VDSS VDS sklep Psp 656/2005

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožnikov zahtevek na

odpravo odločb toženca opr. št. 26/03-1/2003 z dne 28.4.2003 in

sklep opr. št. 1/2003-3060 z dne 28.3.2003 ter priznanje

zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem od 7.5.1998 dalje, ker

je presodilo, da sta izpodbijana upravna akta toženca pravilna in

zakonita.

Zoper cit. sodbo je tožnik po pooblaščeni odvetnici vložil

pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3.

točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l.

RS, št. 36/2004; v nadaljevanju ZPP-UPB2). Meni, da je sodišče

zmotno uporabilo 430. in 449. člen v zvezi z 282. členom Zakona o

pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, s

poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). 430. člen ZPIZ-1

je interpretiralo oziroma uporabo le v povezavi s 3. odstavkom

istega člena, pri tem pa prezrlo 4. odstavek, ki zavarovancem, ki

so na dan uveljavitve zakona delali na delovnih mestih, na

katerih se zavarovalna doba šteje s povečanje, zagotavlja še

naprej pravico do štetja te zavarovalne dobe. Poudarja, da v

njegovem primeru 279. do 292. členi ZPIZ-1 o dodatnem obveznem

pokojninskem zavarovanju, niso uporabljivi, saj izpolnjuje

dejanski stan iz 4. odstavka 430. člena ZPIZ-1, glede na to, da

je bil od 1.1.1976 do 6.5.1998 zaposlen na delovnem mestu pri

avtoprevozniškem podjetju C., ki se mu je po takratnih predpisih

v zavarovalno dobo štelo s povečanjem. Od dne 7.5.1998 je kot

samostojni podjetnik nadaljeval z enakim delom kot do 6.5.1998.

Vozil je z istim tovornjakom, ki ga je kupil pri bivšem

delodajalcu, nosilnost tovornjaka je presegala 5 ton, ter vsako

leto prevozil več kot 50.000 kilometrov. Zato je prepričan, da

izpolnjuje pogoje za vtoževano zavarovalno dobo s povečanjem.

Posebej opozarja na 5. člen ZPIZ-1, ki določa, da pravice iz

obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne zastarajo,

zato tudi zahteva 2.2.2003 ni mogla biti vložena po izteku roka.

Opozarja na določbo 392. člena ZPIZ-1, ki zagotavlja varstvo

pričakovanih pravic zavarovancem. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

V predmetni zadevi gre za spor zaradi štetja zavarovalne dobe s

povečanjem na podlagi zahteve, vložene v predsodnem postopku

2.2.2003, ker naj bi tožnik (enako kot pred tem od 1.1.1976 do

6.5.1998 pri gospodarski družbi C. d.d.) tudi po 7.5.1998

opravljal dela in naloge voznika tovornega vozila nad 5 ton

nosilnosti in izpolnjeval ostale pogoje za štetje zavarovalne

dobe s povečanjem tudi v času zavarovanja na temelju opravljanja

samostojne dejavnosti. Takšna zahteva je bila v predsodnem

postopku s prvostopenjskim izpodbijanim sklepom zavržena, z

dokončno odločbo pa pritožba zavrnjena, ker se toženec postavil

na stališče, da je bila vložena po izteku roka, v katerem je bil

pristojen reševati tovrstne zahteve. Poudaril je, da je od

1.1.2001 glede na 228. člen novega ZPIZ-1 za reševanje zahtev za

dodatno pokojninsko zavarovanje pristojna posebna komisija, ki jo

imenuje minister za delo. Z vsebinsko enakimi dejanskimi in

pravnimi razlogi je z izpodbijano sodbo zavrnjen tudi tožbeni

zahtevek, saj je sodišče zaključilo, da v predsodnem postopku

niso bila kršena postopkovna pravila, niti materialno pravo,

zaradi česar naj bi bila izpodbijana upravna akta pravilna in

zakonita.

Do takšnega zaključka pa je po oceni pritožbenega sodišča lahko

prišlo le, ker je tudi samo zmotno uporabilo materialno pravo, na

kar pravilno opozarja pritožba. Ne samo glede na načelo iz 2.

odstavka 5. člena ZPIZ-1 o nezastarljivosti pravic iz obveznega

pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kar velja tudi za

pravno-relevantna dejstva, med katere zagotovo sodi zavarovalna

doba s povečanjem. Tudi sicer zahteva v predsodnem postopku ni

mogla biti zakonito obravnavana le po določbah 129. člena v zvezi

z 68. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št.

80/99 - 73/2004; v nadaljevanju ZUP). ZPIZ-1 namreč ne določa

zastaralnih rokov za uveljavljanje pravic iz obveznega

pokojninskega in invalidskega zavarovanja, niti za ugotavljanje

pravno relevantnih dejstev. Do zavrženja zahteve v predsodnem

postopku na podlagi procesne zakonodaje, je tako prišlo, ker

določbe 430. člena ZPIZ-1 sploh niso bile uporabljene. Po cit.

določbi ZPIZ-1 se z dnem uveljavitve zakona (torej s 1.1.2000)

sicer prenehajo uporabljati predpisi o štetju o zavarovalne dobe

s povečanjem, razen v primeru iz 4. odstavka istega člena. Z

novim ZPIZ-1 je namesto instituta zavarovalne dobe s povečanjem,

uzakonjeno obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Vendar pa se

prej veljavni predpisi o tkz. institutu benificiranega staža, še

naprej uporabljajo v primerih iz 4. odstavka istega člena, saj

imajo zavarovanci, ki so na dan uveljavitve zakona delali na

delovnih mestih, kjer se je zavarovalna doba štela s povečanjem

in dopolnili najmanj 25 let (moški) oziroma 23 let (ženske)

pokojninske dobe, še naprej pravico do štetja zavarovalne dobe s

povečanjem in do znižanja starostne meje po predpisih, ki so

veljali do uveljavitve tega zakona. To seveda pomeni, da se po

cit. prehodni določbi ZPIZ-1 tudi po 1.1.2001 (ko so se glede na

449člen zakona pričele uporabljati določbe 279. do 291. člena

ter 430. člen ZPIZ-1 o obveznem dodatnem pokojninskem in

invalidskem zavarovanju), uporablja pravna ureditev štetja

zavarovalne dobe s povečanjem za vse tiste zavarovance, ki so do

1.1.2000 delali na delovnih mestih, na katerih se je zavarovalna

doba štela s povečanjem in hkrati dopolnili predpisano

pokojninsko dobo iz 4. odstavka 430. člena ZPIZ-1. Z drugimi

besedami navedeno pomeni, da se vzporedno uporabljata obe pravni

ureditvi. Tako veljavna nova o obveznem dodatnem pokojninskem in

invalidskem zavarovanju na delovnih mestih, ki so posebno težka

in zdravju škodljiva, kot prej veljavna o štetju zavarovalne dobe

s povečanjem na istovrstnih delovnih mestih za zatečene

zavarovance, če so imeli dopolnjene najmanj toliko pokojninske

dobe, kot določa 4. odstavek 430. člena ZPIZ-1.

Nova materialno-pravna ureditev dodatnega obveznega zavarovanja

ob sočasnem nadaljnjem štetju zavarovalne dobe s povečanjem za

del zatečenih zavarovancev, seveda pomeni, da je toženi zavod za

te zavarovance dolžan še naprej uporabljati prej veljavne

predpise o štetju zavarovalne dobe s povečanjem. Zato tožnikove

zahteve ni mogel pravno-relevantno zavreči z domnevno

nepristojnostjo, niti zaradi zamude roka, saj za slednje ni

nobene zakonske podlage. Ker je tudi izpodbijana zavrnilna sodba

utemeljena z enako zmotnimi pravnimi argumenti, ne da bi bila

sploh razčiščevana pravno odločilna dejstva za pravilno presojo

zadeve, je bilo potrebno pritožbi ugoditi, sodbo razveljaviti in

zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V

obravnavani zadevi namreč ne gre za procesno stanje iz 30. člena

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, 2/2004 in

10/2004; v nadaljevanju ZDSS-1), ko zadeva ne bi smela biti

vrnjena v nov postopek sodišču prve stopnje.

V ponovljenem sojenju bo potrebno razčistiti, ali so v

obravnavanem primeru na dan 1.1.2000 izpolnjeni predpisani pogoji

iz 4. odstavka 430. člena ZPIZ-1. Torej ali ima tožnik do

navedenega datuma dopolnjeno predpisano pokojninsko dobo in ali

je kot samostojni podjetnik dejansko delal na takšnem delovnem

mestu, na katerem se je zavarovalna doba glede na Sklep o

opravljeni reviziji zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem na

delih v javnem - cestnem prometu (Ur. l. SRS, št. 36/89) v zvezi

s Sklepom o določitvi delovnih mest v ekplataciji gozdov in

delovnih mestih voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s

povečanjem in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 19/75 in

43/82) štela s povečanjem. V kolikor bi se izkazalo, da so

izpolnjeni kumulativno predpisani pogoji iz 4. odstavka 430.

člena ZPIZ-1 in cit. sklepov, bo potrebno tožniku priznati štetje

zavarovalne dobe s povečanjem tudi od spornega datuma dalje, ki

pa se bo v pokojninsko dobo vštela le, če bodo v odrejenem roku

plačani ustrezno odmerjeni prispevki iz tega naslova. V

nasprotnem primeru bo mogoče tožbeni zahtevek ponovno kot

neutemeljen zavrniti.

Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe in vrnitve zadeve sodišču

prve stopnje v ponovno sojenje, je pritožbeno sodišče ob uporabi

3odstavka 165. člena ZPP-UPB2, hkrati odločilo, da so

pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.