VSRS Sodba I Ips 10335/2012-78

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojen
ca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedeno sodbo obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora. Ob upoštevanju določene kazni iz te sodbe in kazni devetih mesecev zapora, ki je bila obsojencu za kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1 določena v okviru izrečene pogojne obsodbe s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici II K 15650/2011 z dne 24. 4. 2012, je sodišče obsojencu določilo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora in preizkusno dobo v trajanju treh let in šest mesecev. Sodišče je še odločilo, da se na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 obsojencu odvzame zasežena konoplja. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do. 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), plačila sodne takse pa ga je oprostilo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 10335/2012 z dne 16. 1. 2014 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo, potrdilo prvostopenjsko sodbo in obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da izpodbijana sodba temelji na nezakonito pridobljenih dokazih, ki bi morali biti na podlagi drugega odstavka 18. člena ZKP izločeni, saj so bili pridobljeni v nasprotju z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami in v nasprotju z določbami ZKP. Ravnanje policistov je bilo protipravno, saj razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, niso obstajali. Zgolj trditev policista I. M. o vonju po marihuani ne zadošča za sklepanje, da se je v notranjosti rokava obsojenčeve bunde nahajala marihuana. Uveljavlja tudi kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP z navedbo, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov v zvezi s kršitvijo obsojenčeve pravice do zasebnosti, ki jo je zagovornica uveljavljala v pritožbi. Policisti bi morali za pregled obsojenčeve bunde in avtomobila pridobiti odredbo sodišča. Meni, da do vdora v obsojenčevo zasebnost ne bi prišlo le v primeru, če bi bila marihuana neposredno na očeh, kar bi tudi zadoščalo za obstoj razlogov za sum. Navaja še, da je osredotočenost suma nastopila v trenutku, ko je policist I. M. zaznal vonj po marihuani, zato bi obsojenec moral biti v tistem trenutku poučen o pravnih jamstvih obdolženca v kazenskem postopku v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP, saj je bil s strani policije obravnavan kot osumljenec. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru, ki ga je podala v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenjuje kot neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da sta nižji sodišči utemeljeno zavrnili ugovore v zvezi z nezakonito pridobljenimi dokazi. Razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje oziroma da obsojenec poseduje še več konoplje, so bili podani. Policisti so bili pristojni ukrepati v skladu z drugim odstavkom 148. člena ZKP, pri čemer ni šlo za pregled skritih delov avtomobila oziroma oblačil v njem. Prav tako ni šlo za situacijo, ko bi morala policija ravnati po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Vrhovna državna tožilka meni, da vložnica s svojimi navedbami drugače ocenjuje dejstva in s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici. Slednja v izjavi vztraja, da gre v zahtevi za varstvo zakonitosti za vprašanje izločitve dokazov, pridobljenih pri pregledu notranjosti bunde v obsojenčevem vozilu, pri čemer je policist svoje pooblastilo zlorabil za iskanje predmetov kaznivega dejanja, čeprav razlogi za sum niso obstajali.

B.

5Vložnica zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev bi naj bila podana, ker se izpodbijana sodba opira na nezakonito pridobljene dokaze, in sicer pet zavojčkov marihuane, ki so se nahajali v rokavu obsojenčeve bunde. Ravnanje policista K. M., ki je pregledal na sovoznikovem sedežu odloženo bundo in v njej našel zavitke prepovedane droge, je bilo protipravno in nezakonito, saj niso obstajali razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je policist K. M. ob prevzemu postopka razpolagal z informacijami, ki mu jih je posredoval policist I. M., ki je skupaj s policistom A. C. obsojenca ustavil zaradi storjenega cestnoprometnega prekrška, in sicer, (1) da je bil obsojenec ustavljen zaradi hujše kršitve cestnoprometnih predpisov; (2) da je ob ustavljanju vozila skril v ali pod bundo na sovoznikovem sedežu nek zavoj; (3) da je obsojenec policistu I. M. na njegov poziv izročil manjši zavitek, ki ga je imel v hlačnem žepu, pri čemer je obsojenec policistu sam povedal, da je v zavitku „trava“. Sodišče je v nadaljevanju presodilo, da so posredovane informacije, skupaj s policistovo lastno zaznavo izrazitega vonja po konoplji, ki se je širil iz avtomobila, in dejstva, da je obsojenca že poznal kot osebo, ki ima opravka s prepovedanimi drogami, dale policistu K. M. zadostno podlago za sklepanje, da so podani razlogi za sum storitve kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji nižjih sodišč, da so vse ugotovljene dejanske okoliščine predstavljale zadostno podlago za obstoj tega dokaznega standarda, ki mora biti podan, da policija lahko opravi pregled prevoznega sredstva, potnikov in prtljage po drugem odstavku 148. člena ZKP. Tudi okoliščina, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, da policist I. M. ni mogel neposredno zaznati, da je obsojenec v bundo skril zavoj, temveč je policistu K. M. posredoval zgolj svoja sklepanja, za obstoj dokaznega standarda razlogov za sum ni relevantna, saj že ostale ugotovljene okoliščine, zlasti izročitev prepovedane droge, ki jo je obsojenec imel v hlačnem žepu, in neposredno zaznan vonj po drogi, dajejo zadostno podlago za sklepanje o obstoju razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti.

7Vložnica v zvezi z nezakonitostjo pridobljenih dokazov navaja še, da bi morali policisti za pregled obsojenčevega avtomobila in bunde pridobiti sodno odredbo za preiskavo. Meni, da so policisti s svojim ravnanjem posegli v obsojenčevo pravico do zasebnosti in da do vdora v zasebnost ne bi prišlo le v primeru, če bi bila marihuana neposredno na očeh policistov. Navaja še, da se sodišče druge stopnje do kršitve pravice do zasebnosti ni opredelilo, s čimer uveljavlja tudi kršitev prve točke 395. člena ZKP.

8Sodišči prve in druge stopnje sta ravnanje policista K. M. opredelili kot pregled prevoznega sredstva in stvari v njem, opravljen v skladu s prvim in drugim odstavkom 148. člena ZKP. Po prvem odstavku 148. člena ZKP mora policija, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, med drugim ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja ter da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz. Za dosego teh ciljev sme policija v skladu z drugim odstavkom istega člena opraviti tudi potreben pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage. Kot že ugotovljeno, se za dejanje policije po drugem odstavku 148. člena ZKP zahteva dokazni standard razlogov za sum, ki so v obravnavani zadevi bili podani. Ugotovljeni razlogi za sum so bili podlaga, da je policist K. M. postopal po drugem odstavku 148. člena ZKP, saj so dejanske okoliščine kazale na to, da se v obsojenčevi bundi, odloženi na sovoznikovem sedežu, nahaja prepovedana droga. Policist je pregled bunde opravil s površinskim otipom, kar je eden od načinov dovoljenega pregledovanja, ki ga lahko policija opravi v okviru svojih pooblastil, ko izvršuje pregled prevoznih sredstev, potnikov (oseb) in stvari, ki se nahajajo v prevoznem sredstvu (prtljage). Vrhovno sodišče na tem mestu poudarja, da je v obravnavani zadevi šlo za pregled osebe (torej potnika) po drugem odstavku 148. člena ZKP, ki vključuje tudi pregled oblačil, ki so v detenciji pregledovane osebe oziroma na njenem dejanskem dosegu, dobesedno na dosegu roke. Ob otipu bunde je policist v desnem rokavu zatipal tršo stvar in obsojenca pozval, da mu jo izroči, česar pa slednji ni hotel storiti, zato je policist sam iz bunde potegnil vrečko, v kateri je bilo pet plastičnih zvitkov prepovedane droge konoplje. Presoja nižjih sodišč, da je policist pregled opravil v mejah pooblastil po drugem odstavku 148. člena ZKP, je glede na ugotovljene dejanske okoliščine, ki izhajajo iz izpodbijane pravnomočne sodbe, po presoji Vrhovnega sodišča pravilna. Med takšnim policijskim pregledom (oseb – potnikov, vozila ali prtljage) in osebno preiskavo (kot tudi preiskavo skritih delov prevoznih sredstev) je razlika predvsem v stopnji oziroma intenziteti samega pregleda oziroma preiskave. Po ustaljeni sodni praksi (sodba I Ips 289/2006 z dne 7. 12. 2006, I Ips 440/2008 z dne 17. 9. 2009) obsega pregled vozila, ki ga sme opraviti policija v okviru svojih pooblastil, pregled (s čutili vida, sluha in otipa) vseh prostorov prevoznega sredstva in stvari v njem (kar velja tudi za pregled osebe), razen tistih, ki so zaprti, torej skriti, oziroma takšni, da je za njihovo pregledovanje potrebno uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode. Le v slednjih primerih gre za procesno dejanje preiskave, ki pomeni globlji poseg v zasebnost posameznika in se sme opraviti le pod pogoji, ki jih določa zakon. V obravnavani zadevi se je prepovedana droga nahajala v rokavu bunde, ki ni zaprt prostor (to bi bil npr. zaprt žep ali podloga oblačila), saj je mogoče vanj seči brez odpiranja oziroma vanj tudi pogledati. Policistovega ravnanja tako ni mogoče opredeliti kot preiskave skritih prostorov obsojenčeve bunde oziroma osebne preiskave obsojenca, za katero bi policisti morali pridobiti sodno odredbo. Zaseženi zavoji s prepovedano drogo konopljo predstavljajo dovoljen dokaz, zato v zahtevi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

9Neutemeljeno je tudi zatrjevanje vložnice, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do v pritožbi uveljavljane kršitve pravice do zasebnosti. V obravnavani zadevi se sodišče sicer res ni izrecno opredelilo do zatrjevane kršitve, vendar pa je s tem, ko je presodilo, da je policija izvedla ukrep po drugem odstavku 148. člena ZKP in da ni šlo za izvajanje pregleda skritih delov bunde, posredno odgovorilo na zatrjevano kršitev pravice do zasebnosti oziroma je odgovorilo, da je šlo za z zakonom dovoljeno ravnanje policista.

10Vložnica svoje stališče o nezakonito pridobljenih dokazih utemeljuje še z navedbami, da bi morali policisti obsojenca že pred izvedbo pregleda vozila in prtljage poučiti v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP, saj so ga dejansko že obravnavali kot osumljenca. Meni, da je bil sum osredotočen na obsojenca že od trenutka, ko so policisti v avtomobilu zaznali vonj po konoplji.

11Trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je bil v obravnavani procesni situaciji postopek že osredotočen na obsojenca ter da bi zato moral biti obsojenec poučen o svojih pravicah, je po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljena. Po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP je policija dolžna v vsakem primeru, ko glede določene osebe, od katere želi dobiti izjavo, obstajajo razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje, tej osebi dati pouk o pravnih jamstvih obdolženca v kazenskem postopku. Kdaj je nastopil trenutek, ko je policija dolžna osumljencu dati pouk po četrtem odstavku, je dejansko vprašanje. Sodišče druge stopnje je na enake pritožbene navedbe odgovorilo in presodilo, da stališče obsojenčeve zagovornice ni sprejemljivo, ker v obravnavanem primeru ni šlo za situacijo iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, čemur pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Kritična točka osredotočenosti suma na obsojenca pred pregledom njegove bunde še ni nastopila, kot to zmotno navaja vložnica, zato je imel policist K. M. podlago za nadaljnje postopanje po drugem odstavku 148. člena ZKP. Do osredotočenosti suma na obsojenca, torej do razlogov za sum, da je obsojenec storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, je prišlo šele takrat, ko je policist K. M. v bundi našel večjo količino prepovedane droge. Po najdbi in zasegu prepovedane droge je bil obsojenec seznanjen, katerega kaznivega dejanja je osumljen, in nato z namenom pridobivanja izjave (čemur je pravni pouk namenjen) poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Navedbe vložnice kažejo na nestrinjanje z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami, s čimer vložnica uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

12Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, delno pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je obsojenec nezaposlen, brez dohodkov in brez premoženja večje vrednosti, plačila sodne takse pa je bil oproščen tudi na prvi in drugi stopnji.