VSL sodba I Cp 403/2014

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da toženec vznemirja lastninsko pravico tožnika kot lastnika na delu nepremičnine parc. št. 1155 k.o. X., ki jo toženec zaseda v okviru posesti objekta R. 24/b, da je toženec dolžan tožniku izročiti v posest del nepremičnine parc. št. 1155 k.o. X, ki jo zaseda v okviru posesti objekta R. 24/b, to je v delu parc. št. 1155 te k.o., na katerem se nahaja objekt R. 24/b, prostega vseh svojih stvari in oseb in se v bodoče vzdržati vsakršnega nadaljnjega poseganja v posest ali drugačnega vznemirjanja lastninske pravice tožeče stranke na navedeni nepremičnini, ter da tožena stranka tožeči stranki povrne pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 622,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku s stroškovnimi posledicami v celoti ugodi, podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je med pravdnima strankama sporno vprašanje, katera od njiju ima pravico do posesti in lastninsko pravico na delu objekta R. 24/b, v kolikor se ta nahaja na parc. št. 1155 k.o. X. Tožeča stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da vtoževana stvar ni primerno individualizirana. Tožeča stranka je namreč popolnoma zadostno identificirala del nepremičnine, ki je predmet tožbenega zahtevka, in sicer kot del nepremičnine parc. št. 1155 k.o. X, ki jo toženec zaseda v okviru posesti objekta R. 24/b. Takšen zahtevek je tudi v celoti izvršljiv, saj tožeča stranka od tožene zahteva vrnitev parc. št. 1155 navedene k.o., na katerem se nahaja objekt R. 24/b in ga toženec po ugotovitvah sodišča zaseda. Po 18. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je posamezna nepremičnina prostorsko odmerjen del zemljiške površine, skupaj z vsemi sestavinami, in torej tožnik svojo pravico do posesti uveljavlja skladno z obstoječo in nesporno parcelno mejo med nepremičninama parc. št. 1157/2 in 1155, obe k.o. X, vključno s sestavinami, to je površino objekta R. 24/b, ki sega na parc. št. 1155 te k.o.. Tožbeni zahtevek je torej v celoti jasen in razumljiv ter izvršljiv in kot takšen sposoben obravnave. Tudi sicer bi moralo sodišče skladno določbi 108. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tožečo stranko v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvati k popravi oziroma dopolnitvi tožbe ter za to določiti rok in šele po poteku tega roka, če tožeča stranka ne bi spoštovala zahteve sodišča, tožbo zavreči in ne zavrniti. Torej je sodišče prve stopnje absolutno bistveno kršilo tudi določbo postopka 108. člena ZPP. Tudi po obstoječi sodni praksi velja, da če sodišče meni, da je tožba nepopolna, mora ravnati v smislu določil 108. člena ZPP (tako VSL sklep II Cp 3421/2011). Ker sodišče prve stopnje ni tako ravnalo, je absolutno kršilo določbe postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je že v tožbi predlagala izvedenca geodetske stroke in ogled kraja ter tako pravočasno podala dokazni predlog, s pomočjo katerega bi bilo mogoče tožbeni zahtevek opredeliti tudi v etažah in m2. Tožbe z nedoločnim zahtevkom ni mogoče zavrniti, ker je popolna tožba procesna predpostavka. Stranka mora imeti možnost, da zagotovi določenost zahtevka in s tem popolnost tožbe, sicer je kršena njena pravica do sodnega varstva (tako VSK sodba Cp 891/2008). Sodišče tudi ni vezano na pravno podlago, ki jo tožnik poda v tožbi, temveč le na zatrjevano dejstvo, po uradni dolžnosti pa poišče pravno normo, ki ustreza ugotovljenim dejstvom (tako VSL sodba II Cp 233/2009). V kolikor bi sodišče ocenjevalo vsebinsko neutemeljenost zahtevka zaradi vznemirjanja, bi lahko zavrnilo le prvi odstavek tožbenega zahtevka na ugotovitev vznemirjanja ter neodvisno od tega odločalo o vrnitvenem zahtevku tožnika. Skladno pritožbenim trditvam glede zahteve po materialnoprocesnem vodstvu je tudi praksa Ustavnega sodišča RS (tako odločba Up 312/2003), enako VSK sodba in sklep Cp 367/2009. Nepravilna je smiselna trditev sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe, v vsakem primeru pa preuranjena (tako tudi VSL sklep I Cp 3182/2010). Dvoma o identiteti zemljišča oziroma dela zemljišča, na katerem tožnik uresničuje sodno varstvo, torej ne more biti. S svojim postopanjem je sodišče tožniku kršilo tudi ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) ter enakost pred zakonom (14. člen Ustave RS).

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe ločeno opredelilo o tožbenem zahtevku glede vznemirjanja lastninske pravice (ugotovitev vznemirjanja, prenehanje in prepoved bodočega vznemirjanja) in glede vrnitvenega zahtevka (del nepremičnine parc. št. 1155 k.o. X., v kolikor se ta nahaja pod objektom R. 24/b). Zahtevek glede vznemirjenja je zavrnilo iz razloga, ker je po 99. členu SPZ takšno sodno varstvo možno le, v kolikor lastniku ali domnevnemu lastniku stvar ni odvzeta, sporni del nepremičnine pa je v dejanski in izključni posesti toženca. Temu delu odločitve tožeča stranka z opredeljenimi navedbami v pritožbi niti ne oporeka, saj sama pritožba izrecno navede, da če sodišče ni ugodilo temu delu zahtevka, pa bi moralo ločeno obravnavati in ugoditi zahtevku po vrnitvi oziroma izročitvi sporne nepremičnine v posest tožniku. Sodišče je ta del zahtevka tudi obravnavalo ločeno in ga pravilno temeljilo na 92. členu SPZ. Sprejeti je razloge sodišča prve stopnje, podane glede odločitve o tem delu tožbenega zahtevka v drugem odstavku na 6. strani izpodbijane sodbe. V dodatni odgovor pritožbi je še pojasniti, da tožba ni nepopolna, v kolikor ima tožbeni zahtevek oblikovan tako, da ta ni izvršljiv oziroma ga ni možno izpolniti, oblikovati pa ga ni možno tako, da bi bil ta izvršljiv oziroma možen izpolnitve. V takem primeru je zahtevek neutemeljen in ga je zavrniti, kot je z izdajo izpodbijane sodbe pravilno postopalo sodišče prve stopnje. Med pravdnima strankama namreč ni sporno, da je del objekta R. 24/b tudi na parc. št. 1155 k.o. X (v pretežnem delu se nahaja na parc. št. 1157/2 iste k.o.), iz njunih navedb pa je tudi ugotoviti, da del objekta R. 24/b, v kolikor se nahaja na parc. št. 1155, ni samostojna bivalna enota oziroma fizično ločeni del od bivalne enote objekta na parc. št. 1157/2. Po določbi prvega odstavka 112. člena SPZ pa je etažna lastnina predmet razpolaganja le v celoti, kar pomeni, da ni izvedljivo razpolaganje s stanovanjem kot predmetom etažne lastnine po njegovih fizičnih nesamostojnih delih. Takšno razpolaganje po delih bi v tu obravnavanem primeru bilo možno šele, če bi se sicer samostojna stanovanjska enota R. 24/b delila skladno določbi 114. člena SPZ tako, da bi se od nje fizično ločilo prostore, ki se nahajajo na parc. št. 1155 k.o. X. V kolikor pa z določeno nepremičnino ni možno razpolagati, takega dela nepremičnine tudi ni možno zahtevati v izročitev s tožbo. Res je, kot trdi pritožba, da je parc. št. 1155 k.o. X, v kolikor se na njej nahaja objekt R. 24/b, individualizirana in dovolj konkretizirana, vendar je v posledici zgoraj pojasnjenega za pravni promet nesamostojna enota, nezmožna fizične izročitve v posest drugemu. Sledi, da se pritožba neutemeljeno sklicuje na vso sodno prakso in utemeljuje potrebo po pozivih sodišča v okviru materialnoprocesnega vodstva postopka, ker v danem primeru tožbenega zahtevka za izročitev sporne nepremičnine sploh ni možno oblikovati tako, da bi bil možen izpolnitve oziroma izvršitve.

5Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).