VDSS sodba in sklep Psp 793/2007

Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi tako, da se 2. tč. izreka spremeni tako, da glasi:

„Toženec je dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 636,17 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

V preostalem se pritožba zoper sodbo, pritožba zoper sklep o popravi sodbe z dne 28.9.2007 pa v celoti, zavrneta in se sodba potrdi v nespremenjenem delu, sklep o popravi sodbe z dne 28.9.2007 pa v celoti.

Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo zoper sodbo in stroške odgovora na pritožbo zoper sklep o popravi sodbe z dne 28.9.2007 sam.

:

Sodišče prve stopnje je razsodilo:

„1. Kot nezakoniti se odpravita:

- odločba Območne enote ..., Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS, št. ... z dne 5.9.2003

- odločba tožene stranke Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. ... z dne 7.1.2004,

obe izdani v postopku za ugotovitev lastnosti zavarovanke tožeče stranke M.V., stanujoča ...

Tožeči stranki se prizna lastnost zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja za uveljavljano obdobje od 4.5.1996 do 20.6.1996.

2Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 636,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti od dneva izdaje odločbe sodišča I. stopnje dalje do plačila, na TRR odvetnika A.P. pri ... s št. ..., v roku 8 dni, pod izvršbo.“

Sodišče prve stopnje je po izdaji sodbe izdalo še dva sklepa o popravi sodbe. S prvim, z dne 17.9.2007, je v sodbi zapisan datum 4.5.1996 nadomestilo z datumom 5.5.1996. Z drugim sklepom o popravi sodbe z dne 28.9.2007 pa je sodišče prve stopnje v sodbi zapisan datum 20.6.1996 nadomestilo z 20.6.1999, tako da se odločitev nanaša na celotno vtoževano obdobje od 5.5.1996 do 20.6.1999.

Toženec je zoper sodbo vložil pritožbo dne 27.8.2007 (list. 57 - 60), zoper sklep o popravi sodbe z dne 28.9.2007 pa je vložil pritožbo z dne 15.10.2007 (list. št. 70-71). Zoper sklep o popravi sodbe z dne 17.9.2007 toženec pritožbe ni vložil. Zoper sodbo se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da sodba Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 106/95, na podlagi katere tožnica zahteva priznanje statusa zavarovanke obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne more imeti učinka v tem socialnem sporu. Potrebno je tudi upoštevati, da tožnici niso bile v celoti izplačane s citirano sodbo priznane plače. Določbo 2. odst. 2. čl. Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS št. 32/96 s spremembami; v nadaljevanju: Pravilnik) je potrebno razumeti tako, da je tudi v primeru, ko je delovno razmerje dokazano s sodbo, lastnost zavarovanca potrebno dokazovati tudi s pogodbo o zaposlitvi, dokazilom o izplačanih plačah in dokazilom o plačanih prispevkih. V nasprotnem primeru bi namreč šlo za neenako obravnavanje oseb iz 1. in iz 2. odst. 2. čl. Pravilnika. V zadevi ni mogoče uporabiti določbe 202. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ/92), saj slednja ureja vštevnost določenega obdobja v pokojninsko dobo. To vprašanje pa je neodvisno od ugotavljanja lastnosti zavarovanca – sama ugotovitev lastnosti zavarovanca namreč še ne pomeni avtomatično priznanja zavarovalne oziroma pokojninske dobe. Sodišče tudi ni uporabilo določbe 2. odst. 48. čl. Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS št. 81/00; v nadaljevanju: ZMEPIZ). Za odločitev v zadevi je tudi bistveno, da delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno, saj izvršba ni bila uspešna. Opozarja pa tudi, da je materialno pravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje o zakonskih zamudnih obresti glede stroškov postopka, ki po spremenjeni sodni praksi tečejo od poteka paricijskega roka dalje. Zoper sklep o popravi sodbe z dne 28.9.2007 pa se toženec pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da za izdajo sklepa o popravi sodbe niso bili podani pogoji iz 328. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Drugačna opredelitev datumov priznanja statusa zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja namreč predstavlja vsebinski poseg v sodbo. Sodišče je s popravnim sklepom izrek nepravnomočne sodbe spremenilo tako, da je odločilo o celotnem vtoževanem zahtevku – celotnem obdobju lastnosti zavarovanca. Sklepa o popravi sodbe ni v zadostni meri obrazložilo, s svojim postopanjem pa je tožencu tudi odreklo možnost vložitve pravnega sredstva glede celotnega vtoževanega obdobja.

Tožnik je vložil tako odgovor na pritožbo zoper sodbo kot tudi odgovor na pritožbo zoper sklep o popravi sodbe z dne 28.9.2007. V obeh je smiselno prerekal navedbe toženca iz obeh pritožb in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne in potrdi sodbo in sklep o popravi sodbe z dne 28.9.2007.

Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper sklep o popravi sodbe z dne 28.9.2007 pa ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava – razen glede odločitve o zakonskih zamudnih obresti na priznane stroške postopka v sodbi z dne 5.7.2007-, pravilno odločilo. Bistvenih določb postopka, na katere opozarja pritožba in tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ni kršilo.

V zvezi s pritožbo zoper sklep o popravi sodbe z dne 28.9.2007 pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevano relativno bistveno kršitvijo določb postopka iz 1. odst. 339. čl. v zv. s 1. odst. 328. čl. ZPP. Po določbi 1. odst. 328. čl. ZPP namreč predsednik senata kadar koli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom. Sodišče prve stopnje je sklep o popravi sodbe z dne 28.9.2007 obrazložilo. Obrazložitev je sicer skopa, saj je sodišče navedlo le, da je v izreku sodbe prišlo do očitne pisne pomote – zato je datum 20.6.1996 nadomestilo z datumom 20.6.1999. Pisna pomota pa predstavlja enega izmed zakonskih razlogov za popravo sodbe iz 1. odst. 328. čl. ZPP. Zato je odločitev sodišča prve stopnje ustrezno obrazložena in tudi ni podana v pritožbi smiselno zatrjevana absolutno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Povsem ločeno vprašanje pa je, ali dejstvo, da je sodišče v sodbo zapisalo datum 20.6.1996 namesto datuma 20.6.1999, predstavlja očitno pisno pomoto v smislu 1. odst. 328. čl. ZPP. Vsak naknaden poseg predstavlja tudi vsebinsko predrugačenje odločitve, zato že zgolj dejstvo, da je posledica izpodbijanega sklepa drugačna časovna opredelitev obdobja statusa zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja, še ne pomeni, da v izreku sodbe ni šlo za očitno pisno pomoto. Pisna pomota, kot jo določa 1. odst. 328. čl. ZPP, predstavlja pravni standard, ki mu mora konkretno vsebino določiti sodna praksa in ga je zato potrebno presojati v vsakem primeru posebej. Ob tem je potrebno presojati vse okoliščine, ki kažejo bodisi, da je „pomota“ v sodbi posledica zavestne in namerne odločitve, bodisi, da odločitev, v katero je bilo poseženo s sklepom o popravi, predstavlja le nenamerno napako, ki je npr. posledica nepazljivosti pri pisanju sodbe. Samo slednje opravičuje izdajo sklepa o popravi sodbe. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa v konkretni zadevi vse okoliščine kažejo na dejstvo, da je napačen zapis datuma – 20.6.1996 namesto 20.6.1999 – posledica nepazljivosti pri pisanju sodbe z dne 5.7.2007 in ne namerna odločitev sodišča prve stopnje. Iz pripravljalne vloge tožnice z dne 19.3.2007 (list. št. 39) v zvezi z njenimi navedbami na naroku dne 5.7.2007 (list. št. 47) namreč izhaja, da zahteva, da se ji prizna status zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja za obdobje od 5.5.1996 do 20.6.1999. Že iz izreka sodbe z dne 5.7.2007 je razvidno, da je sodišče očitno imelo namen odločati in tožnici tudi priznati status zavarovanke za celotno vtoževano obdobje. Sodba z dne 5.7.2007 namreč nima zavrnilnega dela, ki bi ga morala vsebovati, če sodišče ne bi imelo namena priznati celotnega vtoževanega obdobja. Tudi predhodni potek postopka kaže na to, da je tožnica uveljavljala in, da je sodišče presojalo utemeljenost njenega zahtevka za obdobje vse do leta 1999 in ne le do leta 1996. Že v tožbi z dne 11.2.2004 (list. št. 1-5) je namreč tožnica navajala, da je bila v predsodnem postopku zavrnjena njena zahteva za priznanje statusa zavarovanke do 20.6.1999. Izrecno je navajala tudi, da zahtevkov po prenehanju delodajalca (po 21.6.1999) nima (4. str. tožbe; list. št. 4). Datum 20.6.1999 kot končni datum spornega razmerja ni bil sporen niti za toženca (4. str. odgovora na tožbo z dne 16.3.2004; list. št. 20). Po prepričanju pritožbenega sodišča vse navedene okoliščine pretehtajo tudi nad dejstvom, da je sodišče prve stopnje v 5. tč. obrazložitve svoje sodbe zapisalo, da je predmet tožbenega zahtevka obdobje od 4.5.1996 do 20.6.1996 in kar je, glede na povedano, očitno napačno. Tak zaključek pa še bolj potrjuje dejstvo, da je sodišče že v naslednji, 6. tč., ob obrazložitvi pravne podlage navedlo, da se obravnava tožbeni zahtevek za ugotovitev lastnosti zavarovanca do 21.6.1999. Iz vsega navedenega je torej dovolj prepričljiv zaključek, da je zapis datuma 20.6.1996 namesto letnice 1999 rezultat očitne pomote, nepazljivosti sodišča prve stopnje in ne namerna odločitev. Zato sodišče prve stopnje ni napravilo očitane relativne bistvene kršitve določb postopka, saj so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o popravi sodbe po 1. odst. 328. čl. ZPP. Ker je zoper sklep o popravi sodbe dopustna samostojna pritožba (1. odst. 363. čl. ZPP), pa tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam toženca, da je bila s sklepom o popravi sodbe tožencu kršena pravica do pravnega sredstva.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče, v zvezi s pritožbo zoper sodbo, nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, upoštevaje tudi oba sklepa o popravi sodbe, pravilno odločilo s tem, ko je tožnici priznalo status zavarovanke obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja za obdobje od 5.5.1996 do 20.6.1999. Glede na določbi 45. in 46. čl. ZMEPIZ, ki se uporablja glede na to, da je bil zahtevek za priznanje lastnosti zavarovanca vložen dne 21.7.2003, mora imeti oseba, za obstoj zavarovalnega razmerja, določen status, na podlagi katerega je vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in je prijavljena v zavarovanje. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v sporni zadevi predstavlja pravno podlago za nastanek zavarovalnega primera v smislu 45. čl. ZMEPIZ, delovno razmerje, glede na sodbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 106/95 z dne 29.1.2002 (priloga A/5) v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 806/2002 z dne 19.6.2003 (priloga A/6). Odločitev delovnega sodišča namreč vpliva tudi na odločitev v tem sporu, saj je z njo pristojno sodišče pravnomočno ugotovilo, da je bila tožnica od 4.11.1994 do 20.6.1999 – slednje po prepričanju pritožbenega sodišča glede na navedbe v 8. tč. odgovora na tožbo ni bilo sporno niti za toženca – v delovnem razmerju pri delodajalcu M. ..., d.d.. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se namreč, po določbi 1. alineje 1. odst. 2. čl. še vedno veljavnega Pravilnika za osebe iz 8. čl. ZPIZ/92 oziroma za osebe iz 13. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1), glede na 1. odst. citiranih členov ZPIZ/92 in ZPIZ-1, za delavce, zaposlene v Republiki Sloveniji, obstoj delovnega razmerja in s tem lastnost zavarovanca dokazuje tudi s pravnomočno sodno odločbo. Takšno podlago za ugotavljanje statusa zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja torej v sporni zadevi predstavlja citirana pravnomočna sodba delovnega sodišča.

Rešitev sporne zadeve je odvisna le od vprašanja, ali je priznanje lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pogojeno s plačilom prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, na čemer v bistvu temelji odločitev toženca iz predsodnega postopka in kar toženec v bistvu uveljavlja tudi v tem sodnem postopku, vključno s pritožbo. Ne glede na to, da je tožnica zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja vložila dne 21.7.2003, torej po prejemu pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 106/95 z dne 29.1.2002, je potrebno zadevo presojati po določbah ZPIZ/92, glede na to, da je predmet presoje lastnost zavarovanca za obdobje do 20.6.1999. Določbo 191. čl. ZPIZ-1, po kateri se v zavarovalno dobo štejejo le obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani prispevki, je namreč mogoče uporabiti le za odločanje o lastnosti zavarovanca za obdobja po 1.1.2000, ko je ZPIZ-1 pričel veljati. V času veljavnosti ZPIZ/92 pa za delavce v delovnem razmerju, zaradi pridobitve statusa zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma za priznanje pokojninske dobe, plačilo prispevkov ni bil pogoj. Pogoj plačila prispevkov za uveljavitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je bil, z določbo 3. odst. 202. čl. ZPIZ/92, določen le za zavarovance, ki so samostojni zavezanci za plačilo prispevkov. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevi opr. št. Psp 598/2006 z dne 4.7.2007.

Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP v obsegu, kot izhaja iz izreka te sodbe, zavrnilo pritožbo zoper sodbo z dne 5.7.2007 in v celoti zavrnilo pritožbo zoper sklep o popravi sodbe z dne 28.9.2007 ter sodbo z dne 5.7.2007 potrdilo v nepremenjenem obsegu, sklep o popravi sodbe z dne 28.9.2007 pa v celoti.

Pritožba zoper sodbo pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o zakonskih zamudnih obresti glede stroškov postopka. Dne 13.12.2006 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje Obče seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, po katerem pričnejo teči zamudne obresti od stroškov postopka po poteku paricijskega roka. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbi v tem obsegu ugodilo in na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Ker tožničine navedbe v odgovoru na pritožbo zoper sodbo z dne 5.7.2006 in v odgovoru na pritožbo zoper sklep o popravi sodbe z dne 28.9.2007 niso v ničemer prispevale k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 155. čl. ZPP odločilo, da tožnica krije stroške odgovorov na pritožbo sama.