spoštoval barv luči na semaforju (119. čl. ZVCVP-1). Sporno je, pri kateri luči sta udeleženca zapeljala v križišče, obstaja pa tudi dvom v brezhibnost delovanja semaforjev oz. kako so svetlobni znaki v času škodnega dogodka delovali. Tožnika, ki sta zakonca, sta izpovedala, da je drugi tožnik v križišče zapeljal pri zeleni luči na semaforju. Voznik M. B. je izključil možnost, da bi v križišče zapeljal pri rdeči luči. Z. A., ki je v kritičnem času opravljal delo vzdrževalca semaforjev, je zagotovil, da bi enemu od udeležencev gorela rdeča luč, če bi drugemu udeležencu gorela zelena luč. Razlogov za dvom v verodostojnost izpovedi te priče ni, saj ni v razmerju s strankama in delovanje semaforjev dobro pozna, ker je njihovo vzdrževanje njena poklicna dejavnost. Očitno je torej, da je netočna ali izpoved B. ali sta netočni izpovedi tožnikov. Zaradi interesa za izid postopka ni mogoče nekritično slediti niti izpovedi B. niti drugega tožnika; zaradi tesne povezanosti z drugim tožnikom pa tudi prvi tožnici ne. Vsi so enako izpovedovali v postopku o prekršku PR 113/2008 in v tem pravdnem postopku; nobeden od njih svoje izjave ni spreminjal, zato tudi s tega vidika izjava nobenega od njih ni bolj ali manj prepričljiva. Pritožnika neutemeljeno opozarjata na večjo prepričljivost svoje izpovedi, saj je povsem verjetno, da je B., ki je svojo pozornost že usmerjal v dogajanje v križišču, svojo pozornost lučem na semaforju posvetil samo na ta način, da je zaznal, da mu je vožnja v križišče dovoljena.

6Sodni izvedenec O. Š., univ. dipl. inž., je ugotovil, da razdalja od navideznega roba prednostne ceste do semaforja, ki je signaliziral drugemu tožniku, znaša 12,8 m. Dopustil je možnost, da je do samodejnega preklopa semaforja (začetek delovanja rumene utripajoče luči) prišlo v času, ko je drugi tožnik že prevozil zeleno luč in za dvema voziloma čakal oz. se počasi vključeval na prednostno cesto. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bil tak potek dogodka sicer možen, vendar bi se v tem primeru tudi B., ki svoje hitrosti pred semaforjem ni zmanjševal, spremenila signalizacija na semaforju. Ta bi to spremembo nedvomno zaznal, saj bi bil spremenjeni način delovanja semaforja nekaj izrednega, kar bi vzbudilo njegovo pozornost. Tudi drugih okoliščin, ki bi kazala na táko sovpadanje dogodkov (drugo tožnikov vstop v križišče – sprememba delovanja semaforja), ni. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je v času škodnega dogodka semafor deloval enako kot ob ogledu policije, 18 minut po škodnem dogodku. Takrat so na semaforjih utripale rumene luči (podatki iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče – v spisu Pr 113/2008, list. št. 19 do 23).

7Oba udeleženca v prometu sta bila torej v križišču dolžna voziti posebno previdno in spoštovati tudi ostale cestno prometne znake. Nobeden od udeležencev tega ni spoštoval. B. je vozil prehitro in zaradi ovire, ki jo je zanj predstavljalo drugo tožnikovo vozilo, ni zaviral. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da hitrosti vožnje ni prilagodil svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste, preglednosti, gostoti in drugim značilnostim prometa, vremenskim razmeram ter značilnostim vozila in tovora na njem (30. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa – Ur. l. 83/04 s spremembami; v nadaljevanju ZVCP-1). Drugo tožnikova ocena, da bo križišče lahko izpraznil, preden bo v križišče pripeljal B., ki ga je lahko zaznal na razdalji 100 m, ni bila pravilna. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se je nepravilno vključeval v promet na prednostni cesti (44. in 45. čl. ZVCP-1). B. je izpovedal, da je drugo tožnikovo vozilo v križišču nekoliko zastalo, drugi tožnik pa, da se je voznik pred njim „nekaj obotavljal“. Očitno je, da zaradi načina vožnje vozila, ki je vozilo pred drugim tožnikom, le-ta ni uspel izprazniti križišča, v katerem je zaradi delovanja rumenih utripajočih luči imel prednost B. Ker je B. vozil prehitro in na vožnjo ni bil dovolj pozoren, saj ni sledov, da bi pred trčenjem zaviral, je pravilna ugotovitev, da odgovornost vsakega od voznikov znaša 50 %. Prispevek obeh voznikov k nastali škodi je enak.

8Prva tožnica je bila sopotnica v vozilu, ki ga je upravljal drugi tožnik. Odškodninski zahtevek je naslovila na zavarovalnico, pri kateri sta po njenih trditvah zavarovani obe v nesreči udeleženi vozili. Skladno s četrtim odstavkom 154. čl. OZ je prvi tožnici priznana odškodnina za vso škodo. Drugi tožnik je glede na svoj 50 % prispevek k nastali škodi upravičen do povrnitve zgolj 50 % škode (drugi odstavek 154. čl. OZ).

9Oba pritožnika grajata tudi višino prisojene odškodnine.

10Za telesne bolečine in nevšečnosti je prva tožnica zahtevala 3.500,00 EUR odmerjena pa ji je odškodnina v višini 2.000,00 EUR. S tem, ko pritožnica zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo večkratne kontrole v SB X. in pri osebnem zdravniku, RTG in CT slikanja in bolečin, ki so se stopnjevale, graja pravilnost uporabe materialnega prava. Materialna podlaga za določitev odškodnine je 179. čl. Obligacijskega zakonika. Pravična denarna odškodnina je pravni standard, ki ga mora sodišče napolniti tako, da je oškodovancu zagotovljena primerna satisfakcija za nepremoženjsko škodo. Ustrezno mora biti upoštevano načelo individualizacije, ki zahteva upoštevanje intenzivnosti in trajanja bolečin, neprijetnosti in omejitev, ki oškodovanca spremljajo in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da se ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo zgoraj navedeno določilo pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica 10 dni trpela srednje hude bolečine, 20 dni lažje bolečine in 30 dni še manjše bolečine. Tudi nevšečnosti, ki jih omenja pritožba ter nevšečnosti zaradi slabosti, nespečnosti, glavobolov, ki se še pojavljajo, in začasne nesposobnosti za delo ne opravičujejo večje odškodnine od priznane. Enako velja za dejstvo, da je je bilo RTG in CT slikanje izvedeno večkrat, kar je izpovedala tožnica.

11Za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prva tožnica zahtevala 1.400,00 EUR, odmerjena pa ji je odškodnina v višini 700,00 EUR. Pritožba se sklicuje na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v času zdravljenja, kar je upoštevano kot nevšečnost v okviru odškodnine, priznane za telesne bolečine in nevšečnosti. Kot trajne posledice, zaradi katerih tožnica duševno trpi, je sodišče upoštevalo njeno omejenost pri opravljanju vseh aktivnosti zaradi občasnih manjših bolečin, kakršne je kot trajne posledice (sledi poškodbe) ugotovil izvedenec. Na osnovi tožničine izpovedi ni mogoče ugotoviti drugih okoliščin, ki bi kazale na duševno trpljenje. Tožnica namreč v svoji izpovedi ni ločila nevšečnosti, ki so jo spremljale v času zdravljenja od trajnih posledic, ki so ji ostale. Njena izpoved je v tem pogledu nedoločna. Sicer pa njena izpoved ne odstopa od ugotovitev izvedenca, ki sledi poškodb in občasne lahke bolečine potrjuje. Prisojena odškodnina ustreza tožničini prizadetosti zaradi omejenih sposobnosti pri vsakodnevnih življenjskih aktivnostih – delu in rekreaciji.

12Za strah je prva tožnica zahtevala 1.300,00 EUR, odmerjena pa ji je odškodnina v višini 1.200,00 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša, da je pri določitvi odškodnine za to vrsto škode treba upoštevati primaren strah in strah, ki ga je tožnica trpela, dokler ni bila seznanjena z izvidi specialistov. Ker ni šlo za hudo nesrečo, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo prvi tožnici, da ob udeležbi v prometu še vedno duševno trpi zaradi strahu. Pri odmeri odškodnine je bilo ustrezno upoštevano načelo individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine.

13Materialne stroške, ki jih je imela s prevozi, je tožnica specificirala opisno. Navedla je, da gre za vožnje na preglede v SB X. in k osebnemu zdravniku in jih ocenila na 59,40 EUR (180 km po 0,33 UR). Sodišče prve stopnje je na podlagi medicinske dokumentacije ugotovilo število prvotožničinih obiskov Splošne bolnišnice X. in te stroške priznalo v višini 50,17 EUR. Pri izračunu je prevoženi kilometer vrednotilo po 0,29 EUR. S táko ceno je v celoti nadomeščena tožničino prikrajšanost zaradi stroškov, ki jih je z vožnjami imela. Ker tožnica voženj zaradi obiskov splošnega zdravnika ni specificirala, ji stroški teh voženj utemeljeno niso priznani.

14Utemeljeno pa pritožba opozarja na računsko napako pri izračunu prvi tožnici pripadajoče odškodnine. Prvi tožnici prisojena odškodnina znaša 4.159,07 EUR (2.000,00 + 700,00 + 1.200 + 208,90 + 50,17). Ker je bila v prvem sojenju tožnici že priznana odškodnina v višini 2.079,53 EUR, je upravičena še do 2.079,54 EUR odškodnine. Sodišče prve stopnje ji je (očitno zaradi računske pomote) prisodilo 1.079,54 EUR, zato je znesek tožnici prisojene odškodnine povišan za 1.000,00 EUR. Prvostopenjska odločitev je v tem obsegu spremenjena (358. čl. ZPP), v ostalem delu pa je pritožba prve tožnice zavrnjena (353. čl. ZPP).

15Za telesne bolečine in nevšečnosti je drugi tožnik zahteval 2.500,00 EUR, odmerjena pa mu je odškodnina v višini 1.000,00 EUR, upoštevajoč 50 % temelj pa prisojena odškodnina v višini 500,00 EUR. Upoštevajoč, da so srednje hude bolečine trajale 5 dni, bolečine lažje stopnje 14 dni in manjše bolečine še 10 dni ter ugotovljene nevšečnosti (med drugimi tudi te, na katere opozarja pritožba), je odškodnina ustrezno odmerjena. Pri odmeri odškodnine je bilo ustrezno upoštevano načelo individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine.

16Za strah je drugi tožnik zahteval 1.000,00 EUR, odmerjena pa mu je odškodnina v višini 1.000,00 EUR, upoštevajoč 50 % temelj pa prisojena odškodnina v višini 500,00 EUR. Višino odškodnine za to vrsto škode pritožnik graja zgolj s sklicevanjem na nepravilno ugotovljen uspeh po temelju.

17Za duševne bolečine zardi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je drugi tožnik zahteval 500,00 EUR. Odmerjena mu je odškodnina v višini 200,00 EUR, upoštevajoč 50 % temelj pa prisojena odškodnina v višini 100,00 EUR. Drugo tožnikova izpoved o trajnih posledicah poškodbe in s temi posledicami zvezanimi psihičnimi bolečinami je skladna z ugotovitvijo izvedenca o manjših občasnih bolečinah lahke intenzitete zaradi sledi poškodbe. Tožnik je tovrstne bolečine opisal v primeru dolgotrajnega obremenjevanja hrbtenice. Take ugotovitve ne omogočajo prisojo odškodnine, višje od prisojene. Res je odškodnina zelo nizka, je pa ustrezna, upoštevajoč tožnikovo nepremoženjsko škodo v celoti in za to škodo določeno odškodnino v višini 2.200,00 EUR. Upoštevajoč 50 % temelj mu je bilo za nepremoženjsko škodo že v prvem sojenju prisojeno 1.100,00 EUR odškodnine.

18Materialne stroške, ki jih je imel s prevozi, je drugi tožnik specificiral opisno. Navedel je vožnje na preglede v SB X. in k osebnemu zdravniku ter z njimi nastale stroške ocenil na 40,07 EUR, kar je specificiral: 110 km po 0,33 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi medicinske dokumentacije ugotovilo en obisk zdravnika (dne 8.10.2007) in mu s tem obiskom zvezane stroške priznalo v višini 10,03 EUR, ob upoštevanju 50 % temelja pa priznalo 5,01 EUR odškodnine. Pri izračunu je prevoženi kilometer vrednotilo po 0,29 EUR. S táko ceno je v celoti nadomeščena tožnikova prikrajšanost zaradi stroškov, ki jih je z vožnjo dne 8.10.2007 imel. Ker tožnik voženj ni specificiral in določno opredelil, mu stroški s temi vožnjami v večji višini utemeljeno niso priznani.

19Odškodnina v skupni višini 1.105,01 EUR je bila drugemu tožniku prisojena že v prvem sojenju, s sodbo opr. št. P 148/2009 z dne 5.3.2013, zato je bil višji zahtevek v ponovljenem postopku utemeljeno zavrnjen. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba drugega tožnika zoper odločitev o glavni stvari zavrnjena.

20Utemeljeno pa oba pritožnika grajata stroškovni del odločitve. Glede na to, da sta tožnika v teku postopka založila stroške za izdelavo izvedenskih mnenj, da sta uspela s pritožbo zoper prvo izdano sodbo, da je prvotožničin uspeh v postopku 64 % (zahtevala 6.468,30 EUR, uspela z zahtevkom v višini 4.159 EUR) in drugo tožnikov 27 % (zahteval 4.040,07 EUR, uspel z zahtevkom v višini 1.105,01 EUR), ni sprejemljiva odločitev, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške. Tožnika sta povrnitev stroškov zahtevala. Tožena stranka je povrnitev stroškov zahtevala, ni pa jih priglasila.

21Pred pravdo sta tožnika na toženo stranko naslovila vsak svoj zahtevek za plačilo škode. Glede na višino v pravdi uveljavljanih zahtevkov je za zahtevek pred pravdo prva tožnica upravičena do plačila 60,75 EUR (243,00 x 0,5, zmanjšano za polovico, ker se polovica všteje v nagrado za postopek pred sodiščem), drugi tožnik pa do plačila 44,25 EUR (177 x 0,5, zmanjšano za polovico, ker se polovica všteje v nagrado za postopek pred sodiščem) – tar. št. 2200 Odvetniške tarife. Nagrada za postopek pred prvo izdajo sodbe se všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku (4. odstavek 3. opombe 3. dela tarife). Za narok v prvo izvedenem postopku je prva tožnica upravičena do stroškov 291,60 EUR (243 x 1,2), drugi tožnik pa do stroškov 212,40 EUR (177 x 1,2) – tar. št. 3102. Za postopek pred sodiščem prve stopnje sta oba tožnika skupaj upravičena do stroškov 443,30 EUR (341 x 1,3) – tar. št. 3100. Za narok v ponovljenem postopku sta oba tožnika skupaj upravičena do 409,20 EUR stroškov (341 x 1,2) – tar. št. 3102. Za postopek s pritožbo sta oba tožnika skupaj upravičena do stroškov 427,20 EUR (267 X 1,6) – tar. št. 3210. Oba tožnika skupaj sta upravičena do 40,00 EUR stroškov poštnih in telekomunikacijskih storitev, nastalih pred sodiščem prve stopnje in v prvem pritožbenem postopku – tar. št. 6002. Upravičena sta do povrnitve 22 % DDV, ki znaša 424,38 EUR. Drugi toženec je upravičen do povrnitve sodne takse za pritožbo v višini 180,00 EUR, oba skupaj pa še do povrnitve stroškov izvedenine v skupni višini 1.564,56 EUR. Stroški obeh tožnikov skupaj torej znašajo 4.097,64 EUR. Ker se zahtevka tožnikov, niti njun uspeh, ne ločijo bistveno, je odločeno, da sta oba skupaj, glede na njun skupen uspeh v postopku, upravičena do povrnitve 50 % stroškov, to je do plačila 2.048,82 EUR. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 154. čl. ZPP.

22Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. čl. ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP. Drugi tožnik s pritožbo v glavni stvari ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Uspeh prve tožnice s pritožbo pa je 1/3, zato je upravičena do povrnitve tretjine s pritožbo nastalih ji pravdnih stroškov. Stroški so ji nastali v sledeči višini: po tar. št. 3210 v višini 225,60 EUR (141 x 1,6), po tar. 6002 20,00 EUR in s plačilom 22 % DDV 54,12 EUR. Upravičena je do povrnitve tretjine teh stroškov, to je 99,91 EUR.