VSL sodba II Cpg 1000/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 5969/2011 z dne 19. 1. 2011 razveljavi v 1. točki izreka tudi glede plačila 188,44 EUR in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne,
- v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 86,22 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu prvega in drugega odstavka I. točke izreka potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 5969/2011 z dne 19. 1. 2011 v 1. in 3. odstavku izreka sklepa tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 318,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 30. 6. 2010 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 35,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi, kar je od 15. 2. 2011 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo, v preostalem delu glede plačila 230,65 EUR s pripadki pa ga je razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje nadaljnje pravdne stroške (II. točka izreka).

2Proti ugodilnemu in stroškovnemu delu te sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V obravnavani zadevi je tožeča stranka kot upravnikobjekta N. od tožene stranke kot lastnika poslovnega prostora št. 3 na C etaži tega objekta zahtevala plačilo 1) obratovalnih stroškov ter 2) stroškov izterjatve teh stroškov od najemnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- da je bila tožeča stranka obveščena o najemu poslovnega prostora tožene stranke,

- da je tožeča stranka račune za obratovalne stroške izstavljala najemniku ter

- da je tožeča stranka sodno terjala plačilo stroškov od najemnika, postopek izvršbe pa je bil zaradi izbrisa najemnika iz sodnega registra neuspešen.

Ob opisanem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje presodilo, da je plačilo obratovalnih stroškov obveznost lastnika nepremičnine, in sicer na podlagi pogodbe o upravljanju, pogodbe o urejanju medsebojnih razmerij ter določb Stanovanjskega zakona. Ker je tožeča stranka obratovalne stroške kot tudi stroške izvršilnega predloga, sodne takse in stroške izvršitelja sama poravnala dobaviteljem oziroma izvajalcem storitev iz lastnih sredstev, je o temu delu tožbenega zahtevka odločalo na podlagi določb o verziji. Zaključilo je, da ugovor zastaranja ni utemeljen, saj petletni zastaralni rok še ni potekel, ter zahtevku tožeče stranke v tem delu ugodilo.

6Ne drži pritožbeni očitek, da iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, na katero pravno podlago je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Iz obrazložitve je namreč mogoče jasno razbrati, da je odločalo na podlagi določb 197. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja izdatek za drugega, in 346. člena OZ, ki določa splošni petletni zastaralni rok. Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da gre v obravnavanem primeru za poslovno in ne za večstanovanjsko stavbo, zaradi česar je sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe Stanovanjskega zakonika materialno pravno zmotno. Vendar to na pravilnost odločitve o dolžnosti lastnika poslovnega prostora plačati obratovalne stroške, ki predstavljajo stroške za skupne dele nepremičnine, ni vplivalo. Takšna obveznost izhaja tako iz pogodbene podlage kot tudi iz določb 115. člena in 117. člena v zvezi s 68. členom Stvarnopravnega zakonika. Določba 19. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih namreč ureja zgolj relativno razmerje med najemnikom in lastnikom, zato je ni mogoče uporabiti za utemeljitev upravičenja tretje osebe do najemnika oziroma izključitve odgovornosti lastnika (prim. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 487/2010 z dne 10.9.2010 in I Cpg 165/2012 z dne 17. 4. 2013). Ker je tožeča stranka torej za toženo plačala, kar bi bila ta po zakonu dolžna storiti, ima od nje pravico zahtevati povračilo.

7Pritožnik pa utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o toženčevi dolžnosti plačila stroškov izterjave od najemnika. Za naložitev plačila teh stroškov toženi stranki kot lastniku poslovnega prostora namreč ni v konkretnem in obravnavanem primeru nobene pravne podlage. Četudi je tožeča stranka najemnika terjala za plačilo obratovalnih stroškov, je tako ravnala v svojem imenu in za svoj račun, zato tega izdatka ne more prevaliti na toženo stranko. Za odločitev na podlagi 197. člena OZ je odločilno, ali tožeča stranka plačala dolg iz svojih lastnih sredstev, ter ali je plačala obveznost, ki je zakonsko predpisana. Zakonska odgovornost za plačilo obratovalnih stroškov v predmetni poslovni stavbi zoper dobavitelje oziroma upravnika pa je bila, kot že pojasnjeno, na lastniku in ne na najemniku poslovnega prostora. Ker tožeča stranka torej ni bila dolžna voditi izvršilnega postopka zoper najemnika, zahtevek za povračilo stroškov izvršilnega predloga (20,00 EUR), sodne takse (41,00 EUR) in stroškov izvršitelja (106,20 EUR + 20 % DDV) v skupni višini 188,44 EUR ni utemeljen.

8Glede na to je pritožba tožene stranke delno utemeljena. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v izpodbijanem delu I. točke izreka delno spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo tudi glede plačila 188,44 EUR (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu I. točke izreka sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških pravdnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je skladno z načelom uspeha, upoštevajoč Zakon o odvetniški tarifi, Zakon o sodnih taksah ter vložena stroškovnika, tožeči stranki priznalo 24 % stroškov v skupni višini 109,44 EUR (= 26,26 EUR), toženi stranki pa 76 % stroškov v skupni višini 148,00 EUR (= 112,48 EUR). Slednji ni priznalo priglašenega pavšala za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v najvišjem znesku 20,00 EUR, temveč v znesku 15,00 EUR, kar predstavlja 20 % nagrade (tar. št. 6002). Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je po medsebojnem pobotanju tožeči stranki naložilo v plačilo 86,22 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov tožene stranke. V primeru zamude je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

10Ker je bil pritožbeni uspeh tožene stranke približno polovičen, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).