UPRS sodba III U 462/2010

Tožba se zavrne.
Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Občinski svet Občine Piran je na seji dne 7. 9. 2010 sprejel Odlok o začasnih ukrepih za zavarovanje območja urejanja prostora na podlagi Sklepa o pričetku postopka izdelave občinskega prostorskega načrta (OPN) za območje Strunjana. Navedeni Odlok je bil objavljen v Uradnih objavah Primorskih novic št. 16/10 dne 13. 9. 2010 (v nadaljevanju Odlok). Z njim je bilo zavarovano območje zemljišč v k.o. ... s parc. št., med katerimi so navedene tudi parc. št. 2021, 2022 in 2023. Z začasnim ukrepom določenim v 5. členu Odloka je na zavarovanem območju prepovedano izvajanje gradenj, za katere gradbeno dovoljenje še ni dokončno in velja do sprejema OPN, vendar največ štiri leta od uveljavitve tega Odloka, to je od naslednjega dneva objave v Uradnih objavah PN (6. in 7. člen). Odlok je bil sprejet zaradi preprečitve utemeljene nevarnosti, da bo sicer izvedba prostorske ureditve onemogočena oziroma znatno otežena in da se bodo sicer bistveno zvišali stroški njene izvedbe ali da bodo za njeno izvedbo potrebni znatno večji posegi v pravice in pravne koristi lastnikov nepremičnin in drugih pravnih subjektov (2. člen). Podlaga za sprejem predvidenega OPN, je po 3. členu Odloka podana v Zakonu o prostorskem načrtovanju, sprejem izvedbenega akta za zavarovano območje pa je utemeljen tudi na podlagi sprememb in dopolnitev prostorskih sestavin dolgoročne in srednjeročnega plana Občine Piran.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeni Odlok v skladu s 5. členom Zakona o upravnem sporu, iz vseh razlogov določenih v 27. členu istega zakona, predvsem pa zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja. Z navajanjem dejstev, ki se nanašajo na lastninsko pravico tožnika na parc. št. 2021, 2022 in 2023 k.o. ... in na pridobljeno pravico oz. na postopek pridobivanja te pravice graditi tudi na parc. št. 2017, 2026 in 2019 k.o. ..., tožnik zatrjuje, da je v teku tudi postopek o njegovi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja na vseh navedenih parcelnih številkah. Navaja, da ukrepi sprejeti v izpodbijanem Odloku posegajo v njegove pravice in pravne koristi. Toženi stranki očita, da v Odloku le povzema vsebino nevarnosti opredeljene v 81. členu Zakona o urejanju prostora, brez obrazložitve in brez navedbe utemeljenih razlogov, s katerimi bi v skladu z zakonom morala biti ugotovljena nevarnosti za sprejem prostorske ureditve. Ker meni, da za sprejetje začasnega ukrepa po 83. členu Zakona o urejanju prostora v Odloku niso navedeni utemeljeni razlogi, zatrjuje da je tožena stranka z Odlokom nedopustno posegla v njeno lastninsko pravico opredeljeno v 37. členu Stvarnopravnega zakonika-SPZ in v 67., 68. in 69. člen Ustave Republike Slovenije. Po navedenih določilih morajo biti posegi v lastninsko pravico utemeljeni v legitimnem cilju, ki izhaja iz javnega interesa, omejitev mora biti nujno potrebna in v skladu z načelom sorazmernosti glede na dosežene koristi z omejitvijo. Ker tožena stranka utemeljene nevarnosti, ki jo opredeljuje zakon ni izkazala, se z izpodbijanim Odlokom nezakonito omejuje lastninsko pravico na zavarovanem območju in se lastnikom z njim povzroča škoda, za katero je odgovorna tožena stranka. V zvezi s škodo, ki ji nastaja, pa navaja, da je že razpolagala s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, da je toženi stranki že plačala za gradnjo pridobljeno služnostno pravico in tudi komunalni prispevek, s katerim tožena stranka še vedno razpolaga zaradi pogajanj, ki potekajo s toženo stranko zaradi uskladitev, ki so potrebne za izdajo novega gradbenega dovoljenja. Po zatrjevanju tožnika bo tožena stranka s tako pridobljenimi sredstvi v primeru ohranjanja nezakonitega stanja lahko razpolagala celo do poteka štirih let od sprejema izpodbijanega Odloka. Ker bo vse do sprejema predvidene prostorske zakonodaje tožnik tudi v negotovem položaju, meni, da je ravnanje tožene stranke z vidika ustavnega načela o pravni državi in pravni varnosti nedopustno in nesprejemljivo. V zvezi s tožbenim predlogom se tožnik sklicuje tudi na sodbo U 1687/2008 z dne 21. 12. 2009, v kateri je sodišče v istovrstni zadevi zavzelo enako stališče kot ga zagovarja tožnik. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi v skladu s 64. členom Zakona o upravnem sporu izpodbijani Odlok v celoti odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je območje, ki je predmet izpodbijanega Odloka v celoti znotraj Krajinskega parka Strunjan in da je za stavbna zemljišča v tem območju že po dolgoročnem in srednjeročnem družnem planu občine predvideno sprejetje občinskega podrobnega prostorskega načrta, ki doslej še ni bil sprejet. Z Uredbo o krajinskem parku Strunjan (Uradni list RS, št. 107/04) pa je to območje zavarovano na državni ravni. Poleg tega je zavarovano tudi z Odlokom o razglasitvi Krajinskega parka Strunjan. Zato je bil ustanovljen tudi Javni zavod Krajinski park Strunjan. Zatrjuje, da je bilo prav zaradi predpisanega varovanja tega parka po nadzorstveni pravici razveljavljeno gradbeno dovoljenje z dne 23. 9. 2008 in sprememba gradbenega dovoljenja za po tožniku zahtevano gradnjo na tem območju. V nadaljevanju navaja okoliščine zaradi katerih tožena stranka ni pristala na spremembo stvarne služnosti in posebne pravice uporabe javnega dobra in razloge zaradi katerih tožniku ni vrnila že vplačanega komunalnega prispevka. Zatrjuje tudi da tožniku v ponovljenem postopku izdaje gradbenega dovoljenja le-to ni bilo izdano zaradi zahtevanih soglasij (kulturno varstvenega, naravovarstvenega, Javnega zavoda Krajinski park Strunjan, vodnega, za posege varovalnem pasu kategoriziranih cest in drugih). Tožena stranka je prepričana, da bo tožniku po sprejetju prostorskega podrobnega načrta omogočena gradnja, ki jo bo prometna ureditev in gradnja infrastrukture prenesla z upoštevanjem vseh režimov varovanja, ki so za to območje predpisani. Navaja, da je že začela s postopkom sprejemanja občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN). ker se z izpodbijanim Odlokom, ki je skladen tudi z osnutkom OPPN varuje območje, za katerega velja poseben režim varovanja in se z njim preprečuje izgradnjo infrastrukture, predvsem prometne, ki na tem območju ni urejena. Tožena stranka meni, da je poseg v lastninsko pravico tožnika sorazmeren v primerjavi s posledicami, do katerih bi prišlo ob nameravani izgradnji treh večstanovanjskih objektov. Območje bi bilo po izgradnji teh objektov degradirano, poleg dostopa do njih pa bilo potrebno urejati povsem drug dostop do ostalih zemljišč, kar bi še dodatno degradiralo varovano območje in povzročilo nesorazmerne stroške.

Tožnik na navedbe tožene stranke ni odgovoril

Tožba ni utemeljena.

V upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti aktov organov,izdanih v obliki predpisa, če urejajo posamična pravna razmerja (4.odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1).

Med take akte, ki vsebujejo odločitve o materialnopravno določeni obveznosti, sodijo tudi ukrepi, ki jih je za zavarovanje urejanja prostora sprejela tožena stranka v 5. členu izpodbijanega Odloka in ki za tožnika kot lastnika nepremičnin v zavarovanem območju pomenijo po določbi 37. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02) poseg v njegove pravice oziroma pravne koristi. Zato mora biti tak poseg s strani lokalne skupnosti-tožene stranke zakonit in vsebinsko utemeljen.

Podlaga za sprejetje spornega odloka je Zakon o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, 8/03-popr., 58/03 – ZZK-1, 33/07 – ZPNačrt in 108/09 – ZGO-1C – v nadaljevanju ZUreP-1), ki omogoča sprejetje začasnih ukrepov do sprejetja prostorskega izvedbenega akta, ob pogojih, ki so določeni v členih od 81 do 84. Prostorski ukrepi se po navedenih določbah lahko sprejemajo na podlagi programa priprave prostorskega akta (3.odstavek 83. člena ZUreP-1) ob obstoju utemeljene nevarnosti, da bo sicer izvedba prostorske ureditve onemogočena ali močno otežena, oziroma, da se bodo bistveno zvišali stroški njene izvedbe ali znatno povečali posegi v pravice lastnikov nepremičnin in drugih prizadetih subjektov (1.odstavek 81. člena ZUreP-1). V skladu z navedeno določbo je mogoče kot ukrep sprejeti tudi prepoved izvajanja gradenj.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bil sklep o pričetku postopka izdelave občinskega prostorskega načrta (OPN) sprejet dne 22. 6. 2007 in objavljen v Uradnih objavah PN, št. 31/07 in da trenutno veljavni prostorski planski akt Občine Piran za območje dela Strunjana, ki obsega stavbna zemljišča, namenjena deloma stanovanjski gradnji, deloma pa centralnim dejavnostim, predvideva sprejem zazidalnega ali ureditvenega načrta, ki razen za območje Krke, ni bil sprejet. Obravnavano območje se nahaja znotraj Krajinskega parka Strunjan. S predvidenim OPN, ki obsega tudi izvedbeni del, želi tožena stranka določiti pogoje za poseganje v prostor. Zaradi večjega kompleksa nepozidanih stavbnih zemljišč v območju, ki je pomanjkljivo komunalno urejeno in je znotraj območja varstva naravne in kulturne dediščine je sprejem začasnih ukrepov po mnenju predlagatelja (župana) zato nujno potreben. Brez prepovedi gradnje do sprejema OPN bi bila ureditev tega območja kot prostorsko zaključene enote, ki se vključuje v krajinsko sliko širšega prostora, otežena oziroma celo onemogočena. Realizacija OPN, ki se bo nanašala na komunalno infrastrukturo bo bistveno otežena in povezana z nesorazmerno večjimi stroški, ki bodo nastali zaradi razlastitve lastnikov že pozidanih zemljišč.

Dejstvo, da je območje, ki je predmet spornega odloka znotraj Krajinskega parka Strunjan izhaja iz grafičnih prilog k gradivu predloga za sprejem odloka. Trditve, da območje v naravi predstavlja večji kompleks pomanjkljivo urejenih nepozidanih zemljišč znotraj območja varstva naravne in kulturne dediščine, pa tožnik z navedbami in dokaznimi predlogi v tožbi, ne izpodbija.

Prav navedena dejstva, pa ob upoštevanju določil Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99, 31/00-popr., 110/02 – ZGO-1, 119/02, 41/04, 61/06 – ZDu-1, 32/08-odl.US in 8/10 – ZSKZ-B – v nadaljevanju ZON), Uredbe o Krajinskem parku Strunjan in Odloka o Krajinskem parku Strunjan, predstavljajo nevarnost zaradi katere bo sicer izvedba prostorske ureditve območja onemogočena oziroma znatno otežena. Za vsak plan ali spremembo plana, ki ga na podlagi zakona sprejme organ pristojen za področje urejanja prostora, ki bi lahko vplival na zavarovano območje je potrebno izvesti presojo sprejemljivosti. Oceno sprejemljivosti vpliva oziroma posledicah plana na zavarovana območja mora zato v postopku celovite presoje vplivov na okolje podati ministrstvo (101. člen ZON). To pa pomeni nevarnost, da bo ureditev območja z OPN, ki bo urejal tudi območje parcel navedenih v spornem odloku, v primeru gradnje na teh parcelah, pred presojo sprejemljivosti, onemogočena oziroma znatno otežena. Prav zato je po presoji sodišča tožena stranka v postopku sprejemanja izpodbijanega odloka pravilno ugotovila enega izmed pogojev, ki je v 81. členu ZUreP-1 določen za sprejem začasne prepovedi gradenj, za katere gradbeno dovoljenje še ni dokončno (1.odstavek 83. člena ZUreP).

Ugotavljanje in utemeljevanje drugih pogojev, ki so po 1. odstavku 81. člena ZUreP, tudi lahko podlaga za sprejem začasnega ukrepa, v konkretnem primeru, ob izpolnjenem že navedenem pogoju, pa po presoji sodišča v konkretnem primeru sploh ni bilo potrebno.

Ker tožbena trditev, da tožena stranka utemeljene nevarnosti opredeljene z zakonom ni izkazala, glede na vse navedeno ni utemeljena, pravno pomembnih dejstev iz katerih izhaja ta nevarnost, pa tožnik z navedbami v tožbi in dokaznimi predlogi ne izpodbija, sodišče ugotavlja, da izpodbijani odlok temelji na že navedenih določbah zakona, in da zato v tožnikovo lastninsko pravico ne posega nezakonito. Zato tudi ugotavljanje dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na sam postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja, ki jih tožnik navaja v tožbi in zanje predlaga dokaze, za presojo zakonitosti Odloka, ni potrebno.

Sodišče tožniku pojasnjuje, da stališče, ki ga je sodišče sprejelo v sodbi U 1687/2008 z dne 21. 12. 2009, temelji na drugačnem dejanskem stanju, to je na ugotovitvi, da iz vsebine Odloka in predloženih upravnih spisov, sodišče ni našlo razlogov, ki bi utemeljevali izpolnjenost pogojev, ki so za sprejetje ukrepov določeni v 1. odstavku 81. člena ZUreP-1. Ker pa je sodišče v postopku presoje zakonitosti izpodbijanega Odloka, lahko ugotovilo enega izmed predpisanih pogojev, se tožnik neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo U 1687/2008.

Glede na vse navedeno sodišče na podlagi dejstev ugotovljenih v postopku izdaje izpodbijanega Odloka, ugotavlja, da je le-ta na zakonu utemeljen. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1. Ker dejstva in dokazi , ki jih tožnik navaja v tožbi, iz že navedenih razlogov niso pomembna za odločitev, je sodišče odločilo brez glavne obravnave (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.