VSL sklep in sodba II Cp 1714/2013

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem in tretjem odstavku I. točke ter v II. in III. točki izreka sodbe razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, v preostalem delu (drugi odstavek I. točke izreka) pa se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarno postavljeni tožbeni zahtevek, da je tožnik do ½ solastnik gradbenega objekta – nove stanovanjske hiše z iden. št. objekta 1844, ki stoji na parc. št. *118/0, k.o. X., ID št. 000, ter pripadajočega zemljišča, ki se nahaja pod gradbenim objektom iden. št. 1844. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 43.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ter podredno postavljeni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 103.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.500,98 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

2Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče spregledalo, da tožnik ni nikoli zatrjeval, da bi (so)lastninsko pravico na obnovljeni hiši (bivši kašči) pridobil na podlagi pravnega posla s toženko oziroma njenim pokojnim možem, saj tožnik od toženke ni zahteval izstavitve zemljiškoknjižne listine. Tožnik je navedel zgolj, da je predmetno nepremičnino predelal in jo spremenil v stanovanjsko hišo s soglasjem in podporo toženke in njenega pokojnega moža, saj je bila kašča namenjena skupnemu življenju tožnika in J. P. Takšen (neformalen) dogovor tožnika in toženke oziroma njenega pokojnega moža, na podlagi katerega je nastala nova stvar z drugačno identiteto, sklenjen v času veljavnosti ZTLR, pa po ustaljeni sodni praksi vsebinsko pomeni izvirno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi inštituta gradnje na tujem zemljišču (25. člen ZTLR). Ker je tožnik lastninsko pravico na predmetni nepremičnini pridobil na podlagi samega zakona, je stališče prvega sodišča, da bi moral za uspešen prenos lastninske pravice v predmetni zadevi dokazati veljaven zavezovalni pravni posel (dogovor o skupni gradnji) povsem zmotno, uporaba 33. člena ZTLR pa napačna. Sodišče bi moralo svojo odločitev namesto na 33. člen ZTLR opreti na 25. člen ZTLR, ki ureja pogoje za pridobitev lastninske pravice nedobrovernega graditelja. Ob upoštevanju ustaljene sodne prakse bi moralo sodišče presoditi le, ali je zaradi tožnikovih vlaganj v toženkino nepremičnino iz te nepremičnine nastala nova stvar, torej bodisi nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na tem delu zgradbe, bodisi, da gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Tožnik je v smeri zatrjevanja spremembe identitete zgradbe predlagal postavitev izvedenca gradbene stroke z ogledom nepremičnine, predvsem pa zaslišanje različnih prič, sosedov in znancev, ki so dobro poznali stanje predmetnega objekta pred in po izvedenih gradbenih delih, in zaslišanje gradbenih mojstrov, ki so po naročilu tožnikov obnovili in adaptirali obstoječi objekt v stanovanjsko hišo, vendar sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, vseeno pa je zaključilo, da predmetni objekt, ki danes predstavlja stanovanjsko hišo, ni nova stvar. Prvo sodišče je sicer ugotavljalo, ali je tožnik z izvedenimi gradbenimi deli na nepremičnini z iden. št. objekta 1844, ki stoji na parceli št. 118/0, k.o. X., ter pripadajočega zemljišča ustvaril novo stvar, vendar pa je predvsem protispisno in brez vsake opore v izvedenih dokazih zaključilo, da po vseh izvedenih gradbenih delih ni prišlo do spremembe identitete (substance) predmetnega objekta. Sodišče je z lastnimi ugotovitvami uporabe predmetnega objekta, glede na splošno znana dejstva o podobnih objektih (kaščah), napačno uporabilo pravni standard spremembe uporabe predmetnega objekta na toženkinem zemljišču. Sodišče bi moralo upoštevati konkretne okoliščine primera in ne splošno znanih dejstev o namenu in opremljenosti predmetnemu objektu podobnih objektov. Poglavitna razlika med novim in starim objektom je ravno v spremembi rabe. V predmetnem objektu, ki sedaj predstavlja enostanovanjsko hišo s stanovanjsko mansardo, je bil prej svinjak s koriti za prašiče in svinjsko kuhinjo ter kašča za shranjevanje žita. Prostor ni bil namenjen bivanju ljudi, pač pa živali. Ta objekt je bil porušen do prve plošče in v celoti predelan tako, da sedaj predstavlja enostanovanjsko hišo za štiričlansko družino. Ugotovitev sodišča, da vtoževana terjatev iz naslova neupravičene obogatitve v konkretnem primeru še ni zapadla, ker ima tožnik še naprej vse predmetne nepremičnine v svoji soposesti, je napačna. Določba tretjega v zvezi s prvim odstavkom 48. člena SPZ na datum izgube posesti veže zgolj začetek teka zastaralnega roka za zahtevke graditelja in nima pomena za vprašanje dospelosti terjatve na povračilo vlaganj. Obogatitveni zahtevek zoper toženko je zapadel v plačilo z zaključkom vlaganj v njene nepremičnine, saj je bila takrat znana višina tožnikovega prikrajšanja (znesek, ki ga je tožnik vložil v nepremičnine), za toliko (znesek, ki ga v obnovo ni bilo potrebno vložiti toženki) pa je bila toženka na račun tožnika obogatena. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, da tožnik še vedno uporablja kozolec, boks za konje, hlev in senik.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter je predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnik je tožbo vložil dne 11. 1. 2011, zato je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določila Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ, ki je začel veljati 1. 1. 2003 in ureja temeljna načela stvarnega prava, posest in stvarne pravice ter način njihove pridobitve, prenosa, varstva in prenehanja. Ker pa je tožnik zatrjeval, da je solastninsko pravico pridobil na originaren način z zidanjem na tujem zemljišču pred uveljavitvijo tega zakonika, je potrebno uporabiti 266. člen SPZ, ki določa, da stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon, zato je sodišče prve stopnje pravilno navedlo in uporabilo določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR.

6Med pravdnima strankama ni sporno, da se je nova stanovanjska hiša (bivša kašča) zgradila – obnovila na nepremičnini toženke. Med možnostmi za pridobitev lastninske pravice po samem zakonu ZTLR navaja tudi pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu (21. člen in 24. do 26. člen ZTLR). Tako določbe ZTLR o gradnji na tujem zemljišču kot tudi določbe o spojitvi, prirasti urejajo razmerja, ki so nastala brez dogovora. Iz tožbenih trditev izhaja, da naj bi tožnik zgradil popolnoma novo stanovanjsko hišo na parc. št. 118 vl. št. 140, k.o. X., na podlagi ustnega dogovora o skupni gradnji z vsakokratnim lastnikom predmetne nepremičnine. Iz nadaljnje trditvene podlage tožnika pa še izhaja, da je toženka s konkludentnimi dejanji gradnjo podpirala, saj je nabavljala hrano, kuhala delavcem, čuvala otroke. Določb o originarni pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču pa ni mogoče uporabiti, če je tožnik s partnerko vlagal v nepremičnino tretjega, ki je pri gradnji tudi sodeloval. Vedenje in sodelovanje tretjega pri vlaganjih oziroma gradnji namreč po ustaljeni sodni praksi izključuje uporabo določb ZTLR o originalni pridobitvi lastninske pravice (primerjaj odločbe VS RS II Ips 733/2009, II Ips 282/2004). O tem pravno odločilnem dejstvu pa sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov.

7Glede na zatrjevanje tožnika o obstoju dogovora o skupni gradnji ter zatrjevanju toženke, da je v soglasju s hčerama M. in A. sama obnavljala objekt, se bo sodišče prve stopnje po dopolnjenem dokaznem postopku v ponovljenem postopku, upoštevaje zgoraj navedeno ustaljeno sodno prakso, moralo izreči, torej ali je toženka z delom oz. finančnimi sredstvi neposredno sodelovala pri obnovi kašče v enodružinsko hišo (toženka v pripravljalni vlogi z dne 4. 10. 2012 zatrjuje, da je kaščo obnovila sama). Če bo prvo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da je toženka pri obnovi kašče sodelovala, določb o originarni pridobitvi lastninske pravice ne bo mogoče uporabiti. Če pa bo sodišče ugotovilo, da toženka pri gradnji ni sodelovala, pa bo moralo vsebinsko presojati pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi inštituta gradnje na tujem zemljišču na podlagi 25. člena ZTLR. Ob tem pa pritožbeno sodišče še navaja, da je po 16. točki Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost kašča objekt, namenjen shranjevanju žita, koruze in drugih poljščin, zato se pritožbeno sodišče načeloma strinja s stališčem pritožbe, da se je s spremembo kašče, ki je v osnovi namenjena za shranjevanje žita, v enodružinsko hišo, ki je namenjena bivanju ljudi, spremenila identiteta objekta. Pritožbeno sodišče še opozarja, da bo moral tožnik tožbeni zahtevek preoblikovati tako, da bo lahko na njegovi podlagi izdana sodba izvedljiva v zemljiški knjigi.

8Ker sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje ugotovitve o pravno pomembnem dejstvu, ki bi omogočila pravno presojo zadeve na podlagi določil gradnje na tujem zemljišču, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v prvem in tretjem odstavku I. točke in III. točki ( o stroških postopka) izreka razveljavilo, saj ocenjuje, da dokaznega postopka samo ne more dopolniti (355. člen ZPP). Ker lahko sodišče o podredno postavljenem zahtevku odloča le, če primarnemu ne ugodi, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem delu (II. točka izreka) razveljaviti, in zadevo vrniti prvemu sodišču v ponovno sojenje.

9Tožnik je na podlagi neopravičene obogatitve zahteval povračilo vrednosti vlaganj v obliki lastnih sredstev in lastnega dela v nepremičnine toženke (hlev, boksi za konje, kozolec, senik) v skupni višini 43.500,00 EUR.

10Na podlagi 8. člena, 48. člena in 54. člena SPZ, je vse, kar je tožnik vložil v nepremičnino, postalo toženkina last. Tisti, ki je izgubil lastninsko pravico na vgrajenih stvareh, je lahko prikrajšan, lastnik nepremičnine pa obogaten, če so izboljšave povečale vrednost njegove nepremičnine. Prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakona (v nadaljevanju OZ) določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Uporaba obogatitvenega principa pomeni, da bi bila toženka kot lastnica nepremičnine, v katero so bila opravljena vlaganja, ki jih tožnik zatrjuje (v obliki lastnih sredstev in lastnega dela) dolžna vrniti le znesek dosežene koristi oziroma izkazano večvrednost nepremičnine, ne pa tega, kar je tožnik (prikrajšani) vložil v nepremičnino (vrnitveni princip). Vrednost dosežene koristi oziroma večvrednosti nepremičnine namreč ni nujno enaka vrednosti vlaganj oziroma investicij. V obravnavanem primeru bi izkazana večvrednost toženkinih nepremičnin lahko predstavljala terjatev do toženke, vendar pa tožnik s tožbo ne vtožuje večvrednosti nepremičnin zaradi njegovih vlaganj, temveč vtožuje povrnitev vlaganj, za tak zahtevek pa ni pravne podlage, zato je tožbeni zahtevek že iz navedenega razloga neutemeljen.

11Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, in je pritožba prav v ničemer ne omaja, da ima tožnik še vedno v souporabi hlev, kozolec in senik. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da tožnik ne uporablja senika za namen shranjevanje sena, temveč po ugotovitvi prvega sodišča za shranjevanje steklenic, je pravno nepomembno, saj uporaba senika za druge namene za katere je sicer namenjen (shranjevanju sena), ne izključuje s stran tožnika souporabe oz. soposesti senika. Zaslišanje prič Z., S., P. in H. je tožnik predlagal za ugotovitev kakšno je bilo stanje objektov pred njihovo obnovo in stanje, v kakršnem je bil svinjak, preden je bil predelan v stanovanjsko hišo ter da je bil prejšnji objekt kašča s svinjakom, namenjena živalim, sedaj pa na njegovem mestu stoji povsem nova nepremičnina – stanovanjska hiša, in ne za potrditev njegovih zatrjevanj, da toženkinih nepremičnin več ne uporablja ter da toženka svoje nepremičnine pred tožnikom redno zaklepa, kot to zmotno zatrjuje pritožba.

12Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je predpostavka za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve prehod koristi ter da v konkretnem primeru do prehoda koristi v celoti še ni prišlo, saj tožnik predmetne nepremičnine še vedno souporablja in ima od njih koristi, zato zaradi svojih zatrjevanih vlaganj v predmetne nepremičnine še ni mogel biti prikrajšan, in je zato pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnikova terjatev iz naslova terjatev še ni zapadla. Šele z zapadlostjo dospe terjatev v plačilo oziroma lahko upnik zahteva izpolnitev te obveznosti (primerjaj VS RS II Ips 268/2012, VS RS II Ips 808/2007 in VSL I Cp 1309/2010).

13Pritožbeno sodišča je zato pritožbo zoper odločitev, s katero je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 43.500,00 EUR s pp kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu (drugi odstavek I. točke izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v preostalem delu pa je pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).