UPRS sodba I U 2279/2011

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano (prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločil, da morata A.A. in B.B, lastnika parc. št. 1639/17 in 1650, obe k.o. …, takoj po prejemu odločbe prenehati s sečnjo in spravilom gozdnega drevja brez odločbe javne gozdarske službe Zavoda za gozdove Slovenije, OE Kočevje (1. točka izreka) ter da se jima na navedenih parcelah prepoveduje gradnja gozdnih vlak brez usmeritev javne gozdarske službe Zavoda za gozdove Slovenije, OE Kočevje, ki so določeni z gozdnogospodarskim načrtom gozdnogospodarske enote ... (2. točka izreka); ugotovil, da stroškov postopka ni (3. točka izreka) in odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je po obvestilu, da se v oddelku 47. gozdnogospodarske enote ... gradijo gozdne vlake brez usmeritev, določenih v gozdnogojitvenem načrtu gozdnogospodarske enote ..., dne 4. 5. 2011 pregledal parc. št. 1639/17 in 1659 (pravilno 1650) ter ugotovil, da sta lastnika gozda A.A. in B.B. v času od 23. 4. do 4. 5. 2011 zgradila gozdne vlake v dolžini 1146 m brez usmeritev Zavoda za gozdove Slovenije, OE Kočevje. Pojasnjuje, da je oddelek 47 gozdnogospodarske enote ... po gozdnogospodarskem načrtu gozdnogospodarske enote ... z veljavnostjo od leta 2002 do 2011, potrjenem na resornem ministrstvu, opredeljen kot gozd. Obe parceli sta bili v gozd uvrščeni že z gozdnogospodarskim načrtom za obdobje od 1992 do 2011. Oddelek 47 je uvrščen v rastiščno gospodarski razred Querco – Fagetum – malo donosni z lesno zalogo 162 m3/ha, od tega 11 m3/ha iglavcev in 151 m3/ha listavcev. V letu 2011 v oddelku 47 gozdnogospodarske enote ... ni bila načrtovana nobena gradnja gozdnih vlak, za njihovo gradnjo pa tudi ni dal pobude lastnik gozda. Po prostorskem načrtu Občine Dobrepolje sta obe parceli po namenski rabi zemljišč opredeljeni kot gozd.

Po obvestilu o pričetku sečnje gozdnega drevja na parc. št. 1639/17 in 1650 je gozdarski inšpektor 13. 5. 2011 opravil ogled teh parcel, na katerem je ugotovil, da se je 12. 5. 2011 brez odobritve Zavoda za gozdove Slovenije, OE Kočevje, pričela sečnja in spravilo gozdnega drevja, kar sta naročila lastnika parcel. Na skladišču ob asfaltni cesti Čatež pri Strugah – Tisovec je bilo v času pregleda skladiščeno približno 30 m3 gozdnih lesnih sortimentov. Lastnik parcel je ugovarjal, da so parcele kmetijsko zemljišče in da ima odločbo Upravne enote Grosuplje za izvajanje del na kmetijskih površinah, ki pa je ni želel pokazati.

Gozdarski inšpektor je odločbo izdal na podlagi petega odstavka 37. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) ter na podlagi četrte alinee prvega odstavka 17. člena tega zakona.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo. Glede namenske rabe zemljišč se je skliceval na prostorski plan Občine Dobrepolje oziroma na potrdilo o namenski rabi zemljišča z dne 16. 5. 2011 in na podatke v zemljiškem katastru. Zato je zavrnil ugovore, da naj ne bi bili izpolnjeni pogoji iz 2. člena ZG. Kot neutemeljene pa je ocenil tudi ugovore, da tožnik ni imel možnost podati ugovorov v zvezi z gozdnimi vlakami, saj je bil 13. 5. 2011 prisoten na ogledu.

Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in materialnih predpisov. V tožbi navaja, da je kupil celotno opuščeno kmetijo z namenom, da se bo ukvarjal s kmetijstvom in je zato tudi pridobil odločbo o statusu kmeta. V tem postopku je predložil tudi elaborat, ki ga je izdelal izvedenec dr. C.C., na podlagi katerega je upravni organ ugotavljal dejstva, pomembna za izdajo odločbe, med njimi tudi status zemljišča kot kmetijskega. Ker gre za opuščeno kmetijo, je prišlo do zaraščanja pašniških in travniških površin, katere ima namen izkrčiti. Iz poročila strokovnjaka za kmetijstvo je razvidno, da gre za posege v zaraščena zemljišča in ni mogoče govoriti, da gre za gozd, ne glede na to, kaj je nekdo tretji opredelil v načrtu. Zemljišče se je že 7 let intenzivno uporabljalo kot pašniško in torej ne izpolnjuje pogoja 20 letne neuporabe, niti ni podano 0,25 ha poraščenosti. Tožnik je navedel, da je pred samim nakupom vpogledal v zemljiški kataster in sta bili obe parceli evidentirani kot pašnik. Inšpektor bi moral voditi ugotovitveni postopek, ali poseg sodi v gozd. Tožnik navaja, da je po inšpekcijskem ukrepu prenehal z vsemi deli in izposloval odločbo Zavoda za gozdove o odobritvi poseka izbranih dreves. Odločba je bila izdana za posek skupaj 141,6 m3 drevja, kar je absolutno več, kot je posek ocenil inšpekcijski organ. Tožnik pojasnjuje, da se hkrati vodi postopek pridobivanja oz. izpolnjevanja pogojev za pridobitev statusa kmeta, za kar mora v roku dveh let izvesti krčenine. Upravna enota torej zahteva vzpostavitev zemljišč v prvotno stanje, to je v kmetijske površine. Za gozdnogospodarski načrt je prvič slišal na ogledu parcele. Lastniki niso bili nikoli obveščeni o spremembi namembnosti zemljišč. Tožnik je dal pobudo za spremembo prostorskega akta z dne 4. 10. 2011, v kateri je opozoril na neskladje med ZK in prostorskim aktom. Ker je prava neuka oseba, ni bilo možnosti, da bi poznal prostorski načrt, zlasti ker se je zanašal na pogojevanje upravnega organa v postopku pridobivanja statusa kmeta. Tudi sosedje so mu zatrjevali kmetijsko rabo zemljišč. Nadalje navaja, da nikoli ni gradil gozdnih vlak, ampak je obstoječe pašniške poti saniral z namenom čiščenja obstoječih poti ter priprave terena za kmetijsko rabo zemljišča. Naredil je torej vse, da se zadeva legalno sanira. Pomanjkljivo dejansko stanje je vodilo k kršitvam načela materialne resnice, zaslišanja strank in ostalih materialnih določb. V postopek se je aktivno vključil in podajal pripombe na zapisnik. Ker je inšpektorju posredoval sečnjo dovoljenje, ni bilo razloga za izdajo odločbe. O tem pričajo pripombe z dne 16. 9. 2011. Tožnik navaja, da Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za Občino Dobre Polje (Uradni list RS, št. 39/98) dovoljuje posege, kot jih določa 27. člen v povezavi s 24. in 25. členom. Vzpostavljanje starih gozdnih vlak je dopustno, dopustni so tudi drugi posegi v gozd. Iz odloka ne izhaja obveznost pridobivanja soglasja Zavoda za gozdove. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je bila izdana v inšpekcijskem nadzoru, v katerem je gozdarski inšpektor ugotovil kršitve določb ZG in sicer določbe petega odstavka 37. člena, ki določa, da je gozdne vlake treba graditi in vzdrževati v skladu z usmeritvami, določenimi v gozdnogojitvenem načrtu in določbe četrte alinee prvega odstavka 17. člena, po kateri Zavod za gozdove izda lastniku gozda, na podlagi gozdnogojitvenega načrta, po predhodnem svetovanju in skupni izbiri dreves za možni posek, odločbo, s katero se določijo usmeritve in pogoji za sečnjo in spravilo lesa.

Med strankami ni sporno, da tožnik za poseg na parc. št. 1639/17 in 1650, obe k.o. …, ni imel usmeritev oziroma odločbe Zavoda za gozdove. Dejstva, ki se nanašajo na poseg, izhajajo iz inšpekcijskih zapisnikov št. 0613-1043/2011-1 z dne 4. 5. 2011 (ugotovitve o gradnji gozdnih vlak) in št. 0613-1043/2011-3 z dne 13. 5. 2011 (ugotovitve o sečnji lesa). Samih posegov tožnik niti ne zanika, ugovarja le, da ni gradil gozdnih vlak, temveč je saniral pašniške poti. Njegov nosilni ugovor je, da parceli nista gozdno temveč sta kmetijsko zemljišče. Ugotovitev inšpektorja, da je posege opravil na gozdnih parcelah, pa po presoji sodišča s svojimi ugovori ni uspel izpodbiti.

Gozdarski inšpektor je ugotovitev o vrsti rabe parc. št. 1639/17 in 1650 oprl na potrdilo Občine Dobrepolje o namenski rabi zemljišč (potrdilo z dne 16. 5. 2011 je v upravnem spisu), iz katerega izhaja, da je osnovna namenska raba prostora, kjer parceli ležita, območje gozdov, podrobnejša namenska raba pa gozdne površine. Drugostopenjski organ je ugotovitev o vrsti rabe parcel dopolnil še s podatki zemljiškega katastra, po katerih je dejanska raba parc. št. 1639/17 gozdno zemljišče, parc. št. 1650 pa je v pretežnem delu (53.421 m2) gozdno zemljišče, v manjšem delu (6.603 m2) pa kmetijsko zemljišče. Po presoji sodišča so navedeni podatki tisti, ki jih je glede vrste rabe zemljišča organ bil dolžan upoštevati, saj so o tem dejstvu izvorni podatki; po 39. členu Zakona o načrtovanju prostora se v izvedbenem delu občinskega prostorskega načrta določajo območja namenske rabe prostora, po 23. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin pa se v zemljiškem katastru vodijo podatki o dejanskih rabah zemljišč.

Tožnik ne trdi, da je upravni organ napačno prevzel podatke iz prostorskega plana in iz katastra (tudi ne trdi, da je bil poseg na parc. št. 1650 omejen le na tisti del parcele, ki je kmetijsko zemljišče). Zanikanje ugotovljene dejanske rabe zemljišč kot gozdnih opira na nepoznavanje prostorskega akta, navaja, da je kupil opuščeno kmetijo, zato da bi kmetoval (sodišče ugotavlja, da je posestni list, ki je del ureditvenega načrta za pašnik, na katerega se je skliceval že v pritožbi, iz leta 2008) in da naj bi se v postopkih, povezanih s priznanjem statusa kmeta, parceli upoštevali kot kmetijski. S temi argumenti pa ne more izpodbiti dejstva, da sta parceli gozdno zemljišče. Kot je sodišče že presodilo, se je upravni organ pravilno oprl na tiste baze podatkov, ki so za ugotovitev vrste rabe zemljišč odločujoča, tj. na prostorski plan in na katastrske podatke iz časov odločanja. Na uporabo teh in tedanjih podatkov ga je vezalo načelo zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). Kolikor pa se tožnik sklicuje na Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih, pa se členi, ki jih navaja (24., 25. in 27. člen), nanašajo na posege oziroma gradnjo na kmetijskih zemljiščih, torej te določbe za odločitev v obravnavanem primeru niso relevantne. Glede na navedeno so tožnikovi ugovori, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, neutemeljeni.

V skladu z načelom zakonitosti tudi drugostopenjski organ ni mogel upoštevati po izdaji prvostopenjske odločbe sprejete odločbe Zavoda za gozdove Slovenije o odobritvi poseka izbranih dreves št. 3408-06-0203-A073/11 z dne 6. 6. 2011 (na to odločbo bi se tožnik ob določenih pogojih lahko skliceval v morebitnih izvršilnih postopkih). Sicer pa je iz upravnega spisa razvidno, da se je tožnik na odločbo o odobritvi poseka izbranih dreves skliceval v pripombah na zapisnik z dne 24. 5. 2011, ki pa ni dejanska podlaga izpodbijane odločbe. V postopku, v katerem je bila izdana le-ta, je lahko organ na podlagi uradnih podatkov, ki jih je imel, odločil, ne da bi bilo treba zaslišati tožnika. Zato tudi ni bistvenih kršitev pravil postopka.

Ker je gozdarski inšpektor ugotovil, da je tožnik opravil posege na gozdnih parcelah (kar po presoji sodišča tožnik ni uspel izpodbiti), ki so po gozdnogospodarskem načrtu gozdnogospodarske enote ... nahajajo v oddelku 47 (kar tožnik ne izpodbija), v katerem po ugotovitvah gozdarskega inšpektorja v letu 2011 ni bila načrtovana gradnja vlak, je podan zakonski dejanski stan iz petega odstavka 37. člena ZG, ker tožnik ni imel odločbe o odobritvi poseka dreves, pa je izpolnjen zakonski dejanski stan iz četrte alinee prvega odstavka 17. člena ZG. Ob teh materialnopravnih določbah in na podlagi 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, po katerem ima inšpektor, če pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis, pravico in dolžnost, da odredi ukrepe za odpravo nepravilnosti, je gozdarski inšpektor lahko izdal izpodbijano odločbo.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

O stroškovnem zahtevku je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.