430. člen ZPIZ-1

Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem so bili tožniki zaposleni, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi otežene uporabe) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.

Toženka ni imela nobene podlage, da bi v konkretni zadevi skozi upravni postopek obravnavala tožnikovo upravičenost do izplačila 20% starostne pokojnine. Uveljavitev izplačila 20 % starostne pokojnine je vezana na zahtevo, ki je tožnik ni podal oziroma tega ni uspel dokazati. Tožniku na dan 31. 12. 2000 ni bilo mogoče šteti časa opravljanja kmetijske dejavnosti v trajanju treh mesecev in 16 dni kot pokojninske dobe, posledično zaradi česar tožnik na dan 31. 12. 2000 še ni izpolnil pogoja 25 let pokojninske dobe. Ključno, da tožniku ni mogoče šteti spornega obdobja kot pokojninske dobe že od vložitve vloge je dejstvo, da tožnik v tem obdobju dejansko ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Čas obveznega dodatnega zavarovanja, ne glede na to, da je bil s strani delodajalca plačan prispevek, ni mogoče enačiti z zavarovalno ali pokojninsko dobo v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, niti z delovno dobo iz 53. člena ZPIZ-1. Ključno je, da se dodana doba upošteva le pri ugotavljanju izpolnitve minimalnih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, nima pa vpliva na odmero pokojninske dajatve. Kot pravilna se tako izkaže ugotovitev, da

Glede na to, da se je ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) zavarovalna doba na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženi stranki štela s povečanjem in da ni bila imenovana posebna komisija za ugotavljanje obveznosti poklicnega zavarovanja, ki bi bila na podlagi prvega odstavka 201. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) pristojna za ugotavljanje, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje, je sodišče kot izhodišče za presojo, ali so tožniki v spornem obdobju izpolnjevali pogoje za poklicno zavarovanje, pravilno upoštevalo prehodno določbo prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2. Ta določa, da so delovna mesta, za katera so delodajalci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Ob uveljavitvi ZPIZ-1 se je zavarovalna doba s povečanjem štela vsem delavce, ki so bili pri toženi stranki zaposleni kot šoferji avtobusov.

Prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 246. člena ZUJF ni mogoče primerjati med seboj ali uporabljati alternativno, saj so razlogi za zakonsko ureditev in pogoji za uporabo različni. Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi 246. člena ZUJF, ker je izpolnil pogoje za starostno upokojitev. Tožnik ima zagotovljeno socialno varnost v obliki pravice do nezmanjšane starostne pokojnine, zato ni v enakem položaju kot delavci, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga in nimajo možnosti za starostno upokojitev. Zato tožena stranka ni kršila prepovedi diskriminacije.

Izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi je bil izdan na podlagi 246. člena ZUJF. Glede te določbe pa je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-146/12-35 z dne 14. 11. 2013 ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo RS, v kolikor se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot veljajo za moške zavarovance. Tožnica je enake pogoje, kot so veljali za moške zavarovance izpolnila šele 30. 1. 2014, zato bi ji lahko pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala šele z navedenim datumom.

Delodajalec z enostransko objavo na oglasni deski o znižanju plač za 5 % ne more spremeniti predhodno sklenjenega ustnega dogovora o obračunavanju plač. Zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen. Tožnik je v spornem času opravljal prevoze v mednarodnem prometu na vozilu z nosilnostjo več kot 5 ton. Na letni ravni je opravil več kot 60.000 kilometrov. To pomeni, da je imel tožnik na delovnem mestu voznika pri tožencu dejansko podlago, da ga je toženec vključil v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, saj je opravljal v spornem času delo na delovnem mestu, na katerem se je štela zavarovalna doba s povečanjem. Po določbi 3. odstavka 430. člena ZPIZ-1 se namreč zavarovanci, ki so do prenehanja uporabe predpisov o štetju zavarovalne dobe s povečanjem (1. 1. 2000) delali na delovnih mestih, na katerih se je zavarovalna doba štela s povečanjem, obvezno vključijo v dodatno pokojninsko zavarovanje. Prispevke za takšno zavarovanje, ki znašajo najmanj toliko kot so znašali prispevki za štetje zavarovalne dobe s povečanjem, plačuje delodajalec iz svojega dohodka.

Po določbi 188. člena ZUJF bi lahko tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi dokončnega sklepa, ki bi ga izdal predstojnik delodajalca prvi dan po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev iz prvega odstavka 188. člena ZUJF, torej ko bi izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožena stranka je o prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožnika odločila, preden so bili za to podani pogoji po 188. členu ZUJF, saj ni počakala z izdajo sklepa na iztek prvega delovnega dne po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev. Zaradi zmotne uporabe 188. člena ZUJF je sklep tožene stranke nezakonit, tožniku pa na podlagi takega sklepa ni zakonito prenehalo delovno razmerje.

225. člen ZPIZ-1 se res sklicuje na šesto alinejo prvega odstavka 204. člena ZPIZ-1, ki kot vrsto prihodkov obveznega zavarovanja določa prispevke delodajalcev za zavarovalno dobo s povečanjem za zavarovance iz četrtega odstavka 430. člena tega zakona, moral pa bi se sklicevati na sedmo alinejo prvega odstavka 204. člena ZPIZ-1, vendar pa je navedeno neskladje po mnenju Vrhovnega sodišča zgolj redakcijska napaka zakonodajalca v besedilu predpisa, ki je povsem očitna in nedvoumna ter se v ničemer ne nanaša na veljavnost predpisa, prav tako tudi ne na vsebino in smisel določbe ali na njeno spreminjanje glede na predhodno veljavno besedilo. Tako iz naslova določbe kot tudi iz samega besedila je povsem jasno, da 225. člen ZPIZ-1 določa zavezance za posebne primere zavarovanja, med katerimi so glede na 26. člen ZPIZ-1 tudi dijaki ter študenti na dodiplomskem in podiplomskem študiju pri opravljanju dela prek pooblaščenih študentskih servisov. Ker je revidentka pooblaščeni študentski servis, pri kateri so prek napotnic delo opravljali študentje in dijaki, je na podlagi 225. člena ZPIZ-1 zavezanka za plačilo prispevkov za te študente in dijake.

Ker se je tožnik ob izpodbijanju dokončne odločbe toženca strinjal tako z višino starostne pokojnine kot tudi z datumom priznanja pravice do starostne pokojnine (zahteval je utemeljitev, na podlagi katerega odstavka 430. člena ZPIZ-1 mu je bila pravica priznana), je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni podan pravni interes tožnika za vložitev tožbe in tožbo utemeljeno zavrglo.

ZPIZ-1 je posegel v način upokojevanja po 87. členu ZPol. Ta določba bi za tožnika lahko prišla v poštev le v primeru, če bi vse pogoje za pridobitev pravice do upokojitve izpolnil že pred uveljavitvijo ZPIZ-1, to je pred 1. 1. 2000. To izhaja iz prehodne oziroma končne določbe 392. člena ZPIZ-1. Z določbo 430. člena ZPIZ-1 ni prišlo do posega v minimalne pogoje za upokojitev po 154., 402. in 404. členu ZPIZ-1.

Lestvica iz prvega odstavka 53. člena ZPIZ-1, ki določa odstotek zmanjšanja pokojnine zavarovancem, ki se upokojijo pri starosti 58 do 63 let, glede na vsak mesec starosti, ki zavarovancu manjka do dopolnjene polne starosti, se za zavarovance z zavarovalno dobo s povečanjem iz četrtega odstavka 430. člena ZPIZ-1, ki pravico do starostne pokojnine pridobijo mlajši od 58 let, uporablja smiselno tako, da se odstotek zmanjšanja pokojnine določi glede na razliko med dejansko starostjo zavarovanca in zmanjšano polno starostjo.

Z uveljavitvijo novega ZPIZ-1, ko je s 1.1.2001 uvedeno obvezno dodatno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zavarovance, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela oz. dela, ki jih po določeni starosti ni več mogoče uspešno opravljati, so se po prehodni zakonski določbi 1. odst. 430. člena sicer prenehali uporabljati predpisi o štetju zavarovalne dobe s povečanjem, razen za zavarovance, ki so ob uveljavitvi zakona delali na beneficiranih delovnih mestih in dopolnili 25 let (moški) oz. 23 let (ženske) pokojninske dobe. Za zatečene delavce, ki so dopolnili predpisano pokojninsko dobo iz 4. odst. 430. člena ZPIZ-1, mora zavod še naprej uporabljati prej veljavne predpise o štetju zavarovalne dobe s povečanjem, vključno z ugotavljanjem delovnih mest po posebni komisiji, zato zahteve, vložene v letu 2002 za štetje zavarovalne dobe s povečanjem od 7.5.1998 dalje ne sme zavreči z utemeljitvijo, da je bila vložena po izteku roka, ko jih je bil še pristojen reševati.

Po uveljavitvi novega ZPIZ-1 s 1.1.2000, ki uzakonjuje dodatno obvezno pokojninsko zavarovanje delavcev na delovnih mestih, ki so posebno težka in zdravju škodljiva, se vzporedno, glede na 1. odstavek 430. člena prehodne določbe ZPIZ-1, uporabljajo tudi prej veljavni predpisi o štetju zavarovalne dobe s povečanjem za vse tiste zatečene zavarovance, ki na dan uveljavitve ZPIZ-1 izpolnjujejo pogoje iz 4. odstavka 430. člena ZPIZ-1. Toženi ZPIZ se zato ne more izrekati za nepristojnega za odločanje o zahtevkih zavarovancev o nadaljnjem štetju zavarovalne dobe s povečanjem niti, glede na načelo o nezastarljivosti pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ugotoviti da je zahteva za nadaljnje štetje zavarovalne dobe s povečanjem zastarala.