UPRS sodba I U 1289/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje zidanega objekta, tlorisnih dimenzij pribl. 12 m x 9 m, ki po višini obsega klet, pritličje in mansardo z dvokapno streho, s prizidkom na Z strani v nivoju kleti širine pribl. 4 m, zaključenega z ravno ploščo na zemljišču parc. št. 402/3, k.o. ... Naložila jima je, da morata takoj po prejemu te odločbe ustaviti njegovo nadaljnjo gradnjo (2. točka) in ga na svoje stroške odstraniti do 1. 5. 2014 ter vzpostaviti prejšnje stanje (1. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki bo opravljen po drugih osebah ali s prisilitvijo (4. točka). Za objekt jima je izrekla prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) (3. točka) in jima naložila, da morata takoj po izpolnitvi obveznosti iz 1. točke izreka o tem obvestiti pristojnega inšpektorja (5. točka) ter ugotovila, da v inšpekcijskem postopku ni bilo posebnih stroškov (6. točka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (7. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da sta tožnika na zaslišanju dne 22. 3. 2010 izjavila, da sta objekt pričela graditi okoli leta 1990 na mestu prej obstoječe stanovanjske hiše s hišno številko ..., ki je bila zgrajena pred več kot 100 leti. Prej obstoječi objekt sta pred pričetkom gradnje v celoti odstranila, za dela pa sta pridobila odločbo z dne 28. 4. 1993, s katero je bilo dovoljeno izvajanje vzdrževalnih del, ki naj bi po „zagotovilu gospe ...“ zadoščala za gradnjo. Drugih dovoljenj nista pridobila. Naknadno sta pridobila še novo hišno številko. Za stalno bivanje se objekt uporablja od konca leta 1993. Toženka je ukrep utemeljila na 152. členu ZGO-1.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo. Ugovore tožnikov, da gre za vzdrževalna dela in ne za gradnjo novega objekta je zavrnil z navedbo, da sta tožnika v pritožbi sama navedla, da sta podrla stene objekta, kar nedvomno pomeni poseg v konstrukcijske elemente objekta. Kot nerelevantne ocenjuje razloge, zakaj sta se tožnika odločila za predmetni poseg in tudi sklicevanje na stisko, ki jo bo odrejeni ukrep povzročil tožnici in njeni družini. Pri tem se sklicuje na obligatornost ukrepov pri nelegalni gradnji.

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da toženka ni upoštevala, da gre za 120 let star objekt, ki ga je tožnica s svojim možem zgolj adaptirala in ni posegla v njegovo konstrukcijo. Ugotovitev toženke, da je adaptacijo objekta izvajal tožnik, je nepravilna. Tožnica je na vprašanje inšpektorja, v kakšnem obsegu se je vršila obnova, kot nestrokovnjakinja za gradbene posege sicer pojasnila, da se je prenovil cel objekt, kar pa ni res. Vsekakor pa ni res, da bi se objekt porušil in se namesto starega zgradil nov objekt, kot je bilo to napačno zapisano ali interpretirano s strani inšpekcijskega organa. Toženka ni ugotavljala dejanskega stanja glede starega objekta. Tožnika predlagata, naj se v postopku ugotovi pravo dejansko stanje z zaslišanjem tožnikov, postavitvijo izvedenca gradbene stroke, zaslišanjem drugih prič, ki so sodelovale pri gradnji ali karkoli vedo o posegih tožnikov in pribavo celotnega spisa pri toženki. Sklicuje se tudi na odločbo o priglasitvi del z dne 28. 4. 1993. Menita, da vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, saj ni mogoče zgraditi objekta iz leta 1890. Navajata pa tudi, da sta že sprožila postopek urejanja nove gradbene dokumentacije. Menita, da bi bilo z omenjenim posegom poseženo v ustavno zavarovano kategorijo pravice do nedotakljivosti stanovanja, saj bi bilo z rušenjem ogroženo eksistenčno vprašanje obeh tožnikov. Predlagata razveljavitev oz. odpravo odločb upravnega organa prve in druge stopnje ter povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je bila odločitev o izreku inšpekcijskega ukrepa pravilna in zakonita. Glede na ugotovljeno stanje, ki izhaja iz izpodbijane odločbe in temelji na podatkih upravnih spisov, je inšpekcijski organ pravilno uporabil materialne predpise in navedel pravilne razloge za odločitev, na katere se sodišče v izogib ponavljanju tudi sklicuje (2. odstavek 72. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče dodaja:

V odločbi upravnega organa druge stopnje je navedeno, da je iz zapisnika o zaslišanju tožnikov z dne 22. 3. 2010 razvidno, da sta tožnika, opozorjena na dolžnost govoriti resnico in posledice krivega pričanja izjavila, da sta okoli leta 1990 na mestu prej obstoječe stanovanjske hiše, ki sta jo pred pričetkom gradnje v celoti odstranila, pričela graditi predmetni objekt. Zapisnik je bil tožnikoma prebran, na njegovo vsebino nista imela pripomb in sta ga podpisala, s čimer so bile izpolnjene zahteve iz prvega odstavka 78. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tak zapisnik pa je treba v skladu z določbo prvega odstavka 80. člena ZUP šteti kot javno listino, ki dokazuje potek in vsebino dejanj v postopku in vsebino danih izjav, torej je treba v obravnavanem primeru šteti, da sta tožnika podala izjavo, kot je navedena v zapisniku, in v kateri sta navedla dejstva v zvezi z gradnjo spornega objekta. Na podlagi jasnosti navedb tožnikov, ki izhajajo iz zapisnika, po presoji sodišča tudi ni bilo razloga, da bi upravni organ še nadalje raziskoval dejansko stanje, toliko bolj, ker so bila v zapisniku z dne 22. 3. 2010 ugotovljena vsa za sporno odločitev relevantna dejstva.

Zapisnik velja kot dokaz o poteku in vsebini dejanja in o danih ustnih izjavah. Kot velja za vsako javno listino, je tudi pri zapisniku dovoljeno dokazovati, da so v takem zapisniku potek oziroma dane ustne izjave neresnično potrjene, ali da je zapisnik nepravilno sestavljen (drugi odstavek 80. člen ZUP). Breme takšnega dokazovanja je na tistemu, ki oporeka resničnosti poteka in vsebine dejanja oziroma pravilni sestavi zapisnika. Tožnika v tožbi navajata, da je bila tožničina laična izjava, da se je prenovil celotni objekt, v zapisniku napačno interpretirana, da je bil prejšnji objekt porušen in namesto njega zgrajen nov objekt.

Glede ugovora o napačni interpretaciji v zapisniku sodišče ugotavlja, da je nedovoljena tožbena novota, saj tožnika tega ugovora nista navajala že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze le, če jih upravičeno ni mogel predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

Prav tako pa tožnika z dokazi, ki sta jih priložila tožbi, nepravilnosti dejstev, ki izhajajo iz zapisnika, ne bi mogla izkazati, saj dejstvo, da je na mestu obstoječega objekta stal drug objekt, ni sporno, prav tako pa tudi ni sporno, da so bila tožnici dovoljena priglašena vzdrževalna dela.

Zgolj navedba, da tožnik ni solastnik hiše in da je pri „obnovi“ hiše zgolj pomagal, vendar ne kot investitor, ne dokazuje neresničnosti izjave tožnikov, danih na zapisnik, da sta soinvestitorja predmetne gradnje. Prav tako pa tudi ne pavšalna tožbena navedba, da je bil tožnik v času gradnje, to je v letih 1992 oz. 1993 premlad. Kot izhaja z zapisnika o zaslišanju, je tožnik rojen leta 1970, kar pomeni, da je bil v času gradnje star 22 oz. 23 let, kar pa vsekakor ne dokazuje, da ne bi mogel biti soinvestitor.

Ostali dokazi, katerih izvedbo v tožbi predlagata tožnika, so prav tako nedovoljena tožbena novota, saj ne navajata, da jih ne bi mogla upravičeno predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Tudi sicer že menjava ostrešja pomeni poseg v konstrukcijo objeta, kar pomeni, da v primerih, ko je menjano ostrešje, ne gre zgolj za vzdrževalna dela, kot zmotno menita tožnika, temveč za rekonstrukcijo, torej za poseg, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje.

Prav tako je nedovoljena tožbena novota tudi ugovor o neprimernosti odrejene vzpostavitve prejšnjega stanja. Pri tem sodišče poudarja, da v primerih, ko je prejšnji objekt porušen in na mestu prejšnjega zgrajen nov objekt, vzpostavitev prejšnjega stanja pomeni vzpostavitev stanja brez objekta, ne pa ponovne zgraditve prejšnjega objekta, kot zmotno menita tožnika.

V položaju, ki sta ga povzročila z nezakonitim ravnanjem, se tožnika neutemeljeno sklicujeta na človekove pravice in svoboščine, določene z Ustavo RS. Kako je z izdajo odločbe toženka posegla v pravico do nedotakljivosti stanovanja, tožnika ne pojasnita, zato tega ugovora sodišče ne more preizkusiti. ZGO-1 pa ne določa, da je socialni položaj inšpekcijskega zavezanca okoliščina, ki bi lahko kakorkoli vplivala na izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje.

Glede tožbene navedbe, da sta sprožila postopek legalizacije predmetnega objekta (iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica predlagala spremembo namenske rabe zemljišča), pa sodišče pripominja, da je tak postopek pod določenimi pogoji lahko kvečjemu podlaga za odlog izvršbe (156. a člen ZGO-1), ne more pa vplivati na presojo zakonitosti izrečenega inšpekcijskega postopka.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.