VSK sodba in sklep I Cp 197/2006

Pritožba se zavrne in potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je najprej odločilo, da se postopek v uvodoma navedeni pravdni zadevi nadaljuje na strani tožeče stranke z J. m.b.H, namesto z dotedanjo stranko J. d.o.o., saj je bila slednja izbrisana iz sodnega registra. V zvezi s samim zahtevkom pa je sprejelo naslednje odločitve. Tožbo, kolikor se je ta nanašala na primarni tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko V. d.o.o., je zavrglo v delu, kolikor je tožeča stranka od druge tožene zahtevala, da je dolžna izbrisati svojo lastninsko pravico in pravico uporabe na parcelah št. 1498 in 1499 , vpisanih v vl. št. 694 k.o. P.. V delu, kolikor se je ta primarni tožbeni zahtevek nanašal na prvo toženo stranko, to je, da je M.T. dolžan izbrisati lastninsko pravico in pravico uporabe na navedenih nepremičninah, kolikor gre za vpis na drugo toženo stranko in istočasno izvršiti pri teh nepremičninah vpis na svoje ime na podlagi kupoprodajnih pogodb, sklenjenih med njim kot kupcem in M. p.o. kot prodajalcem, pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je dolžan M.T. izročiti tožeči stranki obe parceli in prenesti nanjo vse pravice, ki jih je pridobil kot kupec na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene dne 9.12.1991 s prodajalcem M. p.o.. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od prvega toženca zahtevala, da ji je dolžan plačati 4.762.800 ATS v tolarski protivrednosti na dan 1.12.1992 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1992 dalje do plačila. Glede na tak izid postopka je še odločilo, da je tožeča stranka toženi dolžna povrniti 244.200,00 SIT pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper odločbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu. V zvezi z zavrženo tožbo zoper drugo toženo stranko izpostavlja, da naj bi bilo stališče prvostopenjskega sodišča o tem, da se je ta del tožbenega zahtevka nanašal na že razsojeno zadevo, zgrešeno. V pravdi Pg 1 je bila namreč vložena izbrisna tožba po pravilih zemljiškoknjižnega prava, v tej pravdi pa tožeča stranka temelji svoj zahtevek na ničnosti pogodbe, na podlagi katere je bila sporna nepremičnina vpisana na drugo toženo stranko. Končni rezultat druge pravde - Pg 2, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, torej, da je pogodba z dne 9.12.1991, na podlagi katere je podjetje M. p.o. preneslo na M.T. lastninsko pravico na zemljiščih, nična, veljavna pa le v delu, v katerem je s to pogodbo na M.T. prenešena lastninska pravica na stavbi, dalje, da je prodajna pogodba z dne 30.9.1992, s katero je toženec M.T. prodal toženi stranki V. d.o.o. sporno stavbišče v celoti nična in končno še, da je nična tudi pogodba z dne 30.3.1995, s katero je M. p.o. prenesel na M.T., ta pa na V. d.o.o. pravico uporabe na spornem stavbnem in funkcionalnem zemljišču in lastninsko pravico na stavbi. Tudi ta pogodba je ostala v veljavi samo v delu, v katerem je podjetje M. p.o. preneslo na M.T. lastninsko pravico na stavbi. Stališče Vrhovnega sodišča v revizijski odločbi III Ips 58/99 je, da je pogodba z dne 30.9.1992 v celoti nična, ker je bila sklenjena v nasprotju s poslovno moralo. Ker je torej M.T. nepremičnino vpisal na drugo toženo stranko na podlagi nične pogodbe in ker je ta ničnost ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, je po mnenju pritožbe jasno, da sta dolžni obe toženi stranki na podlagi te pravnomočne sodbe vzpostaviti prejšnje stanje, to pa je, vpisati lastninsko pravico na sporni nepremičnini na M.T.. Ne gre torej za razsojeno zadevo, ampak za vzpostavitev prejšnjega stanja. Tožeča stranka ima interes, da se to stanje vzpostavi. Zato bi sodišče moralo o tem delu tožbenega zahtevka odločiti kot o enotnem zahtevku, ne pa ga deliti na dva dela. Gre torej za povsem drugačen temelj kot v pravdi Pg 2. Interes za zahtevek ima tožeča stranka zato, ker je prvi toženec kupil sporno nepremičnino na podlagi pogodbe o naročilu. Zato bi sodišče moralo ugoditi tudi zahtevku pod tč. 2 tožbenega predloga, torej, da je prvi toženec dolžan izvršiti vpis lastninske pravice na svoje ime. V zvezi z zavrnitvijo tega dela tožbenega zahtevka izpodbijana sodba sploh nima nobenih razlogov. Prvi toženec, ki je bil dolžan na podlagi pogodbe o naročilu na tožečo stranko prenesti nepremičnine, svoje obveze ni izvršil, temveč je te nepremičnine prenesel na drugo toženo stranko V. d.o.o.. Zato tožeča stranka v pravdi Pg 2 zahtevka na izročitev sporne nepremičnine in na prenos vseh pravic, ki jih je M.T. pridobil na tej nepremičnini, v omenjeni pravdi sploh ni mogla uveljaviti. M.T. namreč takrat ni bil vpisan kot lastnik nepremičnin, te so bile vpisane na V. d.o.o., ki jih je imela tudi v posesti. Po ugotovitvi, da so pogodbe nične, pa je tožeča stranka s pravnomočnostjo sodbe Pg 2 pridobila možnost uveljaviti od M.T. izpolnitev svojih obveznosti iz sklenjene pogodbe o naročilu. Sodba Pg 2 je pravnomočna postala šele 18.1.2001, ko je o njej odločalo Vrhovno sodišče, zato je jasno, da zahtevek, ki temelji na izpolnitvi obveznosti M.T., še ni mogel zastarati. Prenos pravic na tožečo stranko kot komitenta pomeni, da gre za izročitev nepremičnine v posest, kot tudi za vpis lastninske pravice na njeno ime. Tožeča stranka je sicer v pravdi Pg 2 uveljavljala izstavitev zemljiškoknjižne listine, ta zahtevek pa je bil utemeljeno zavrnjen, saj te pravice ni imela na podlagi sklenjene pogodbe o naročilu. Poleg tega pa to niti ni bilo možno, ker je bila nepremičnina tedaj že vpisana na drugo toženo stranko V. d.o.o.. Prvi toženec pa se je zavezal, da bo nepremičnino izročil tožeči stranki, zato le-ta v tej pravdi od njega terja, da to obveznosti izpolni. V zvezi z odločitvijo o podrejenem tožbenem zahtevku pa pritožba navaja, da če je nesporno, da je M.T. kupil nepremičnino za tožečo stranko, potem ni več pomembno, kdo mu je izročil denar. Denarja seveda ni mogla izročiti tožeča stranka, ki je pravna oseba, temveč so to lahko storile le fizične osebe, to je ustanovitelji – družbeniki tožeče stranke. Denar je bil izročen M.T. v imenu tožeče stranke oz. njene pravne prednice, ki je bila takrat v ustanavljanju in ne v svojem imenu in za svoj račun. Sodišče bi moralo obravnavati vse dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka v pripravljalnem spisu z dne 7.11.2005. Če bi tako ravnalo, ne bi imelo podlage za trditev, da so tožbene navedbe same s sabo v nasprotju, prej bo držalo obratno, da so v nasprotju sami s sabo razlogi izpodbijane sodbe. Opozarja še, da je M.T. 13.1.1992 s podjetjem P. d.o.o. sklenil pogodbo za adaptacijo kupljene nepremičnine kot direktor pravne prednice tožeče stranke, dne 30.9.1992 pa nepremičnine že prepisal na V. d.o.o., kar je še dodaten dokaz o nemoralnosti in nepoštenosti M.T..

Pritožba ni utemeljena.

Pravda Pg 1 se je vodila na podlagi tožbe pravnega prednika tožeče stranke J. d.o.o. zoper družbo V. d.o.o.. Šlo je za izbrisno tožbo, to je tožbo na ugotovitev, da naj bi bila vknjižba lastninske pravice na V. d.o.o. pri parcelah, v zvezi s katerimi se vodi tudi ta pravda, neveljavna in v posledici tega naj bi se vzpostavila pravica uporabe ponovno na M. p.o.. Materialnopravno neveljavnost vknjižbe je tožeča stranka utemeljevala s tem, da naj bi ji bil dolžan M.T. izročiti nepremičnine, kupljene od podjetja M. p.o., da jih je dejansko s kupoprodajno pogodbo prenesel na V. d.o.o., ki ni bila dobroverna pridobiteljica in da je zato vpis neveljaven (češ da je pogodba, v zvezi s katero je tekla še posebna pravda, nična). Ta tožbeni zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen, zato ima sodišče prve stopnje prav, da je bilo o zahtevku J. d.o.o. za izbris lastninske pravice družbe V. d.o.o. na podlagi trditev, da je bila pogodba, ki je bila podlaga vpisu, nična, že pravnomočno odločeno.

Pritožba sicer poudarja, da naj bi bila podlaga novemu zahtevku drugačna, da naj bi izbris lastninske pravice bili obe toženi stranki dolžni izvršiti kot posledico ugotovitve ničnosti pogodbe, sklenjene med njima, v posledici tega pa opraviti vpis lastninske pravice na M.T., ki naj bi bil dolžan na podlagi pogodbe iz leta 1992 prenesti parc. št. 1498 in 1499 k.o. P. na tožečo stranko oz. ji v ta namen izstaviti potrebno zemljiškoknjižno listino. Kot pa je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožbeni zahtevek neutemeljen že zato, ker so vse obveznosti iz naslova izpolnitve pogodbe o naročilu zastarale. Med M.T. in tremi tujimi fizičnimi osebami je bila sklenjena pogodba o naročilu v korist tretjega, s katero se je M.T. obvezal kupiti nepremičnine od podjetja M. p.o. in jih kasneje prenesti na subjekt, ki v času nakupa še ni obstajal (kasneje ustanovljeno družbo J. d.o.o.). Tako pogodba o naročilu, kot pogodba, s katero je toženec M.T. nepremičnine kupil (za tožečo stranko), sta bili sklenjeni že decembra1991, M.T. pa se je še dodatno 15.1.1992 obvezal prenesti kupljene nepremičnine na tožečo stranko. Od tedaj pa do vložitve tožbe v tej zadevi, to je do 16.3.2001, je že zdavnaj potekel petletni zastaralni rok iz 371. čl. ZOR. Zato tudi v primeru, če bi bila tožeča stranka zaradi nične pogodbe upravičena zahtevati, da naj druga tožena stranka V. d.o.o. prenese sporne nepremičnine (nazaj) na M.T., izpolnitve pogodbe od slednjega zaradi ugovora zastaranja ne more več uspešno uveljavljati. Pri tem pa ni več odveč ponoviti, da je že v pravdi Pg 2 tožeča stranka poleg uveljavljanja ničnosti pogodb, sklenjenih med M., M. T. in V. d.o.o. zahtevala zoper zadnja dva izstavitev zemljiškoknjižne listine, vendar je bil zahtevek zoper obe toženi stranki že zavrnjen. Proti M.T. z odločbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 4.3.1998 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Kopru z dne 7.1.1999 in odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 58/99 z dne 18.1.2001. Iz naslova pogodbe o naročilu namreč tožeča stranka zaradi nadaljnje odtujitve nepremičnin ni več imela podlage za uveljavljanje tožbenega zahtevka proti M.T. na izstavitev zemljiškoknjižne listine (obširni razlogi Višjega sodišča v Kopru in Vrhovnega sodišča v že omenjenih odločbah). Zoper družbo V. d.o.o. pa je bil zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine zavrnjen že na podlagi omenjene odločbe Okrožnega sodišča v Kopru z dne 4.3.1998, proti kateri se tožeča stranka ni pritožila.

Tudi podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo zneska, ki je bil M.T. izročen za nakup spornih nepremičnin, je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo. Tožeča stranka oz. njena pravna prednica namreč ni bila tista, ki je s prvim tožencem sklenila pogodbo o naročilu, temveč so bile to tri fizične osebe - avstrijski državljani, ki so s tožencem sklenili pogodbo v korist tretjega. Iz take pogodbe sicer tretji pridobi lastno in neposredno pravico zahtevati izpolnitev nasproti prevzemniku naročila, ne more pa zahtevati od toženca vrnitve tistega, kar bi bil ta dolžan zaradi nerealizirane pogodbe vrniti naročnikom.

Glede zahtevka za vrnitev zneska, vloženega v adaptacijo nepremičnine na podlagi sklenjene pogodbe med P. d.o.o. in pravno prednico tožeče stranke, pa so bile tožbene trditve nejasne in pomanjkljive ter dokazno nepodprte. Na kakšni podlagi ta zahtevek tožeča stranka od tožene uveljavlja, ne pojasnjuje niti v pritožbi.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo (353. čl. ZPP).