VSRS Sodba IV Ips 64/2013

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Okrajno sodišče v Žalcu je obdolženega M. H. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po šestem odstavku 25. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Izreklo mu je globo 120,00 € ter mu naložilo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Celju je pritožbo obdolženčevega zagovornika (pravilno obdolženca) zavrnilo in mu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec. Navaja, da je sodišče kršilo 90. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter 22. in 29. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), saj obdolžencu ni omogočilo, da se izjavi o izvedenskem mnenju izvedenca cestnoprometne stroke, ki je vplivalo na njegov pravni položaj. Izvedensko mnenje je bilo sicer vročeno obdolženčevemu zagovorniku, vendar sodišče obdolžencu, kljub njegovi zahtevi, ni določilo primernega roka, da se o mnenju izjavi. Navaja, da je obdolženec utemeljeno pričakoval, da bo sodišče določilo rok, v katerem bi lahko pripravil svoje pripombe, postavil izvedencu dodatna vprašanja ali sodišču posredoval strokovno mnenje, ki bi ga sam pridobil in z njim izpodbijal izvedensko mnenje. Obdolženec je že v pritožbi navajal, da je naročil izdelavo izvedenskega mnenja drugega izvedenca, s katerim je želel strokovno oporekati ugotovitvam in mnenju po sodišču postavljenega izvedenca. Vrhovni državni tožilec ob tem opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča IV Ips 93/2009 ter sodbi Ustavnega sodišča Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 in Up-32/01 z dne 13. 3. 2003. Po oceni vrhovnega državnega tožilca je nesprejemljiv zaključek pritožbenega sodišča, da je imel obdolženec od trenutka seznanitve z izvedenskim mnenjem pa do trenutka izdaje sodbe dovolj časa, da na izvedensko mnenje poda pripombe. O primernosti roka bi bilo mogoče razpravljati šele, če bi bil obdolžencu rok za podajo pripomb sploh določen. Če sledimo stališču sodišča druge stopnje, določanje rokov za opravo procesnih dejanj ni potrebno, saj se lahko v vsakem primeru ex post ugotovi, ali je imel obdolženec objektivno dovolj časa za pripravo obrambe. Bistveni del pravice do obrambe je v tem, da je obdolženec seznanjen z rokom za opravo dejanja, saj je časovna določljivost procesnega dejanja ključna za organizacijo njegovih dejanj in s tem učinkovitost obrambe. Opozarja tudi, da izvedensko mnenje predstavlja obremenilni dokaz, zato obdolžencu v pritožbi ni bilo treba navesti, glede česa se ne strinja z izvedenskim mnenjem in kakšen vpliv bi to lahko imelo na zakonitost sodbe. Glede na navedeno Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločitev.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena obdolžencu, ki je izjavil, da se s stališči vrhovnega državnega tožilca strinja, izpostavil pa je še nekatere dodatne kršitve, ki naj bi v primeru razveljavitve izpodbijane sodbe utemeljevale predodelitev zadeve drugemu sodniku.

B.

4Pravica stranke, da se seznani in opredeli glede vseh dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, je ena temeljnih procesnih garancij, ki mora biti zagotovljena v slehernem sodnem postopku. Gre za pravico do izjave oziroma pravico do kontradiktornosti, ki izhaja iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) ter 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku). Že na podlagi navedenih ustavnih določb je obdolžencu v prekrškovnem postopku treba vselej omogočiti, da se seznani z obremenilnimi dokazi, izpodbija njihovo verodostojnost in tako vpliva na odločitev sodišča v svoji zadevi. Uveljavljanja te pravice obdolženec ni dolžan posebej zahtevati niti utemeljevati pravne relevantnosti obremenilnega gradiva, saj je slednje pravno relevantno že po definiciji.

5Dokaz, s katerim je potrebno obdolženca seznaniti in mu omogoči, da se o njem izjavi, je nedvomno tudi izvedensko mnenje, ki je izdelano za potrebe prekrškovnega postopka. Po določbi 121. člena ZP-1 mora sodišče po končanem izvedenskem delu obdolženca obvestiti, da je bilo delo opravljeno in da lahko pregleda zapisnik oziroma pisni izvid in mnenje. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v odločbi IV Ips 93/2009 z dne 15. 12. 2009, je namen te določbe prav uresničevanje obdolženčeve pravice do izjave, ki je v prekrškovnem postopku izrecno določena v prvem odstavku 90. člena ZP-1. Za uresničitev te pravice je treba obdolženemu določiti primeren časovni okvir, rok, v katerem lahko na

mnenje poda svoje pripombe in predloge.

6V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče z odredbo z dne 31. 1. 2012 izvedencu cestnoprometne stroke odredilo izdelavo izvedenskega mnenja. O tem, da je bilo izvedensko mnenje izdelano, je sodišče obvestilo obdolženca in njegovega zagovornika z dopisom, ki sta ga prejela 16. 3. 2012. Obdolženčevemu zagovorniku je sodišče hkrati s tem dopisom vročilo izvedensko mnenje, medtem ko obdolžencu mnenje ni bilo vročeno. Dne 20. 3. 2012 je obdolženec sodišču poslal dopis, v katerem je navedel, da mu izvedensko mnenje ni bilo posredovano. Sodišče je prosil za vročitev mnenja ter določitev ustreznega roka, v katerem bo mnenje lahko proučil in se o njem izjasnil. Obdolženec je dne 23. 3. 2012 prejel obvestilo, s katerim ga je sodišče seznanilo, da je bil izvod izvedenskega mnenja poslan obdolženčevemu zagovorniku, roka za podajo pripomb pa sodišče ni določilo. Dne 10. 4. 2012 je sodišče izdalo izpodbijano sodbo. Sodišče je zaključke o obstoju odločilnih dejstev, ki predstavljajo znake obravnavanega prekrška, v pretežni meri oprlo na izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, iz katerega izhaja, da je obdolženec z večjim delom vozila vozil po nasprotnem voznem pasu ter da način vožnje, ki ga je v svojem zagovoru opisal obdolženec, ni možen.

7Navedena procesna situacija odpira vprašanje, ali so ustrezne možnosti za obrambo zagotovljene tudi v primeru, ko sodišče roka za izjavo o izvedenskem mnenju sicer ne določi, vendar med seznanitvijo obrambe z izvedenskim mnenjem in izdajo sodbe preteče določen (primeren) čas. Pritožbeno sodišče je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno. Presodilo je, da je od seznanitve obdolženca in njegovega zagovornika z izvedenskim mnenjem do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje preteklo dovolj časa, da bi obramba lahko podala konkretne in vsebinske pripombe na izvedensko mnenje.

8Vrhovno sodišče pritrjuje vrhovnemu državnemu tožilcu, da navedeno stališče pritožbenega sodišča ni sprejemljivo. Pri presoji, ali je imela obramba zadostne možnosti izjaviti se o izvedenskem mnenju, je potrebno najprej presoditi, ali je bil rok za podajo izjave sploh določen in šele nato, ali je bila dolžina tega roka v obravnavanem primeru primerna.

Le če je obramba seznanjena s tem, kdaj se rok za opravo določenega procesnega dejanja izteče, lahko izbere obrambno strategijo in organizira svoje delo. Ustrezna časovna razporeditev dela je še posebej pomembno, kadar je potrebno zavzeti stališče glede obremenilnega izvedenskega mnenja, saj slednje praviloma terja več časa za preučitev in sestavo pripomb, obrambi pa tudi ni moč odreči možnosti, da izvedensko mnenje preizkusi z angažiranjem lastnega strokovnjaka. Gre za vprašanje predvidljivosti, ki je temeljni element pravnosti. Smisel vnaprejšnje določitve časa, ki ga ima obramba za opravo procesnega dejanja, je povsem enak smislu temeljnega načela pravne varnosti, ki izhaja iz 2. člena Ustave. Če je način uveljavljanja pravice negotov, je s tem prizadeto bistvo pravice same.

9Zgolj dejstvo, da je med seznanitvijo obrambe z izdelavo izvedenskega mnenja in izdajo sodbe pretekel primeren čas ne zagotavlja zadostnih možnosti za učinkovito obrambo. Če dolžina roka za opravo procesnega dejanja stranki ni vnaprej znana, temveč prepuščen naknadni diskreciji sodišča, ni moč govoriti o poštenem sojenju.

10Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje še posebej s tem, ko obdolžencu, tudi na njegovo izrecno zahtevo, ni postavilo ustreznega roka za izjavo o izvedenskem mnenju, nato pa izdalo sodbo, ki v odločilni meri temelji prav na ugotovitvah izvedenca, kršilo prvi odstavek 90. člen ZP-1 v zvezi s 121. členom ZP-1 in 29. členom Ustave.

C.

11Glede na ugotovljeno kršitev je

Vrhovno sodišče

na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo ter

zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje, ki bo moralo obdolžencu postaviti primeren rok za izjavo o izvedenskem mnenju.